Biti kmetica je lepo

Zgodbe | maj '16

»Vsako pomlad z velikim pričakovanjem čakam, da vzklijejo semena, da vrt ozeleni, da drevesa zacvetijo, in potem z največjim veseljem in hvaležnostjo pobiram plodove, ki nam jih daje zemlja,« pravi 68-letna Jožica Haule, vedno nasmejana, zgovorna, vedoželjna in zelo delovna ženska z Raven na Koroškem, ki je bila leta 2010 izbrana tudi za kmetico leta. Ta laskavi naziv podeljuje Zveza kmetic Slovenije, ki želi vrniti ugled in veljavo kmečkemu poklicu.

Namigne na izrek, ki pravi, da je nekdo neumen kot kmet. »Toda kmet sploh ne sme in ne more biti neumen. Goji rastline, živali, prodaja sadje in zelenjavo, dela pa tudi klobase, maslo, peče kruh itd. Vse, kar naredi, mora tudi prodati. Torej je vsak kmet hkrati šef proizvodnje in prodaje. In končno, če ne bi bilo kmetov in predvsem kmetic, ki vedno podpirajo tri vogale vsakega gospodarstva na deželi, bi bili vsi lačni,« poudari naša sogovornica, gospa sivih las in mladostnega videza, ki je vedno urejena, ko se odpravi mesto. Strašno rada dela, a uživa tudi pri branju dobrih revij in knjig, z veseljem si ogleda kakšen film ali gledališko predstavo, se izobražuje, druži s prijateljicami in rada tudi potuje.

Potem razlaga naprej: »Uživam v kuhinji s predpasnikom okoli pasu, rada sem v družbi vnukov, z veseljem pa sedem tudi na traktor, saj mi pomaga obdelovati zemljo na naši hribovski kmetiji, ki je skupaj z gozdom velika malo manj kot pet hektarov.« Daleč naokrog je znana po orehovem šarklju, ki ga peče v stari krušni peči. 

Velika ljubezen

Po zemlji rije že več kot petdeset let. In kmečkega dela se ne naveliča. »Delala bom, dokler bom lahko. Rodila se je v vasici Gaj nad Mariborom v družini s petimi otroki. Ker so bili revni, je šla že pri desetih letih služit k stari teti. Tam je hitro dognala, kaj pomeni celodnevno garanje. Ko je imela dvanajst let, jo je na srečo k sebi vzela starejša sestra, ki je živela na Koroškem. »Takoj ko sem prišla k njej, sem se zaljubila v te prekrasne kraje, prijazne in tople ljudi.«

Že v osnovni šoli je spoznala svojega moža Filipa. »Bil je deset let starejši od mene in igral je na sestrini poroki. Nisem mogla odmakniti pogleda od njega. Kar začaral me je. Na srečo je šlo za obojestransko ljubezen na prvi pogled.« Komaj šestnajstletna se je poročila z njim. Hitro je postala mama trem hčerkam: Anici, Romani in Viktoriji. »Naše življenje je bilo prelepo. Moj mož je bil izjemno delaven, dober, potrpežljiv, razumevajoč, ves čas me je tudi podpiral pri vsem, česar sem se lotila. Moških, kot je bil moj Filip, ni več,« pravi še vedno s kančkom žalosti. 

Z možem sta si zgradila novo hišo in obnovila hlev. Jožica je bila gospodinja, mati, žena in kmetica, mož je dopoldne hodil »na šiht«, da je bil vedno denar pri hiši, popoldne pa je kmetoval. »Rada sva se imela in nikoli mi ni rekel žal besede. Potem se je ponesrečil s traktorjem in umrl,« obudi spomin na nesrečen septembrski dan leta 1985, ko je ostala sama s tremi hčerami. »Ni bilo veliko časa za žalovanje.« Dekleta so se šolala, krave, svinje in zajci so zahtevali svoje, prav tako njihove njive in gozd. Zagrizla se je v delo. Samozavestno in pogumno je vodila kmetijo. In to še danes počne. Zato jo vsi spoštujejo.

Ko so se hčerke izšolale in poročile ter dve odselili od doma, je Jožica postala ena izmed ustanovnih članic Društva kmetic Mežiške doline, šest let je bila tudi članica UO Zveze kmetic Slovenije. »Naša kmetija je samooskrbna. Hčerka Viktorija, ki bo prevzela kmetijo, z družino živi v družinski hiši.« Veseli so, da jih doma vedno pričaka okusno mamino oziroma babičino kosilo.

Osem vnukov je njenih sončkov. Ponosna je tudi na hčerke, ki so pametne mlade ženske, in na vse kmetice, ki so čedalje enakopravnejše doma in zunaj doma. »Včasih so moški na kmetih odločali o vsem, danes pa o tem, kaj bodo delali na kmetiji, odločata mož in žena. Kar je tudi prav.«

Jožica Haule nikoli ne tarna. »Na življenje od nekdaj gledam s pozitivne, vesele plati in vem, da je za oblaki zmeraj sonce. Srečna sem, da sem zdrava. Prav nič mi ne manjka. Pokojnina je nizka, pa nič zato, saj hrano pridelamo doma. Vsako leto grem na morje in na potovanje po Evropi. Če mi je dolgčas, sedem pred računalnik in pobrskam po internetu ali pa kaj napišem hčerkama, ki sta se odselili od doma. Ponosna sem nase, da sem usvojila računalniško znanje. Mlajše kmetice pa tako ne morejo brez njega,« pravi. Srečna je tudi, da živi v Sloveniji, ki je urejena država in iz leta v leto tudi bolj ceni kmete in kmetijstvo. »Če bi vsi manj nergali in več delali, če bi znali videti tudi dosežke, ne le porazov, bi bili ponosnejši na svojo domovino,« sklene.

Neva Železnik