Odprt arhiv za vse obiskovalce

Da ne bomo žejni in lačni

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

apr. '16

Pred dvema tednoma so predstavniki civilne pobude Voda in Svoboda Milanu Brglezu, predsedniku državnega zbora, izročili peticijo z 51.000 podpisi državljanov, s katero so pozvali k zapisu neodtujljive pravice do pitne vode v ustavo. Visoko število zbranih podpisov v pičlih šestih tednih kaže, da se širok krog državljanov zaveda, da je nujno čim bolj pravno zaščititi vodo. Ali je ta zavest blizu tudi poslancem državnega zbora, ki bodo odločali o pobudi?

»Voda postaja ena najpomembnejših dobrin na našem planetu. Včasih so govorili, da je nafta črno zlato. Danes velja, da je verjetno voda platinasta dobrina,« je pred kratkim na nacionalnem radiu dejal pravnik Marko Pavliha, profesor na fakulteti za pomorstvo in promet. V resnici voda postaja čedalje dragocenejša. V zadnjih sto letih se je njena poraba povečala za šestkrat. Že danes je približno milijarda ljudi prizadetih zaradi občasnega pomanjkanja vode. Samo v Evropi je brez dostopa do vode dva milijona ljudi.

Prihodnost je zaradi ne prav skrbnega ravnanja z vodo, rasti prebivalstva in grožnje podnebnih sprememb skrb vzbujajoča. Do leta 2030, torej v dobrem desetletju, bo po napovedih Svetovne banke na našem planetu primanjkovalo kar 40 odstotkov vode, zaradi njenega pomanjkanja pa bosta trpeli že skoraj dve milijardi ljudi, četrtina svetovnega prebivalstva. Še več, voda bo, napovedujejo geostrateške analize, v tem stoletju sprožala mednacionalna trenja in vojne. Podobno kot jih je v zadnjih desetletjih želja po obvladovanju z nafto bogatih ozemelj.

Tarča močnih multinacionalk

Slovenija, razen lesa in vode brez klasičnih naravnih bogastev, ima za zdaj kakovostne pitne podzemne vode zadosti. Po podatkih Agencije RS za okolje je prišlo leta 2013 na prebivalca 2.500 kubičnih metrov.

Bo tako tudi ostalo? Pitna voda po državi ni enakomerno porazdeljena, na slabšem sta zlasti Primorska in Pomurje. Vodni primanjkljaj zaradi ogrevanja ozračja poleti čedalje pogosteje občuti tudi notranjost države. Skrb vzbuja tudi to, da se gladina podtalnice ponekod znižuje. Na vzhodu države, kjer je manj padavin, na njeno kakovost izdatno negativno vpliva kmetijstvo.

Kakor koli, Slovenija za zdaj ne spada med države, ogrožene v tem pogledu. Toda to se lahko hitro spremeni, opozarjajo številni. Transnacionalna in druga velika podjetja namreč kažejo čedalje večjo željo po polastitvi vodnih virov. Prepričljiv dokaz prežeče nevarnosti je direktiva o koncesijah za storitve, ki jo je leta 2013 predlagala Evropska komisija in bi po ovinkih omogočila privatizacijo vodnih virov. Osnutek te direktive so napisale kar transnacionalne korporacije, ki bi želele privatizirati vodne vire. To klavrno dejstvo je nazadnje priznala tudi Evropska komisija.

Predlog direktive, ki bi omogočila tiho privatizacijo vode, je naša država najprej podprla. Toda potem se je k sreči sprožila vseevropska peticija za pravico do vode. Peticijo je podpisalo nekaj manj kot 1,9 milijona Evropejcev iz različnih držav. To je bila prva evropska državljanska pobuda, ki je zbrala toliko podpisov, da jo je Evropska komisija morala upoštevati, torej več kot milijon. Podpisniki peticije so komisijo pozvali, da se univerzalna pravica do vode zapiše v listino o temeljnih človekovih pravicah Evropske unije in da naj se vodni viri izključijo iz pogajanj o prostotrgovinskih sporazumih, kakršen je zloglasni TTIP. Ta sporazum kritiki označujejo za državni udar korporacij, s katerim skušajo ob podpori velikih držav in celo evropske komisije vzpostaviti lastni pravni sistem in se tako še bolj izogniti kakršnemu koli demokratičnemu nadzoru.

Toda evropska komisija se je na široko pobudo evropskih državljanov odzvala polovičarsko. Vodne vire je iz direktive o storitvah sicer umaknila, drugo (priznanje pravice do vode za temeljno človekovo pravico ipd.) pa je ignorirala. Na to se je odzval evropski parlament. Pripravil je resolucijo Pravica do vode, s katero je evropsko komisijo pozval k nadaljnji obravnavi peticije in jo predložil svojim poslancem. 

