Ljudje so se lotili vsakega dela, samo da so kaj zaslužili

Zgodbe | maj '16

ODSTRTE PODOBE – BESNICA

Razloženo naselje v jugozahodnem delu Posavskega hribovja leži v ozki dolini potoka Besnice, ki izvira pod Malim Trebeljevim in se pri Podgradu izliva v reko Ljubljanico. Vas je iz štirinajst kilometrov oddaljene Ljubljane dostopna po cesti, ki je iz Sostrega speljana čez severno pobočje Babne gore (544 m) in skozi zaselek Pečar, v katerem je bila nekoč v eni izmed dveh hiš znana gostilna, v dolino. V njenem dnu so njive in travniki, okoliški hribi pa so porasli z gozdom. Ker na ilovnati zemlji niso bili kaj prida pogoji za kmetovanje, so se po besedah 65-letnega Bojana Jerlaha, upokojenega državnega uslužbenca in raziskovalca lokalne zgodovine, Besničani poleg mesne živinoreje in gozdarstva morali ukvarjati še z marsičim drugim, da so preživeli.

»Ljudje so se lotili vsakega dela, samo da so prišli do dodatnega zaslužka. Ob potoku Besnica je bilo nekdaj enajst mlinov in dve žagi. Pretok vode je omogočal mletje v vsakem letnem času, razen v hudem zimskem mrazu. Kmečki gospodarji so mleli predvsem za lastne potrebe, nekaj zaslužka pa je bilo z mletjem zrnja, ki so ga v mline pripeljali s hribovskih kmetij. Posebej domiselno pa so se znašli pri družini Šemnikar v Zgornji Besnici, kjer so imeli zaposlenega hlapca, ki je opravljal samo mlinarska dela. Ker je bil dotok vode do mlinskih koles slab, so čez obstoječo cesto napeljali rake, v katerih je tekla voda še iz sosednjega potoka. Pozimi so led, ki se je nabiral pod deskami, vsak dan lomili in ga shranjevali v pripravljeni jami, ki je bila poleti pokrita z listjem. Tako je obstal skoraj vse poletje. Pred dostavo so led oprali v potoku in ga v lesenih sodih dostavili naročnikom v Ljubljano in Litijo. Kupci so bili predvsem gostilničarji in mesarji,« pripoveduje prizadeven domoznanec za mizo, obloženo z najrazličnejšimi pisnimi in slikovnimi gradivi.

Izdelovali so tudi lesene kljuke za dežnike

»V 19. stoletju je obratovala tudi delavnica za strojenje kož, na kar še vedno spominja hišno ime Strojbar. Nekoliko višje v srednjem predelu doline so kopali glino in iz nje izdelovali predmete za gospodinjstvo, o čemer pričajo njihovi ostanki, ki so jih našli pri rekonstrukciji ceste na območju, imenovanem Na pečeh, v Spodnji Besnici. Bilo je tudi nekaj kovačev. Med bolj znanimi sta bili kovačiji ob potoku Besnica: ena je stala nasproti sedanje šole, katere temelji so še vidni, druga pa pod Kučarjevo hišo, nekaj sto metrov naprej v smeri proti Ljubljani.

Med donosno obrt je spadala izdelava lesenih kljuk za dežnike, s katero so se ukvarjali pri Blažu. Da denarja tedaj pri tej domačiji ni manjkalo, je razvidno iz nekdaj mogočne stavbe, ki pravzaprav spominja bolj na gradič kot na hišo. Dolinci so se ponašali tudi s tremi gostilnami: Pri Savelnu, Alauf in Na Pečarju,« našteva Bojan Jerlah in doda, da je bila pri Prekovi kašči pred drugo svetovno vojno še opazna sled, ki je kazala na odprtino v rudniški jašek, v katerem so kopali svinčevo rudo. In nato strne, da vse to kaže na izredno trdoživost in iznajdljivost kmetov na tem območju, ki so znali tudi iz slabih razmer ustvariti znosne življenjske pogoje.

