Listje je pomembnejše od cvetja

Prosti čas | maj '16

Mrtve koprive so botanično ustnatice, kot sta melisa in rožmarin. Na vrtu jih uporabimo zaradi barvnih učinkov njihovega listja. Vršičke s cvetnimi nastavki sproti odščipnemo in tako pospešujemo razvoj stranskih poganjkov z vedno novimi listi.

Na okrasnem vrtu je le malo rožic, ki ves topli del leta razkazujejo lepoto cvetja, zato so dobrodošle tiste rastline, ki privabljajo poglede z dekorativnim listjem. Lahko so to enoletnice, trajnice ali tudi lesnate rastline. Pisanost in raznobarvnost sta ne nazadnje poživitev sicer prevladujočega zelenja, čeprav v neštetih odtenkih. Za osvetlitev vrtnih senc izbiramo svetle kombinacije, saj rdeči in drugi temnejši odtenki zaživijo šele na soncu.

Pisana kopriva in perila sta si po videzu podobna rodova in bližnje je tudi njuno botanično sorodstvo. Oboje gojimo izključno zaradi lepo obarvanega listja, vsaj perilo pa je podobno kot špinačo ali blitvo mogoče uporabiti tudi v kuhinji. V njeni tropski domovini znajo to užitnost koristno uporabiti. Oba rodova povezuje zaresna občutljivost za mraz, saj rastline prenehajo rasti, še preden temperatura pade do nič stopinj. Pisane koprive so v naših krajih znane že vsaj 160 let in najprej so jih gojili izključno kot lončnice. V sodobnih nasadih enoletnic pa je njihovo mesto na prostem, kamor jih sadimo takoj, ko je dovolj toplo za paradižnik.

Ko jim rečemo koprive, jim delamo skoraj krivico, saj kot ustnatice (Labiatae) sploh niso v sorodu s pekočo zgago ob gnojiščih in za plotovi. Pisane koprive vrtnarji še vedno poznamo pod imenom koleus, kot je bilo nekoč njihovo rodovno ime. Skladno z novejšim poimenovanjem bi bilo zdaj pravilno Solenostemon scutellarioides, pač po eni od udeleženih vrst pri žlahtniteljskih križanjih. Zaradi barvitih listov jim ponekod pravijo ciganke. Obstaja kar lepo število sort, ki so vse križanke, a nekatere je mogoče razmnoževati s semenom, ki daje precej enotno potomstvo. Listje je najpogosteje pisano, kjer je včasih komaj še kaj zelene barve, prevladujejo odtenki rdeče, rumene ali rjavkaste. Ta pisanost je posledica mnogih križanj, saj pri lepi koprivi ne morejo natančno dognati, katere izmed 120 divjih vrst iz tropske Azije in Afrike so bile udeležene pri nastanku vrtnih sort. Posebno všečne primerke lahko damo pred mrazom v lončke in jih prezimimo na svetlem ter si spomladi iz vršičkov pripravimo potaknjence.

Rdečelistni različek perile (Perilla frutescens) tudi po obliki listov močno spominja na omenjene koprive. Pri nas je enoletnica, po toplih krajih južno od Himalaje pa na prostem vztraja vse leto in liste pridno obirajo za prehrano. Drobne ustnate cvetove pričakamo šele na začetku jeseni, a semena kljub temu dozorijo do mraza in se pogosto kar sama zasejejo za naslednjo sezono. Na sončni gredici je skupina dobrih 60 cm visokih rastlin dobrodošlo mašilo med odcvetelimi trajnicami.

Delimo jih vse poletje

Celo nekatere perunike imajo zanimivo pisane liste, ki so dodatek k njihovemu sicer bujnemu cvetju. Pisanolistne sorte srečamo tako med bradatimi, vodnimi in japonskimi perunikami. Pri vseh je dvobarvna lepota lepota najizrazitejša, dokler so listi še mladi

Razen ene same vrste štejemo vse hoste (Hosta) za hvaležne listne trajnice brez posebne cvetne lepote. S svojo svetlobno nezahtevnostjo so kot nalašč za najglobljo senco. Ob sončni pripeki se kaj rado zgodi, da vsaj listni robovi ne prenesejo tolikšne osvetlitve in porjavijo. Iz kakšnih 40 vrst, prvotno domujočih na Kitajskem, Japonskem in v Koreji, je nastalo veliko sort in zbiralci o njih vedo skoraj vse. Svetovni splet tudi njim omogoča stike brez omejitev in združevanje v specializirana društva. Za praktično rabo je dovolj poznati nekaj sort in pri tem spet lahko najdemo tako drobnolistne kot takšne z izjemno velikimi listi. Ti so lahko zeleni ali rumenkasti, modrikasto poprhnjeni ali rumeno-zeleni. Hoste so na ustreznem mestu trpežne trajnice in jih množimo z delitvijo. To lahko počnemo od pomladi do jeseni, saj v koreninah in odebeljenem razrastišču vedno ostaja dovolj življenjske energije za novo vraščanje. 

