Težko je s pokojnino, brez še težje
Kako so zadovoljni z višino svoje pokojnine, smo vprašali naključne sogovornike.
Brane Praznik, upokojeni častnik Slovenske vojske, Mačji Dol na Dolenjskem: »Res je, da smo redko zadovoljni, kar velja tudi za pokojnino. Toda ko svojo primerjam s tistimi, ki jih prejemajo novi upokojenci, sem rajši tiho. Da bi bolje živel, pa bi potreboval večjo. Redno spremljam razprave v zvezi s pokojnino, zato vem, kolikšna je najnižja, in vsaj statistično gledano, kolikšna je najvišja pokojnina. Seveda so eno želje in drugo resničnost. Želel bi, da bi bila pokojnina vsaj 80 odstotkov plače.«
Ivica Brunšek, kmečka gospodinja, Andraž nad Polzelo: »Z možem, ki je bil ob delu na majhni kmetiji redno zaposlen, sva plačevala prispevke za moje pokojninsko zavarovanje, zato se danes lahko veselim kmečke pokojnine. Vendar bi s tem zneskom sama le težko preživela, saj so tudi na kmetih vedno višji izdatki. Sprašujem se, ali bodo mladi kmetje še vztrajali in plačevali prispevke za kmečke gospodinje, da ne bodo na starost ostale brez pokojnin.«
Nevenka Kanduč, upokojena univerzitetna diplomirana ekonomistka, Ljubljana Črnuče: »Moja pokojnina ni slaba, z njo sem zadovoljna. Ne trošim brezglavo, zato porabim prihranek pokojnine za lastne potrebe. Z možem marsikatero delo doma opraviva sama in marsikaj zraste na domačem vrtu. Z veseljem se še udeležujem sobotnih planinskih pohodov in izbranih kulturnih prireditev. Letni oddih ali kakšen izlet v tujino mi tudi ne uide.«
Dragica Mirnik, upokojena medicinska sestra s specialnimi znanji, Celje: »Dva meseca sem upokojenka in se privajam na nov položaj. Z višino pokojnine sem zadovoljna, saj sem se kot invalid upokojila po starem zakonu. Živim s hčerko, kar mi dodatno zniža nekatere stroške. Pred upokojitvijo me je bilo strah, kako bom preživela, zdaj pa mislim, da bo kar šlo. Moji vrstniki, za katere velja nov pokojninski zakon, pa so glede tega veliko na slabšem. Verjamem, da človek s pokojnino okoli 500 evrov mesečno težko poskrbi za svoje minimalne potrebe.«
Zdenka Delač, upokojena točajka, Črni Potok pri Kočevju: »Ni lahko za nas, ki imamo nekaj več kot štiristo evrov pokojnine. Če si kaj sam pridelaš, mož pa pri hiši vse postori sam, še nekako gre. Seveda pa je treba gledati na vsak evro, izkoristiti akcije. Na srečo v hiši živi še hči in se stroški razpolovijo. Najtežje je tistim, ki ostanejo sami in zbolijo. Zdravila je treba doplačevati, ko uradna medicina ne pomaga, pa greš tudi na alternativo, ki pa je draga. Obeta se minimalno zvišanje pokojnin, kar v primerjavi z zvišanimi stroški ne pomeni nič.«
Irena Majcen, akademska slikarka in ilustratorka, Ljubljana: »Dolgo sem delala v svobodnem poklicu, potem pa je nastopilo obdobje, ko se tako nisem mogla več preživljati, in sem se zaposlila v šolstvu. Najprej sem poučevala v osnovni, kasneje pa srednji šoli. Tako sem si prislužila pokojnino, sicer ne polno, vendar dovolj veliko, da mi omogoča varnost. Zelo sem zadovoljna, da se zdaj spet lahko v celoti posvečam slikarstvu.«
Helena Dujmovič, upokojenka, Lucija: »Moja pokojnina je še kar, čeprav bi bila lahko tudi višja, a sem se s tem, kar imam, naučila živeti. Še dobro, da imava z možem vsak svojo, tako je lažje. Če pa pomislim na pokojnine tistih, ki se upokojujejo zdaj, me je groza. Še posebej so nizke pokojnine tistih, ki so se morali zaradi slabega zdravja invalidsko upokojiti. Menim, da je nekaj narobe pri izračunih. O tem bi morali javno spregovoriti.«
Anita Veber, upokojena magistra farmacije, Ljubljana: »Žal pokojnine niso najbolj pravične. Zelo je odvisno, kdaj se kdo upokoji, v katerem podjetju je delal ter kateri zakon je veljal takrat, ko se je upokojil. Tako imamo upokojence, ki so imeli enako izobrazbo, delo ter enako delovno dobo ob upokojitvi, pa se višina pokojnine zelo razlikuje. Vse to sem občutila tudi sama. Želela bi si, da bi bili pogoji bolj jasni. Skrbi me za mlajšo generacijo in njihovo socialno varnost v starosti.«
