Preljubo veselje, oj, kje si doma?
»Star pregovor pravi, da spomladi še star štor ozeleni,« se je smejal Janez in švigal z očmi. »Ne čutite pomladi, gospe?«
«Daj, greva!« je rekel Tone in odšel proti izhodu, zunaj bo počakal, da Janez neha zabavati ženski del telovadne ekipe. V resnici je bilo žensk več kot tri četrt, Janez je očitno veselo plaval v pozornosti, ki je je bil deležen vsak njegov stavek. Vsako jutro so se zbirali v tej telovadnici in vsi so se očitno že dobro poznali med seboj, gospe so se dobrovoljno smejale Janezovim dovtipom, kakšna je pa tudi zapeljivo utripnila s trepalnicami, češ: »Ja, seveda čutim pomlad, ti tudi?«
Tone ni bil tako domač v tem okolju, saj je šele preizkušal vse radosti upokojenskega življenja, in Janez mu je bil vodnik že od začetka: »Pridi, pokazal ti bom vse, kar sem sam našel primernega za zapravljanje upokojenskega časa. Je vsega, da verjeti ne boš mogel! Nikoli ti ne bo dolgčas, dogaja se vsepovsod toliko reči, da nikoli ne bi zmogel vsega!« mu je obljubljal in ga začel jemati s seboj.
O tretji univerzi je seveda Tone že slišal, bilo je moderno študirati španščino in modelarstvo pa računalništvo in fotografijo pa seveda umetnostno zgodovino in slikarstvo. Pa še druge reči, cela kopica smeri je bila na tej šoli za ljudi, ki so v svojih poklicih prispeli do konca službene poti, do stranskega tira, ko jih na njihovem delovnem področju nihče več ni potreboval. Zdaj je čas za stare sanje o znanjih, ki si jih v mladosti nismo pridobili – posebno še, če je kdo sledil preprosti logiki, da je študij korak do znanja, s katerim si boš služil vsakdanji kruh. Kdo pa ni vedel v času Tonetove mladosti, da recimo arheologi in etnologi in umetnostni zgodovinarji stojijo v vrsti, da bi šel kakšen star strokovnjak v penzijo – potem bi dobil službo eden od njih ... »Zato smo si v mojem času izbirali navadnejše študije, znanje za običajnejše poklice, tudi če je v srcu gorela želja po raziskovanju preteklosti ali po odkopavanju arheoloških najdb ali po poznavanju starih mozaikov in indijanskih zgodb ...«
»Zdaj je čas, da se posvetiš tistemu, kar te zanima,« je rekel Janez, sicer športno zagret, ampak tudi ves vnet za študij egipčanskih skrivnosti, zapisanih v zapletenih hieroglifih in naslikanih v neskončnih slikopisih. Janez je študiral umetnostno zgodovino, zdaj ko je službo uspešnega ekonomista lahko zapustil mlajšim. »Pridi, zanimivo je, nikoli konca novih spoznanj,« je vabil Toneta. Zjutraj telovadba, potem dopoldanska predavanja, potem študij, zvečer druženje z enakoiščočimi in konec tedna izleti k cerkvicam široko po deželi – neodkritih fresk, podob in kipov, starih sklepnikov in neobdelanih portalov ne bo zmanjkalo še za rodove navdušencev, da jih fotografirajo in z njimi seznanjajo širšo javnost. In enkrat do dvakrat na leto daljši izlet s skrbno načrtovanimi ogledi lepot, ki jih nima priložnosti videti vsakdo! Res, tudi Toneta je vleklo, da bi se pridružil tem navdušencem.
Po drugi strani pa je imel doma Mico, ki je hrepenela po tem, da bi skupaj kdaj posedela na lepo obdelanem vrtu, pila čaj in se pogovarjala. In razveseljevala ta mlade s solato in redkvicami in rabarbarinim zavitkom ...
Mica je vedno našla delo na vrtu ali v hiši zase – in zanj. Seveda ni hotel biti copata in ubogati žene, kako naj preživi svoj upokojenski čas, kot ga je posmehljivo svaril Janez. Pa vendar mu tu na tej veseli telovadbi pravzaprav ni bilo preveč všeč, če je pomislil na Mico. Ona doma čuva mlajša dva vnuka, on pa da bi letal po telovadbah, ko je na vrtu toliko dela. Kje je pravzaprav prava vrednost njegovega upokojenskega časa?
Ozrl se je in videl, da se je Janez veselo zapletel z veselimi telovadkami v živahen smeh – in sklenil, da ne bo več čakal. Odločno je stopil proti domu, vedel je, da ga bodo Mica in vnuka veselo sprejeli, in to veselje se mu je zazdelo vrednejše od vsega.