Iskrivka in kačja brada

Najprej smo poznali iskrivko s cvetnimi stebli, visokimi slabega pol metra, in veliko rdečih ali rožnatih cvetov. To je skupina križancev Heuchera x brizoides, ki se ne more bahati z barvitim listjem. Zato pa se zadnja leta uveljavlja skupina sort, kjer so se žlahtnitelji osredotočili na listje in zanemarili cvetje. Te hojhere so po pravici postale skoraj modni hit in ob raznovrstni uporabnosti jim kar privoščim nekaj slave. Najdemo jih v vrtnarijah s trajnicami, trajne so tudi na vrtu. Seveda lahko razrasle rastline sčasoma sami kloniramo z delitvijo. Vrtnarji niso bili vedno zadovoljni le s križanji vrst v rodu hojher, zato so s križanjem vrst sorodnega rodu Tiarella pomagali naravi ustvariti kopico še lepših sort pod skupnim imenom Heucherella. Zanimive ozke trakaste liste ima iz Japonske izvirajoča in s šmarnicami sorodna kačja brada, Ophiopogon planiscapus. Kot zelenolistno rastlino jo predvsem v južnejših krajih uporabljajo v senci kot travni nadomestek, sicer pa je popolnoma prezimno trdna tudi pri nas. Različek pod imenom 'Nigricans' ima temnoškrlatne, skoraj črne liste. Cvetje je drobno, iz tega pa nastanejo drobni jagodasti plodovi in razmnoževanje je mogoče tudi s semenom.

Niso le plevel

Gabez sicer poznamo iz narave in mu ne pripisujemo posebnega pomena, če izvzamemo njegove zdravilne učinkovine, razvidne že iz imena Symphytum officinale. Njegovo cvetje ni nič posebnega, zato pa je v okras njegovo veliko pisano listje. Te izstopajoče različke lahko razmnožujemo le z delitvijo in koreninskimi potaknjenci. Tudi regačica (Aegopodium podagraria) v pisanolistni različici ni več plevel, saj je s svojimi koreninskimi izrastki manj napadalna in jo zlahka držimo na omejenem območju. Prav priporočljivo pa je sprotno odstranjevanje cvetnih stebel, saj se množi tudi s semeni, potomci pa so najbolj čistokrvna zelenolistna plevelna nadlega. Navadna grenkuljica (Glechoma hederacea) je v negovani vrtni trati neuničljiv pritlehni plevel, na vrtu pa pisanolistno 'Variegato' s pridom uporabimo za prekrivanje tal, v suhozidu ali celo v obešanki.

Mali in veliki zimzelen

Velikonočni zimzelen je zacvetel v svoji pisani različici. Njegovi bujni poganjki se radi kar sami zakoreninijo in širijo v okolico, če jim tega ne preprečimo. Tudi pri malem zimzelenu (Vinca minor) imamo sorto s pisanimi listi.

To sta dve plazeči se rastlini, ena ima prav majhne liste in skromnejšo rast, druga pa je večja. Torej imena ne lažejo: Vinca minor, Vinca major. V vsaki teh vrst so tudi pisanolistne sorte, ki so lepe celo brez cvetja. Posebno sorte malega zimzelena so prav lepe tudi v zgodnjepomladnem cvetju, ko se odprejo na lanskoletnih poganjkih bogato nanizani beli, modri ali vijoličasti cvetovi. Sorte moramo množiti z delitvijo, posebno veliki zimzelen pa si izredno rad sam najde prostorček za konce dolgih poganjkov, ki se kot vršne grebenice hitro zakoreninijo. Mali zimzelen je zanesljivo prezimno trden, poganjki velikega pa v izpostavljenih legah nazebejo, a iz razrastišča zanesljivo spet odženejo novi. Ponekod po svetu zimzelene obravnavajo kot vsiljivce, ki ogrožajo domače rastlinstvo, na vrtovih našega okolja pa je strah odveč. Opozoriti pa velja na njihovo strupenost, ki lahko v uradni medicini in homeopatiji postane zdravilnost.

Besedilo in fotografije: Izidor Golob


Vaši komentarji


© 2023 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media