Berto je moj brat dvojček

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Prosti čas | apr. '16

S temi besedami se poskuša Janez Starina zaradi pomanjkanja časa izogniti srečanju z mimoidočimi, ki ga ustavijo na cesti in bi se radi pogovarjali z njim. Sicer ni poln zvezdniških muh. Pa bi bil lahko. Za njim je izjemno veliko igralskih vlog na gledaliških deskah, filmu, televiziji. Bil je tudi direktor in umetniški vodja PDG Nova Gorica pa režiser doma in v tujini. Z likom gospodarja Berta v televizijski nanizanki Ena žlahtna štorija je postal velika zvezda, za katerim se ustavlja na cesti »staro in mlado«, prosijo ga za avtogram, se želijo pogovarjati, predvsem pa izvedeti nadaljevanje številnih zapletov, ker je serija tako priljubljena. Tega nam ne sme povedati. Povedal pa je veliko zanimivosti o sebi in svojem delu. Tudi to, da imata Berto in Janez več skupnih lastnosti. Predvsem pa ju druži ljubezen do zemlje.

»V vlogi Berta je kar nekaj lastnosti mojega očeta, ki je bil zelo navezan na zemljo. Nikoli ni prodal niti koščka. Še zdaj ga vidim, kako je v nedeljo prehodil celo domače posestvo na Jagnjenici pri Radečah in opazoval, kaj bo treba postoriti naslednji teden. Ljubezen do zemlje mi je ostala. Sicer pa lik Berta ustvarjam iz sebe, iz svojih izkušenj in igralskega znanja, ne nazadnje tudi kar dolgega življenja.« Znano je, da snemajo nadaljevanke zelo hitro. »Tempo snemanja je ubijalski. Začne se ob sedmih zjutraj in traja do sedmih zvečer. Ko pridem domov, pa se moram učiti besedilo za naslednji dan. Še dobro, da imam odličen spomin. Na snemanju padem v zgodbo, ker je izpeljava besedila logična, a vseeno je treba biti pazljiv, predvsem pri dialogih. Srečo imam, da lahko malo improviziram, besedilo, ki je napisano v knjižni slovenščini, sproti prevajam v primorsko in včasih si malo pomagam z mašili, posebnimi izrazi, predlagam lahko kakšno spremembo, ker so ustvarjalci zelo odprti, vzdušje in ekipa pa odlična.«

Zapletena pot do gledališča

V osnovni šoli je imel krasnega profesorja, ki je v dramskem krožku znal otrokom priljubiti igro. Tudi v gimnaziji se je spraševal, ali bi postal igralec. Toda doma so želeli, da bi kot najmlajši izmed šestih otrok postal duhovnik, zamikala ga je arheologija, a v tretjem letniku gimnazije so ga zaradi svobodomiselnih idej izključili iz gimnazije. Spakiral je kovček in odšel k stricu v Francijo. Nekaj časa je delal v tovarni vžigalnih vrvic, ko pa so ga sodelavci leta 1968 vzeli s seboj v Pariz na proteste, so ga oblasti priprle in mu v potni list dale pečat, s katerim je postal v njihovi državi nezaželen. Ljubitelji gledališča in Berta bi rekli: kakšna sreča! Vrnil se je domov, malo zidal, s prijateljem sta pripravila amatersko gledališko predstavo, prepoznali so njegov talent in ga povabili na igralsko akademijo. Že med študijem je statiral v ljubljanski Drami, potem krožil po slovenskih gledališčih, v Novi Gorici si je ustvaril dom. »V tamkajšnjem gledališču sem zdržal 22 let. Bil sem igralec, dvakrat umetniški vodja in direktor, ko se je odprlo novo gledališče. Ko se teater preseli iz stare v novo hišo, je velika možnost, da gre vse k hudiču. Pa sem to pot uspešno prebrodil, a se v tej vlogi vseeno nisem dobro počutil. Bilo je preveč politike, administracije,« pravi igralec, ki je od leta 2004 zaposlen v Mestnem gledališču ljubljanskem.

Uživa v igranju in celo poje

Janez Starina je igral največ vlog iz modernega dramskega repertoarja. »To mi je zelo všeč. Toliko sem igral, da sem zadovoljen. Nikoli nisem imel posebnih želja, kaj hočem igrati. V meni se je naselila neka vraža, da gre lahko vloga, ki si jo zelo želiš, v maloro.« Prevečkrat je videl, kako so bili kolegi igralci nesrečni, ker so si želeli kake vloge, ko pa so jo končno dobili, se ni izšlo najboljše. Spada med igralce, ki znajo razlikovati med gledališko in filmsko igro. Še v času Jugoslavije je obnorel ljudi s kultno reklamo za mortadelo, kjer je tako dobro govoril primorsko, da so ljudje ugibali, ali je doma iz Vipave ali s Krasa, pa je rojen Dolenjec. In razlika? »Na gledališkem odru mora biti igralec glasen, njegova mimika obraza je večja, gestikulacija včasih pretirana, da ga vidijo in slišijo tudi v zadnjih vrstah gledališke dvorane. Pred kamero pa vsega tega ni treba, ker je zelo natančna in blizu. Pred njo je treba izločiti vsako pretiravanje, paziti, da lik deluje naravno, izraziti se je treba z minimalnimi sredstvi, a tega ni tako lahko narediti,« pove.

