Deložacije so kot snežena kepa
Odvetnica Nina Klemenčič Zidar
»Vljudno vas pozivam, da napnete vse moči in vrnete stanovanje gospe I.,« je v pismu, naslovljenem na ministre Anjo Kopač Mrak, Dušana Mramorja ter Gorana Klemenčiča, pred dnevi zapisal Boris Krabonja, mariborski humanitarni delavec. Upokojenka s 313 evri pokojnine je namreč zaradi dolga Zavarovalnici Maribor, ki je znašal dobrih 1.679 evrov, postala brezdomka. Krabonja je sicer skupaj z drugimi prostovoljci zbral dovolj denarja za povračilo glavnice in naj bi se z zavarovalnico dogovoril, da obresti in drug stroške odpiše, a jih je prodaja stanovanja prehitela.
»Razumemo hudo stisko gospe, vendar ministrstvo v konkretnem primeru prodaje stanovanja ne more ukrepati,« so spletnemu portalu MMC RTV SLO sporočili z ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter svetovali, naj se gospa za pomoč obrne na center za socialno delo, kjer bodo preverili, katere od pomoči lahko uveljavlja, in jo usmerili tudi na nevladne organizacije (RK, Karitas). Zapisali so še, da CSD Maribor v sodelovanju z mariborskim javnim medobčinskim stanovanjskim skladom in občino Maribor uspešno razrešuje posamezne stanovanjske stiske, tako da nihče ne ostane brez pomoči.
Primer mariborske upokojenke nikakor ni osamljen. Nasprotno, takih primerov je vse več zaradi revščine, ki tare precejšen del prebivalstva, rasti brezposelnosti, nizkih plač in še nižjih pokojnin, saj pogosto celo dve ne zadoščata več za dostojno preživetje. Po nepopolnih podatkih centrov za socialno delo iz leta 2014 sodni izvršitelji zaradi dolgov izpraznijo vsak dan najmanj dve stanovanji, pred letom dni je bilo v Sloveniji več kot 685 deložacij iz neprofitnih stanovanj, ki so v lasti Stanovanjskega sklada Republike Slovenije ali občinskih stanovanjskih skladov. V Ljubljani sicer le 11, na Ptuju 22, Ravnah na Koroškem 46, izstopata pa Celje s 125 prisilnimi izselitvami in Maribor s 317. Zaradi neplačanih položnic se je moralo lani iz občinskih stanovanj izseliti za tretjino več ljudi kot leto prej. Tudi zato, ker se je spremenila zakonodaja, ki zdaj ne omogoča več pogajanj z najemniki o delnem plačilu dolga, pač pa so skladi dolžni izselitev izvesti v enem letu od začetka postopka.
Dolgovi se nabirajo
In kje se zalomi, da pride do tako drastičnih ukrepov, kot je deložacija in s tem brezdomstvo?
Pri ljubljanskem stanovanjskem skladu pojasnjujejo, da je najpogosteje razlog za odpoved najemne pogodbe neplačevanje najemnine in obratovalnih stroškov. Zagotavljajo, da najemnike pred vložitvijo tožbe o tem pisno obvestijo in jim hkrati ponudijo obročno odplačevanje dolga. Šele ko se najemnik na vabila ter opomine ne odziva, vložijo tožbo, pojasnjujejo in dodajajo: »Poravnava je sicer mogoča tudi med samim sodnim postopkom. Če pa dolg tudi po njem ni poplačan, pride do deložacije.« Kar dobra tretjina najemnikov neprofitnih stanovanj, ki so namenjena socialno ogroženim družinam in posameznikom, najemnine in stroškov zaradi nizkih dohodkov ali še nižjih pokojnin ne zmore. »Pred napovedano deložacijo preverimo upravičenost do dodelitve bivalne enote, ki je poleg socialne in ekonomske ogroženosti dodeljena predvsem zaradi zaščite mladoletnih otrok, starejših, posameznikov s težavami v duševnem zdravju, kroničnih bolnikov in brezposelnih. Pri tem se opiramo na strokovno mnenje centrov za socialno delo, ki navadno dobro poznajo problematiko upravičencev,« zatrjujejo pri ljubljanskem stanovanjskem skladu.
Ljudem, ki zaradi prenizkih plač ali pokojnin, ki ne zagotavljajo dostojnega preživetja, ostajajo le bivalne enote, ki so namenjene socialno ogroženim, dokler si ne poiščejo druge rešitve, praviloma 6 mesecev, največ pa leto dni.
Sistemski problem
In seveda pomoč humanitarnih organizacij, kot so Rdeči križ, Karitas in Zveza prijateljev mladine. Anita Ogulin z Zveze prijateljev mladine, kamor se v stiski zatečejo tudi starejši, opozarja, da že skoraj polovica Slovencev ne more plačevati položnic. »Normalno je, da otrokom kupijo hrano, namesto da plačajo položnice. Z 260 evri socialne pomoči na mesec je nemogoče plačati položnice. Za neprofitno stanovanje znaša najemnina med 80 in 150 evri, okoli 200 evrov so stroški. Tega enostavno niso sposobni plačati. Dolgovi se nabirajo, zato pride do deložacije.