Izid glasovanja o resoluciji je bil skrajno tesen. Zanjo je namreč glasovalo le 50,4 odstotka evropskih poslancev, proti jih je bilo 13, 3 odstotka, kar 36,3 odstotka pa se jih je vzdržalo. To pomeni, da bi se ob uspešnem lobiranju transnacionalk, željnih dostopa do vodnih virov, stvari lahko kaj hitro spremenile. Morala evropskih poslancev je, kot vemo, marsikdaj šibka ali celo kupljiva. Med evropskimi poslanci, ki so se pri glasovanju o resoluciji vzdržali, so bili tudi naši predstavniki Alojz Peterle, Romana Tomc, Milan Zver in Patricija Šulin, medtem ko Tanja Fajon zaradi odsotnosti sploh ni glasovala. Popolno pravno zaščito vode so tako izrecno podprli le Igor Šoltes, Franc Bogovič in Ivo Vajgl. »To je zastrašujoče,« je v reviji Zarja zapisal Dejan Ogrinec, član slovenske civilne pobude za zapis neodtujljive pravice do pitne vode v ustavo.

Zakaj pravne zaščite vode ni podprlo toliko naših evroposlancev? Večina je zatrjevala, da so se vzdržali, ker se z njo niso mogli v celoti strinjati. Peterletu sta se, kot je povedal, zdela sporna predvsem zahteva za neprofitno delovanje vodnih gospodarstev in stališče o trajni izključitvi vode iz pravil o notranjem trgu in iz trgovinskih sporazumov. Po njegovem mnenju koncesij, s katerimi koncesionarji za več desetletij dobijo pravico do izrabe posameznega vodnega vira, tudi ni mogoče enačiti s privatizacijo. Na drugi strani pa je evropski poslanec Igor Šoltes še vedno prepričan, da so zahteve po večji pravni zaščiti vode upravičene. »Zelo sem zaskrbljen, da se tako v evropski kot domači politiki upravljanje vod po tihem pelje v smer privatizacije,« je sporočil. Zapis vode kot neodtujljive pravice v ustavo je po njegovem nujen. Kdo ima prav?

Navidezno varni

Predsednica Društva vodarjev dr. Lidija Globevnik meni, da je upravljanje vodnih virov, kakršno deloma izvajajo tudi koncesionarji, pri nas za zdaj dokaj urejeno. Poleg proizvajalcev pijač, ki upravljajo kar veliko vodnih virov, so koncesionarji še številne toplice in zdravilišča. Poglavitna težava je drugje. Najbolj moteče je, da se lahko ta zakon, kot poudarja Lidija Globevnik, »spremeni z vsako novo oblastjo, in to že z navadno poslansko večino«.

Podobno razmišlja Pavliha. Po njegovem mnenju imamo kar dober mednarodno primerljiv zakon o vodah in nekaj drugih predpisov, ki vode urejajo širše, tudi morje. S temi predpisi je predvidena splošna raba in splošen dostop do vode kot javno dobro. Toda po drugi strani so dovoljene izjeme na podlagi vodnega dovoljenja ali koncesije, ki se včasih podeljujejo premišljeno, drugič pa ne. In tudi Pavlihi se zdi nevarno, da lahko »navadna večina poslancev izglasuje nekaj, kar je lahko usodno za našo državo«. »Predstavljajte si, kaj bi se zgodilo, če bi naravne vire pitne vode privatizirali in bi cena tako narasla, da si pravzaprav povprečen človek ne bi mogel več privoščiti neoporečne pitne vode,« je opozoril na nacionalnem radiu.

Kot ubogi Grki?

Moteče pa je še nekaj. Čeprav je krovni zakon o vodah za zdaj še kar dober, je dejanska vsebina konkretnih večdesetletnih koncesijskih pogodb, ki jih sklepajo zasebna podjetja za proizvodnjo pijač, zdravilišča in toplice in se praviloma podaljšujejo, lahko v nasprotju z načelno zaščito pravice do vode. Ko se meša javno in zasebno, je namreč po izkušnjah Lidije Globevnik zelo težko priti do podatkov. Po njenem mnenju imamo vodo deloma že (tiho) privatizirano.

Da je odnos do vode pri nas v resnici sumljivo površen, pričajo nekatera dejstva. Plačevanje uporabe vode za komercialno rabo je bilo pri nas vse do nedavnega neurejeno. Tako so v preteklosti nekatera podjetja za porabljeno vodo plačevala, večina pa ne. Država je zato za nazaj uvedla nadomestila za rabo vode, ki pa so bila precej nižja od koncesnin. 

Celostno so bile koncesnine uvedene šele z letošnjim letom. Toda lastniki zdravilišč in toplic so protestirali, češ da bodo preveč obremenile njihovo poslovanje, zaradi česar naj bi bile prizadete občine, v katerih delujejo. Višina koncesnine za pitno podzemno vodo bo tako letos celo nižja, kot je bila lani.

S tem pa argumentov za zapis pravice do vode v ustavo še zdaleč ni konec. Privatizacijo vode je po navedbah naše civilne pobude leta 2006 z zakonom prepovedala Nizozemska, proti njej so pred dvema letoma z visoko udeležbo glasovali tudi Italijani. Bolivijci pa so se že leta 2000 uprli vladi, ki je hotela razprodati njihovo vodo ameriški multinacionalki Bechtel, saj so ponekod ljudje umirali od žeje. Podobno so ravnali v Urugvaju.

No, obstaja tudi izjema. Vodne vire so privatizirali v ubogi Grčiji. Po kateri poti bo šla Slovenija?

Mija Repovž 


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media