Navdušujoča družina Račič

Zgodbe | apr. '16

Družina Račič je pojem odličnosti, ustvarjalnega, dolgega in zdravega življenja. Legendarni nadučitelj Božo Račič, ki so mu v Adelšičih rekli kar »kume«, je zaslužen za ohranjanje in promocijo še zlasti belokranjskega ljudskega izročila, njegov sin Marko je naš najstarejši olimpijec, njegova najmlajša hči Rajka pa je pustila pomembno sled v pedagoškem delu …

O zanimivi družini Račič smo se pogovarjali z najstarejšim še živečim slovenskim olimpijcem Markom Račičem. Pri svojih skoraj 96 letih ima odličen spomin in «posebno afiniteto do statistike«. Navaja letnice, rezultate, imena ... Še vedno je predan športu, še zlasti atletiki. »V življenju sem imel dve ljubezni – atletiko in ženo Vando,« pravi v živahnem pogovoru, ki bi lahko trajal ure. Nastopal je v teku na 100, 200 in 400 m. Veliko njegovih športnih uspehov je že popisanih v številnih člankih in knjigah (tudi v njegovi knjigi Na krilih atletike), mi pa smo pobrskali po spominih na družino.

Strog, a ponosen oče

Božo Račič (1887–1980) je bil kot nadučitelj v Adlešičih zaposlen le nekaj let. V tem kratkem času je s tamkajšnjimi prebivalci stkal tesno in trajno vez in pustil dragocen pečat. Ustanovil je prvo tamburaško skupino, zbiral je stare predmete, spodbujal domačine k negovanju tradicije, zapisoval njihove pesmi in običaje in bil boter mnogim otrokom, zato ga še danes domačini imenujejo »kume«. Izjemnega pomena je promocija slovenske ljudske umetnosti, ki jo je predstavljal tudi v tujini. Napisal je tudi nekaj knjig, celo kuharskih, pod katere pa se ni hotel podpisati. Inicialki K. R. tako ponazarjata ime njegove žene Kristine.

Prijatelj Boža Račiča je bil tudi Božidar Jakac in prav on mu je namignil, da je v Dolenjskih Toplicah »ena luštna Pelkotova punca«. Tako sta se Božo in Kristina spoznala in se poročila. Štirje od njegovih petih otrok – Marko, Božo, Nevenka in Nada – so bili rojeni v Adlešičih, najmlajša Rajka pa že v Ljubljani. Marku je bila športna kariera položena v zibelko, saj je bil 25. aprila 1920, ko se je rodil, ustanovljen slovenski pododbor Jugoslovanskega olimpijskega odbora. Marko se spomni marsikatere podrobnosti iz Adlešičev. Na fotografijah so otroci, tako kot njihova mama Kristina, pogosto oblečeni v belokranjsko nošo, kar je oče »zrežiral«, saj je sicer niso nosili. Njegov pretanjeni občutek za dragocenost ljudskega izročila mu je narekoval, da je tudi na ta način ohranil posebnosti tistega časa in tistih krajev. Bil je strog oče, se spominja Marko. Tudi zato je pred njim skrival, da resno trenira atletiko. Tako kot oče in kasneje Rajka je tudi Marko hodil na učiteljišče, kjer je bilo sicer dovoljeno delovati pri društvu Sokol, v drugih društvih pa ne. Marko pa je že treniral pri Iliriji in se »skrival« tako, da je svoj priimek Račič napisal obrnjeno in tekmoval kot Čičar. Seveda pa to ni šlo v nedogled in nazadnje je bil še oče ponosen, da je njegov sin tako uspešen atlet. Vendar pa na učiteljišču niso pokazali posluha za njegove športne dosežke. Ko se je tekmovanje v Beogradu podaljšalo (kot osemnajstletnik je bil rezervni tekač za štafetni tek na balkanskih igrah), je prosil očeta, da ga v šoli opraviči. Odgovor ravnatelja pa je bil, da če se pravočasno ne pojavi v šoli, bo izključen. Šlo je zares, toda Marko se je znašel tako, da je pri Dragu Ulagi, ki je bil zaposlen na ministrstvu za šolstvo v Beogradu, dobil uradno opravičilo z velikim žigom. To pa je ravnatelja »razorožilo«. Gospod Marko nima očeta v spominu le kot strogega, ampak tudi kot prijetnega, veselega človeka. Še zlasti lepo so se imeli v Krjavljevi koči na Obolnem (na nadmorski višini 777 m). Tja je rad zahajal, dokler ni zaradi strele zgorela streha. Prav tistega dne je hotel oče na Obolno, pa ga je mami le uspelo pregovoriti …

Na olimpijske igre v London

Za celo knjigo je tudi dogajanj v času druge svetovne vojne, ko je Marko izgubil službo učitelja, dobil pa službo prometnika na železnici, kar je bilo omogočeno le najboljšim športnikom, ki jih je podpiral klub Železničar. Opravil je tečaj in si za delovno mesto izbral Črnomelj, seveda blizu Adlešičev. Za domače, ki so bili v Ljubljani, so domačini priskrbeli kar 50 kg svinjine. Ta dragoceni tovor je Marko pripeljal v Ljubljano, toda pri mitnici so meso odkrili, njegovo laž, da ga je le 10 kg, pa tudi. Toda s pogovorom je Marko dosegel, da so mu 50 kg mesa šteli kot 20 kg jabolk in plačilo carine je bilo le simbolično …