Nina Klemenčič Zidar, odvetnica in pobudnica projekta brezplačne pravne pomoči v okviru Botrstva, opozarja, da so deložacije kot snežena kepa, ki se kotali po bregu navzdol in se nenehno veča. V devetih mesecih so namreč njeni odvetniki obravnavali kar 180 pravnih zadev, med njimi 40 groženj z deložacijo, ko so bili ljudje tik pred tem, da jih pošljejo na ulico. Jezi se, ker se «država pretvarja, da je gluha in slepa. Ko je namreč socialno ogroženim ljudem dodeljeno neprofitno stanovanje (tudi če jim občina sofinancira del plačila najemnine), se že na začetku ustvari problematična zgodba. In čeprav je vsem jasno, da se bo ta problem le še stopnjeval in da se zgodba zadolževanja ne more dobro končati, se s sistemskim problemom v Sloveniji nihče ne ukvarja in ga ne poskuša rešiti.« In dodaja: »Nerazumevajoče so tudi nekatere banke, ki male ljudi vržejo na cesto in potem hočejo od njih izterjati dolg. Zdi se, da jim dobesedno ne pustijo preživeti.« Zgodba 85-letne upokojenke z začetka tega članka je ena takšnih, čeprav pri Zavarovalnici Maribor zagotavljajo, da je imel njen dolg zelo dolgo brado, star naj bi bil že več kot 10 let. Gospa se na njihove pozive in prošnje, da bi se dogovorili o obročnem plačevanju dolga, ni odzivala, oglasila se je šele, ko se je začela dražba njenega stanovanja.
Lastnina je sveta stvar
To je še ena stran deložacijskih zgodb ali zgodb o revščini in socialni ogroženosti slovenskih upokojencev. Koliko jih je, ne ve nihče in tudi ocene so bolj na pamet. Po svetovnem spletu kroži nešteto takih zgodb: »Gospa je ob možu pijancu, ki ni bil za nobeno rabo, trdo delala vse življenje, da je ob skrbi za gospodinjstvo in vzgojo otrok zgradila hišo. Uspelo ji je, ker je verjela, da bo na stara leta deležna nege in pomoči, ki jo je nesebično dajala le svojim otrokom in vnukom. Toda stroškov za vzdrževanje hiše in plačevanja položnic ni zmogla več, hčerki in sinu niti na kraj pameti ne pade, da bi mami pomagala. Zdaj hodi na Rdeč križ in Karitas po pakete s hrano in zmrzuje v svoji veliki hiši.«
Kako zelo slovenska zgodba, v kateri je kar 90 odstotkov stanovanj ali hiš lastniških, kar nas uvršča v svetovni vrh. Med državami Evropske unije je le še v Romuniji več lastnikov nepremičnin. Po nekaterih podatkih je v Sloveniji kar 22 tisoč gospodinjstev z enim članom, starejšim od 80 let. Od tega je več kot 18 tisoč žensk. Četrtina žensk, starejših od 65 let, živi samih v svojem stanovanju ali hiši. Starejše ženske pa še posebej ogroža revščina, saj imajo praviloma zelo nizke pokojnine, po podatkih iz leta 2007 je 26 odstotkov žensk med 65. in 74. letom relativno revnih, med samskimi pa je takih kar polovica.
Kot je pred kratkim ugotavljal Tomaž Banovec, vodja projekta Helps, je »lastnina za starejšega človeka sveta stvar. Tudi če strada, ne dovoli hipoteke ali plombe na svoji lastnini, ki postaja breme.« To se je najbolj množično pokazalo ob spremembi socialne zakonodaje, ko so se starejši odrekali varstvenemu dodatku, da bi njihovi otroci dedovali vse, kar so jim namenili,« še dodaja Banovec. Prodoren pisatelj in kolumnist Miha Mazzini pa je duhovito zapisal: »V prednovoletnem času smo lahko spremljali tragične zgodbe nesrečnikov. Brezposelni moški gre vsak dan iz svoje hiše in pešači 15 km do mesta, da pride do delilnice hrane.« Velika dobrodelna organizacija poziva k pomoči ubogim: »Težko je starim ljudem, ki so ostali v velikih stanovanjih, ko so otroci odšli, in kakšna vdova preprosto ne zmore stroškov z nizko pokojnino. Njihove tožbe so – nimam za zdravila, nimam za zobe. Slovenec stanovanja ne bo prodal in šel v manjše, raje umre od lakote.«
Problem je seveda večplasten: po eni strani ga povzroča naša nerazumna navezanost na lastno zemljo, streho, posest, zaradi katere nismo pripravljeni svoje lastnine (pravočasno) prodati, pa tudi če nam jo na koncu zarubijo, po drugi pa sistem neprofitnih stanovanj, ki že sam po sebi ustvarja veliko verjetnost neplačevanja najemnin in stroškov. Rešitev pa je veliko več kot le pomoč humanitarnih organizacij, poiskati pa jo je treba pravočasno.
Podatki evropskega statističnega urada Eurostat kažejo, da je v Sloveniji leta 2015 v hudem materialnem pomanjkanju živelo 117.000 oseb oziroma 5,8 odstotka prebivalstva.
Julija lani je Rdeči križ Slovenije z Ministrstvom za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti podpisal pismo o nameri za zagotavljanje materialne podpore in pomoči deložiranim družinam v Republiki Sloveniji. V ta namen so odprli transakcijski račun, na katerem zbirajo donatorska sredstva, iz katerih bodo družinam, vključenim v projekt, krili izdatke ali del izdatkov, povezanih s selitvijo in nastanitvijo, ter del stroškov najemnine in tekočih stroškov bivanja.
V času od 2011 do 2014 je 27.649 posameznikov oz. družin v območnih združenjih RKS s pomočjo donatorjev, namensko vodenih akcij ter lastnih sredstev prejelo enkratno denarno pomoč, in sicer v skupnem znesku več kot 2,5 milijona evrov.
