Ljubiteljski zgodovinar in filozof
Študent Rihard Bizjak
Rihard Bizjak - Riko je vitalen upokojenec, ki ga lahko pri 72 letih kot rednega študenta pogosto srečate na ulicah okoli ljubljanske filozofske fakultete, ko hiti na predavanje ali druge študijske dejavnosti. Vedno z nepogrešljivim klobukom na glavi. Previdno ga privzdigne in se nasmehne: »Kdor ima klobuk, ta je gospod!«
Že od mladih let ga je strastno zanimala zgodovina, kasneje tudi filozofija. Po upokojitvi se je namenil nadgraditi svoje znanje, zato se je vpisal na redni študij teh predmetov. V Sloveniji ima namreč vsak državljan pravico do enkratnega vpisa na univerzo. Kdor tega ni izkoristil v mladosti, se lahko za to odloči na jesen življenja.
Že v otroštvu se je izkazal z odličnim spominom za zgodovinske letnice in dogodke, ki jih še danes kar stresa iz rokava. Ob polnoletnosti se je preselil v Ljubljano, saj je nameraval študirati, a mu je bolezen prekrižala načrte. »Ko sem ozdravel, sem se odločil, da prvo odslužim vojaščino. Poslali so me v Beograd, na Dedinjah sem večkrat stražil Tita,« se rad spominja tistega časa.
Nato se je zaposlil pri Pošti v Ljubljani, se poročil ter ustvaril dom. Pozneje je do upokojitve delal še pri Telekomu. Takrat pa se je v dom priplazila huda bolezen. Žena ga je zadnje leto, ko je bolehala, naučila kuhati, da se bo znal preskrbeti. »Po njeni smrti je nastala velika boleča praznina,« pove žalostno.
Pogovor z Rihardom Bizjakom je prava mala šola grške zgodovine in filozofije, ki jo popestri z nauki in anekdotami mislecev tistega časa. Je namreč velik helenofil, ljubitelj starogrške kulture. V Grčiji je bil petkrat in z avtom jo je prečesal po dolgem in počez.
Rad proučuje zgodovinske dogodke, slovenske in svetovne, ter išče vire, ki so neznani ali zamolčani. Sledi tudi raziskavam dr. Antona Perdiha o staroselskosti in starožitnosti Slovencev oz. prebivalcev tega prostora iz pradavnine, vse do 40.000 let nazaj. Napisal je knjižico Kralj Matjaž – mit ali resničnost? Potem preseneti, ko reče: »Za resničnega kralja Matjaža bi moral veljati gorenjski puntar Matjaž Klander, ki se je s 600 brambovci leta 1478 uprl premočni turški vojski na ozemlju v srcu Evrope – na Kokovem polju v dolini Ziljce. Lahko trdimo, da so to slovenske Termopile.« Prav tu, kjer je bila najprej velika Samova država in nato Karantanija, naj bi, kot je zapisal v svojem eseju dr. Rudi Koncilja, živeli Slovenci kot praprebivalci Evrope.
Filozof in pesnik
Ceni 'odpisanega' filozofa Marxa, ljuba mu je njegova izjava, da je vsa zgodovina človeštva tragedija; če pa se prevečkrat ponavlja, je farsa, ki je hujša od tragedije. Zatem se razgovori o Slovencu Avguštinu Hallersteinu, teologu in filozofu iz 18. stoletja, ki mu je bilo kot edinemu zahodnjaku dano, da je o astronomiji več let svetoval samemu kitajskemu cesarju. In spet se vrne na grška tla, na filozofa, ki ga še nihče ni prekosil – Platona: »Vedno znova me impresionira širina in globina njegove misli.«
Kritičen je do današnjega vsesplošnega in neznosnega materializma. »Motijo me vsemogočni trgovci z novci in razni intelektualni špekulanti. Kot človek hodim vedno po srednji poti in iščem ravnotežje. Poslušati moramo svojo notranjost in ji slediti. Pred kratkim sem naletel na intervju z Borisom Pašem in ga kar citiram, ker se z njim globoko strinjam: 'Prihajamo iz prostora, ki ga ne poznamo, smo tukaj, ampak ne vemo, kje smo. Priimki in imena so samo oznake, s katerimi se določamo, a kdo smo, tega izvorno ne vemo,'« pravi sogovornik, ki občasno zapiše pesem ali pesniško misel in za drugo leto pripravlja izid pesniške zbirke.
Kadar se ne poglablja v zgodovino ali filozofijo, se rad sprošča ob poslušanju klasične glasbe, predvsem Bacha in Mozarta. Doma ima star gramofon, večkrat zaide tudi v Slovensko filharmonijo. Vitalnost telesa ohranja skozi tenzegriteto, gre za magične gibe telesa, ki so podobni starokitajski vadbi tai chi. »Televizije in računalnika pa ne maram, za poročila mi zadostuje radio. Raje grem na dolge sprehode v naravo, v gozd, ali pa prebiram strokovno literaturo pozno v noč. Še vedno sem zvedav, berem znanstvene revije s področja mejnih znanosti, kot je Nexus. Izdajo te publikacije podpirajo nekateri nobelovci.«
Rihard Bizjak je obšel že kar nekaj dežel, potuje sam ali s skupinami. Želi si videti še Mehiko, očarala ga je burna zgodovina majevske civilizacije. Ob koncu pove, da je njegov študij potekal brez večjih težav. Na predavanja in izpite je hodil skupaj z mladimi, učil pa se je sam.»Zdaj me čakajo še trije ali štirje izpiti in diploma, ki pa ne bo zaključila moje zvedavosti.«