Po vojni je sicer spet dobil službo učitelja, hkrati pa tudi ponudbo za študij na »fizkulturni visoki šoli« v Beogradu – tam je ostal dvajset let in si kasneje tudi ustvaril družino. Vmes pa je bilo pomembno leto 1948, ko je bil v jugoslovanski reprezentanci za olimpijske igre v Londonu. Do tja so se vozili celo večnost, stanovali so 40 kilometrov od stadiona, jedli za silo, imeli pa so možnost videti beli svet. Oče je Marka prosil, naj mu iz Londona prinese belo oljnato barvo, in ker ni znal angleško, je le težko dopovedal, kaj želi; zato so mu v trgovini pokazali zvitek belega papirja ... No, v Londonu je kupil tudi igle za šivanje in še nekaj malenkosti, ki jih doma ni bilo. Še danes pa je lep spomin na mimohod pred številnim občinstvom, njegovo ime »Marko Rekik« pa je bilo tudi prijetno slišati. »Vodili so nas ljubezen do športa, navdušenje nad napredovanjem in možnost, da potujemo.« Doma so jih sprejeli s šopkom cvetja in novico v časopisu …

Marko je bil kasneje atletski trener, selektor državne ženske reprezentance, predavatelj, atletski sodnik, organizator večjih športnih prireditev, funkcionar … Dragocen je njegov prispevek pri objavljanju statističnih podatkov in zgodovinskih zapisov o slovenski in jugoslovanski atletiki.

Talenti so se porazdelili

V družini Račič pa so bili tudi glasbeniki. Tako kot oče je tudi Marko igral violino, saj je bilo na učiteljišču obvezno igranje enega glasbila. Doma pa so imeli cel orkester; igrali so vsi – violino, čelo, citre, kitaro in harmoniko. Marko je violino vzel s sabo tudi na olimpijske igre v London, v Beogradu pa je z njo še polepšal srečanja s skupino Slovencev, ki so radi prepevali naše ljudske pesmi.

Oče Božo Račič je imel številne talente, ki so jih podedovali tudi njegovi otroci. Oče je bil pri Sokolu – tako kot Marko, dobro je kuhal – tako kot Rajka, igral je veliko glasbil, kar so znali tudi njegovi otroci ... »Toda nihče od naših otrok ni športnik,« ugotavlja gospod Marko. Ju pa – še zlasti k tekmovalnemu športu – niti ni spodbujal, saj se je že takrat zavedal, da je vrhunski šport bolj kot ne škodljiv za razvoj telesa. Skupaj z otrokoma pa so pri njih »športali« le rekreativno.

Njegova hči Mojca je etnologinja, kar je zagotovo povzela po dedku Božu. Njen sin Jan pa je od malega govoril, da bo šel tudi on na olimpijado. Kot odličen kajakaš je bil blizu temu cilju, pa je moral zaradi poškodbe odnehati. Zdaj je na podiplomskem študiju filozofije v Londonu. Mojčina hčerka Maruša pa je oblikovalka, kar je tudi bliže pradedkovim talentom. Podobno je pri sinu Gorazdu; Tomaž in Katja sta se usmerila v druge poklice, daleč od športa, čeprav je Tomaž še kot majhen otrok stalno tiščal za dedkom. »Vsaj 6 ur moram biti sam,« mu je rekel Marko. Vnuk pa se je začel pogajati: »Dve uri bo dovolj …« Ker je bil sam deležen zelo stroge vzgoje, je svojim otrokom popuščal, sicer pa je bilo breme vzgoje – zaradi njegovih obveznosti in pogoste odsotnosti – predvsem na ženi Vandi. Se je pa zato toliko bolj ukvarjal z vnuki, zlasti med poletnimi počitnicami, ko so hodili k njima na počitnice v »poletno rezidenco« v Radovljici.

Družinska srečanja

Gospod Marko pravi, da je center primarne družine Račič sestra Rajka (poročena Bazelj), ki bo letos stara 90 let. Ta dama je kot ljubezniv magnet – ne le za domače, ampak tudi za nekdanje sodelavke in sodelavce ter prijatelje. Na svoji poklicni poti je bila dejavna na področju predšolske vzgoje (kot ravnateljica vrtca in pri Zavodu za šolstvo), danes pa je aktivna pri Društvu upokojenih pedagoških delavcev Slovenije in še vedno vozi avto (tako kot tudi sestra Nada in Marko).

Pri Rajki, ki živi v domači hiši v Rožni dolini, se zberejo vsako leto najmanj dvakrat – za veliko noč in božič, ko praznujejo hkrati tudi spomin na očetov rojstni dan. Ob teh dogodkih se Rajka dobro pripravi. Sicer pa je daleč naokoli znana kot izjemna gostiteljica. »Vsako leto je dekoracija v drugih barvah, vse je do podrobnosti premišljeno in odlično,« jo pohvali brat Marko.

Odkar so odšli iz Adlešičev, se družina Račič tja tudi vrača. Ostali so še Marko, Nada in Rajka ter njihovi potomci, ki jih imajo domačini za svoje. Skupaj z njimi hvaležno gojijo spomin na Boža Račiča, po katerem so imenovali tudi svoje kulturno društvo.

Lidija Jež