Iz sogovornikove obsežne in skrbno urejene zbirke starih razglednic in fotografij krajev pod Jančami sva nato izbrala fotorazglednici, na katerih ena prikazuje besniško trgovino, ki jo je leta 1924 odprl Anton Žagar, druga pa skupino domačinov na Bajdovini, ob poti proti Vnajnarjem. Na prelomu prejšnjega stoletja se je Prekov Jernej Žagar priženil k Mariji Brezovar na domačijo pri Obročaju (na njej so izdelovali obroče za izdelavo sodov), ki je stala pri odcepu ceste proti Sostremu v središču vasi, kjer so bili tudi gostilna Alauf ter žaga in mlin Pri Ižancu. Njun sin Anton je nato tu, odtlej Pri Jernejkatu, odprl trgovino z mešanim blagom in jo vodil do druge svetovne vojne. Obenem pa je bil Anton Žagar prvi v teh krajih, ki se je začel načrtno ukvarjati s sadjarstvom in je na tri kilometre oddaljenem pobočju Bajdovine zasadil nasad jabolk, hrušk in breskev. Nekaj dodatnih dinarjev je zaslužil tudi z dvema paroma konj, ki ju je pripregal na vozove, da so bili kos strmemu klancu na prelaz Pečar. Po vojni je trgovino nadaljevala Antonova hči Amalija Pleško, ki je v njej delala tudi še potem, ko je prišla pod Kmetijsko zadrugo Besnica in pozneje Mercator. Po letu 1990 je nekaj let trgovino vodila njena hči Bernarda Kravcar, nakar so jo zaprli, tako da imajo Besničani zdaj najbližji trgovini v Sostrem (6 km) oziroma Zalogu (7 km); s tem da je v Besnici leta 1931 živelo 143, lani pa 233 prebivalcev!

Leta 1939 so Besničani dobili svojo šolo

Posestnik Anton Žagar se je v zgodovino kraja zapisal tudi s prvim predlogom za ustanovitev šole, ki ga je leta 1933 v imenu Besničanov poslal takratnemu okrajnemu šolskemu nadzorniku Franu Erjavcu. Tukajšnji otroci so namreč morali hoditi v šolo na Janče ali Javor, do katerih so imeli tudi po dve uri hoda v eno smer. Ker so se tedaj začele priprave na gradnjo nove šole v Javorju, so se pojavile ideje, da bi jo lahko obiskovali tudi otroci iz Besnice. Vendar pa za prebivalce te vasi to ni bilo sprejemljivo, saj bi bili njihovi šolarji še zmeraj od šole oddaljeni kakih pet kilometrov, treba pa bi bilo seveda pokriti tudi del stroškov za gradnjo javorske šole. Zato so se še naprej zavzemali za šolo v svojem kraju, in ko sta njihovi želji prisluhnila tudi šolski nadzornik Fran Erjavec in dobrunjski župan Janez Trkov, se je to tudi zgodilo. Tretjega novembra 1939 so v preurejeni zasebni hiši družine Žibert v Spodnji Besnici odprli šolo, v katero je naslednji dan prišlo k pouku 32 otrok, ki jih je poučevala učiteljica Eva Erjavec. Maja 1941 so šolske prostore zasedli Nemci, julija 1945 pa so vanjo spet prišli šolarji.

Leta 1951 so začeli graditi novo šolsko poslopje, pri čemer so Besničani prispevali več kot dva tisoč prostovoljnih delovnih ur pa tudi les, pesek in apno. Zaradi pomanjkanja delovne sile je gradnja napredovala počasi, a septembra tri leta kasneje se je vanjo vselilo prvih 27 učencev. Leta 1963 je šola postala podružnica OŠ Polje, od leta 1976 pa je podružnica OŠ Sostro, kar pomeni, da je tu potekal in še zmeraj poteka pouk od 1. do 4. razreda, učence višjih razredov pa so vozili oziroma vozijo v Polje in zdaj v Sostro s šolskim avtobusom. Leta 2001 temeljito prenovljeno podružnično šolo letos obiskuje 16 učenk in učencev, ki jih poučujeta dve učiteljici.

»Besniško preteklost je zaznamovala tudi plemiška družina Codelli s Kodeljevega v Ljubljani, ki je imela do preloma 19. stoletja v tukajšnjih vaseh zakupne pravice do dela zemljišč. Nasproti Blaževe domačije je stala njihova pristava z mogočno hišo in kapelo, ki se je je med vaščani oprijelo ime Pri baronu. Codellijevi so na pristavo prihajali občasno, običajno samo na lov v svoje obsežne gozdove. Stalno pa je tu živel oskrbnik s posli, ki so skrbeli za njihovo posestvo. Kadar so prišli v Besnico, so imeli tudi svojega kočijaža, ki je bil doma iz hiše, ki se ji še danes pravi Pri Kučarju. Potem ko so baroni Codelli pristavo opustili, je začela propadati in okrog leta 1930 se je dokončno porušila, tako da zdaj o njej priča le še ustno izročilo starejših domačinov,« nas na še eno krajevno zanimivost opozori Bojan Jerlah, ki se je pred osmimi leti upokojil kot strokovni sodelavec na oddelku za lokalno samoupravo Mestne občine Ljubljana. Vendar se je že veliko prej ogrel za domoznanstvo in precejšen del dragocenega zgodovinskega gradiva po letu 1993 objavil v štirih knjižnih delih: Občina Trebeljevo skozi čas, Čas in ljudje v vaseh pod Jančami v zadnjih 50 letih, Kratke zgodbe z obrobja in zbirki ljudskih pripovedi Za skrbi je še jutri cajt.

Boris Dolničar