Posrebreno idrijsko podzemlje  

Zgodbe | maj '16

Mučno ter utrudljivo je bilo vzpenjanje iz Antonijevega rova v Idriji. Misli so se mi znašle v nekdanjih časih, ko so se idrijski rudarji, neznansko utrujeni, po »šihtu« vzpenjali iz najglobljih delov rudnika navzgor po tisoč stopnicah. Rudnik živega srebra je deloval več kot 500 let, danes je le še obsežna tehniška muzejska znamenitost.

Najgloblji rovi so bili 400 metrov pod površino. Zaradi ekološke ozaveščenosti, manjšega povpraševanja in padca cen živega srebra po svetu ter izčrpanosti rudišča je rudnik prenehal obratovati.

Delo in življenje nekdanjih rudarjev danes spoznavajo obiskovalci muzejskega Antonijevega rova. Je eden najstarejših ohranjenih rudniških rovov v Evropi. Med hojo po utesnjenih in vlažnih rudniških rovih vodnik seznani obiskovalce z obsežnim vedenjem o živem srebru. V naravi se pojavlja kot samorodno in v cinabaritni rudi. Gre za bogato in siromašno rudnino. Bogata ruda vsebuje do 78 odstotkov živega srebra. Zanimivo je, da železna krogla plava v posodi z živim srebrom. Liter živega srebra namreč tehta kar 13,56 kilograma. Je skoraj dvakrat težje od železa.

Geološka zgradba tukajšnjih kamenin je med najbolj zapletenimi na svetu. Nastale so v tektonski prelomnici, kjer se starejše zemeljske plasti pojavljajo zgoraj, mlajše pa spodaj. Tukajšnje rudišče je nastalo pred približno 235 milijoni let. Takrat je bila ta pokrajina tektonsko in vulkansko zelo aktivna.

Prisotnost živega srebra naj bi v Idriji pred dobrimi 500 leti odkril izdelovalec lesenih škafov. Po ljudskem izročilu je v studencu čez noč namakal leseno posodo in v njej je zjutraj zagledal svetlikajočo se snov. In potem so modreci staknili glave in človeški krti so se mukotrpno lotili klesanja v živo skalo. Minevala so stoletja. V Idrijo so se priseljevali rudarski strokovnjaki in rudarji iz nemških dežel, iz Češke in od drugod.

Smrtna ura

V Antonijev rov so rudarji prišli skozi stavbo Šelštev. Ob jutrih so se zbirali v prizivnici. V temačne rove so se odpravili, ko so izpod strehe slišali tolčenje po železni šini, v novejšem času pa je pocingljal zvonček. Pred tem je vsak rudar z deske snel svojo kovinsko številko. Po vrnitvi iz podzemlja so rudarji obešali svoje številke na prejšnja mesta, in to je bil dokaz, da so se srečno vrnili. Tablo s številkami so imenovali smrtna ura.

Antonijev rov, ki so ga začeli kopati leta 1500, je bil sprva nevaren, saj so stene utrjevali z lesom, pozneje so jih obzidali z apnenčastimi bloki. Rudarji so bili v nenehni nevarnosti, da se ponesrečijo med delom ali zbolijo zaradi posledic prepiha ter vdihavanja strupenih prašnih delcev. Živo srebro namreč zlahka prehaja iz tekočega v plinsko stanje, zato je za človeka ter okolje izjemno strupeno. V 18. stoletju so na koncu rova zgradili kapelo, posvečeno sv. Trojici. V rudniku je še danes oltar, na katerem sta tudi kipa sv. Barbare in sv. Ahaca, ki sta zavetnika rudarjev. Rudarji so nebeščane prosili za srečo, zdravje, za milost zase in svoje družine.

Malice so si prinašali rudarji od doma. Žene so jim v malhe najpogosteje dale kruh in ječmenovo kavo. Tu in tam so primaknile še slanino. Kljub trdemu delu, borni hrani, zadušljivemu zraku so se ob malici šalili in si nagajali. Bili so bogaboječi, a so kljub temu verjeli v moč podzemnega škrata Perkmandeljca. Slutili so, da jim včasih pomaga ali pa ponagaja.

Ure in ure so rudarji z železnimi kladivi lomili skalovje. Okruške so nekoč sipali v košare, pozneje v jeklene vozičke. Tehnika se je sčasoma izpopolnjevala vse do vrtalnih strojev, ki pa so povzročali neznosno širjenje strupenega prahu in ropot. Ob koncu »šihta« so se vračali po tisoč strmih in majavih stopnicah.

Idrijske rudarske tehnične pridobitve si je mogoče ogledati v notranjih razstavnih prostorih in pri stavbi jaška Frančiške. Razstavljene so centrifugalne črpalke, motorji, kompresorji, parna batna stroja in drugo. Posebnost je rudniška črpalka na vodni pogon. Z njo so črpali jamsko vodo in jo poimenovali kamšt. Obratovala je od leta 1790 do 1948. In tu so še rudniške lokomotive in druga tehnika preteklih časov. Ogleda je vredna tudi idrijska rudarska hiša. Nova stalna razstava v Mestnem muzeju Idrija pa med drugim predstavlja južnoameriške srebrnike, ki so nastali tudi s pomočjo idrijskega živega srebra.

Podpisi:

V Antonijev rov pridemo skozi nekdanje upravno poslopje.

Rudniški uradnik je v prizivnici zapisoval prihod in odhod rudarjev.

Sprva so rudnino prenašali ročno, nato so jo prevažali z jeklenimi vozički.

 Informacije:

Mestni muzej Idrija, Prelovčeva 9, 5280 Idrija, tel. št.: 05 37 26 600, e-pošta: tajništvo@muzej-idrija-cerkno.si

Besedilo in fotografije: Franček Štefanec