V MGL so ga očarali muzikali, v katerih je igral in zelo dobro pel, kot so Goslač na strehi, Kabaret, Nekateri so za vroče, ki jih je režiral gost s Češkega Stanislav Moša. »Petja se nisem učil, niti not ne poznam, a v družini smo bili vsi pevci, vsi smo imeli dober posluh. In ta mi je pomagal tudi pri usvajanju narečij. Le prekmurščina mi je šla nekoliko težje v uho. Ko sem imel manjšo vlogo v filmu Šanghaj (režiserja Marka Naberšnika), se mi je zdelo zelo zahtevno, ker je bilo to narečje daleč stran od znane melodije. V svoji dolenjščini pa nisem nikoli igral. Le režiser Božo Šprajc jo je uporabil v svojem filmu Krč, jaz pa sem tam igral kaplana in govoril v pravilni slovenščini.«

V režijskih vodah

Ker Janez Starina izhaja iz amaterskega gledališča, je tudi po diplomi na igralski akademiji ohranil stik z njim. »Včasih me je malo dolgočasilo samo igrati, in sem naredil izlet v režijo. Ko sem bil v Celju, smo mimo gledališča ustanovili igralsko skupino Grupa brez hrupa, režiral sem amaterske predstave v Štorah, Velenju, Vrbju pri Žalcu, krasni igralci so bili tudi v Štandrežu, kjer sem naredil nekaj odmevnih režij v amaterskem svetu.« Zelo pomembno zanj pa je bilo leta 1992 vabilo za režijo direktorja Mestnega gledališča Brno Stanislava Moša. »Vedel sem, da imajo Čehi izjemno dobra gledališča in visokokultivirano občinstvo. Slovenci smo imeli veliko gledaliških in kulturnih stikov z njimi. Tudi prvi igralci v ljubljanski Drami so bili Čehi. Med njimi Rudolf Deyl, ki ima v Pragi spomenik, prva Hijacinta (Ivana Cankarja) je bila Čehinja in Čehi so imeli veliko zaslug za profesionalizacijo gledališča pri nas. O tem piše Dušan Moravec. V Brnu sem režiral predstavo Maratonci tečejo častni krog in dobil dobre kritike ter več vabil iz Brna in Prage, pa jih nisem mogel sprejeti, ker sem bil zaposlen v PDG in bi me pogrešali med mojo večmesečno odsotnostjo.« Kasneje je v Novi Gorici režiral še monodramo Veselje do življenja Alda Nikolaja s sijajno igralko Miro Lampe Vujičič v glavni vlogi, v Brnu pa še Barillonovo novo poroko Georgesa Feydeauja in igro Beckett Jeana Anouilha.

Nikoli dovolj časa

Janez Starina je prejel tudi več gledaliških nagrad, med drugim Borštnikovo nagrado za vlogo Dioniza v Cankarjevi Lepi Vidi, dve bronasti vrtnici na srečanju malih odrov v Novi Gorici, nagrado Združenja dramskih umetnikov Slovenije za vlogi Charlesa Herna in Ernesta Sefrona, nagradi žlahtni komedijant na Dnevih komedije v Celju in satir na festivalu SKUP na Ptuju za vlogo Raya v Črnem kosu.

»Včasih si privoščim kozarček dobrega rdečega vina, prižgem cigareto, kaj dobrega skuham, ker sem spreten kuhar, se sprehajam z našim psičkom Skyjem ... Rad bi preživel več časa z družino, saj živimo v različnih krajih: hči in sin v Ljubljani, žena in psiček pa v Novi Gorici. In rad bi imel več prostega časa.« Morda ga bo našel na koncu letošnje gledališke sezone, ko se bo upokojil. A v mislih ima že nov projekt. To bo monodrama o svetem Jožefu in tem, kako je doživljal Kristusovo mladost, z naslovom Moj sinko Jezus, ki jo je izjemno duhovito napisal John Dowie. Očitno nam bo pripravil še veliko gledaliških presenečenj in užitkov.

Top 10 Janeza Starine

Najljubše mesto: Praga

Najljubša barva: temnordeča (ker je gledališka)

Najljubši vonj: cimet

Najljubša hrana: pašta

Najljubša pijača: rdeče vino

Najljubši igralec: Peter O'Toole, Stane Sever

Najljubša igralka: Glenda Jackson, Duša Počkaj

Najljubši režiser: Mile Korun

Najljubši dramatik: Drago Jančar

Najljubši film: Beckett, Tistega lepega dne

____________________________________________

Neva Brun, fotografiji: arhiv MGL


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media