Hrast – mogočno in trmasto drevo
S svojo močno rastjo, z mogočno krošnjo in trdim lesom hrast od pradavnine simbolizira veličastnost, častitljivost in mogočnost in je najpomembnejše drevo v bajeslovju stare Evrope.
Trdni hrastovi deli kozolca lahko stojijo neomajno tudi nekaj sto let. Enako neomajen je hrast tudi v vodi. Kraševci še danes trdijo, da pol Benetk stoji na kraških hrastih. Preden so zrasle na laguni sredi morja, je bil Kras pokrit s hrastovimi gozdovi. Ko so graditelji Benetk posekali kraške hraste, ni bilo več njihovih mogočnih korenin in širokih krošenj, ki so dotlej varovale dragoceno zemljo na kamnitih kraških tleh. Burja je nezaščiteno zemljo odpihnila v morje in Kras je postal kamnit in nerodoviten, takšen, kot ga je opisoval Valvasor. Danes se Kras spet zarašča, a le z nizkim grmičevjem, o starih mogočnih hrastih skoraj ni sledu.
Hrast ni le mogočno, ampak tudi trmasto drevo. Jeseni se mu listje sicer posuši in odpade, tako kot vsem drugim drevesom, vendar nekaj listja ostaja na drevesu in kljubuje zimi. Ravno ta odpornost hrastovih listov pa je kriva, da so hrastovi listi ob robovih nazobčani in razcefrani. Razcefral pa jih ni nihče drug kot sam hudič.
Stara koroška ljudska pripoved nam pove, kako se je to zgodilo. Nekega dne so hudiči prosili Boga, naj jih vzame v nebesa. Gospod Stvarnik jim je odgovoril, da se bo to zgodilo tedaj, ko bo z dreves odpadlo vse listje. Vragi so nestrpno čakali na ta trenutek. Prišla je jesen in z vseh dreves je listje že davno odpadlo, le hrast je še vedno obdržal nekaj listja. Osušilo se je, odpadlo pa ni. Neučakani hudiči so začeli s kremplji praskati liste s hrasta – zato ima hrast še danes razcefrano listje.
Morda je ravno zaradi te zveze s hudiči še danes treba ob nevihtah bežati izpod hrasta – saj je bil pod njim »ta hudi«!
Hrastovo listje je do danes ostalo razcefrano, a odporen hrast, ki tako na poseben način kljubuje zimi, ohranja nekaj listja na svojih vejah vse do pomladi. Če je tega listja veliko, z njim hrast naznanja hudo zimo – tako trdi tudi star pregovor: Če hrast še listje obdrži, bo mraz vse zimske dni.
Stari pregovori pripisujejo hrastu predvsem mogočnost:
Hrasta sneg ne ušibi.
Kadar stari hrast pade, dostikrat zruši mlade.
V viharju se hrasti korenin zavedo.
Hrastovo listje ima tudi v ljudskem zdravilstvu pomembno mesto. Stolčeno listje zdravi gnojne rane.
(Povzeto po Jakobu Kelemini in Vinku Möderndorferju)
