Grašiči združujejo in razveseljujejo 

Zgodbe | maj '16

Iz roda v rod

Pri Grašičih so trije otroci – najstarejši Matej živi z družino v Lescah, hčerka Andreja Grašič Koblar je z možem in sinovoma na Norveškem, najmlajši Klemen pa je ostal doma. Na fotografiji: mami Florjana in oče Vinko, med njima pa sta Nina in Klemen z Gajo in Lano. 

Družina Grašič živi v vasi Križe v tržiški občini. Njihov dom je kot iz pravljice – hiša, ki je zanimivo umeščena v hrib, je do podrobnosti urejena, na vrtu je lepa brunarica, tudi ribnik, vse pa kar žari od cvetja in zelenja … »Ko sva se z ženo Florjanco poročila, sva živela v očetovi hiši, želela pa sva si zgraditi tudi povsem svoj dom. Zato sem šel za dve leti delat v Nemčijo. V tujini sem opazoval ljudi, kako tam živijo, občudoval arhitekturo in videl zanimive rešitve, ki so bile primerne tudi za našo precej pokonci postavljeno parcelo,« pripoveduje 76-letni Vinko Grašič. Poudari, da ima rad urejeno življenje, kar pa ne pomeni, da je njegovo življenje dolgočasno, prej obratno. Kot mladenič je bil dober atlet in še boljši tekač na smučeh, nato uspešen trener (tudi hčerke Andreje) in odličen organizator. Pa tudi alpinist. Leta 1971 je bil na vrhu Mont Blanca. Da pušča pozitivne sledi, potrjuje tudi naziv častni občan Tržiča.

»Moj oče je bil čevljar, zaposlen v Peku, toda nihče od štirih otrok ni šel po njegovi poti, saj nam je vedno govoril, da je njegov kruh težak in da v čevljarstvu ni denarja. Ko je po vojni prišel iz taborišča, je začel graditi hišo za družino. Ne vem, kako mu je ob velikem pomanjkanju to uspelo. Kljub revščini pa so moji spomini na otroštvo lepi. Včasih sem moral po očeta, ki se je s prijatelji predolgo zadržal ob kozarčku vina, in ko me je zagledal, me je bil vesel in je ponosno povedal, da sem njegov sin.« Manj veseli pa so bili doma, ko se je Vinko, potem ko se je vpisal v Iskrino poklicno šolo, začel resno ukvarjati z atletiko in nato še s tekom na smučeh, saj zaradi resnih treningov ni ostalo nič časa za delo doma pa tudi stalo jih je kar nekaj. In ko je oče nekoč po nesreči zlomil Vinkovo smučko, je bil to še dodatni strošek … Toda športni uspehi so vse to preglasili. Zmagal je tudi na Pohorju in za nagrado dobil »porhantasto« srajco. »Najprej sem šel k očetu v službo, da mu pokažem, kaj sem si prislužil z zmago. Z njim in njegovimi sodelavci sem tako delil veliko veselje.«

Zaposlil se je v Iskri in kot odličnjak dobil mesto v prototipni delavnici. Spomni se, da je med drugim soustvarjal tudi prvi moderni telefon ploščate oblike. Poleg športa ga je vabil tudi kino, ki je bil takrat osrednje družabno stičišče, in pa plesi. To so bila mesta, kjer sta se videvala s Florjanco, in med njima je zrasla ljubezen. Imela sta jasen cilj – da bi čim prej prišla do svoje hiše, zato je Vinko odšel v Nemčijo. Po pozitivni izkušnji v Berlinu, kjer je na mesec zaslužil kar desetkrat več kot doma, se je vrnil v Iskro in začel graditi svoj dom. Žena Florjanca, po poklicu šivilja, pa se je izkazala v tržiškem tekstilnem podjetju, ki je sodelovalo tudi z nemškimi partnerji, saj so ji bile zaupane odgovorne naloge. Prišli so otroci in življenje se je spremenilo. Vinko ni več tekmoval, v prostem času je prevzel nalogo trenerja za tek na smučeh in s seboj je pogosto vzel tudi katerega izmed svojih treh otrok.

Drugi in tretji rod

Matej, najstarejši sin, je tako kot oče zelo pedanten, ni pa kazal prav velikega navdušenja nad tekom na smučeh. Tekel je le rekreativno, sicer pa ga je pritegnilo računalništvo. Družino si je ustvaril v Lescah. Z ženo Polono, sinom Vidom, ki je že študent, in 9-letno hčerko Jerico radi pridejo na obisk v Križe, ko pa je tam »delovna akcija«, so seveda tudi vedno poleg.

Andreja je drugorojena v družini Grašič. Oče je kmalu opazil njen izraziti talent za tek na smučeh in postal je njen prvi trener. Segala je po najvišjih mednarodnih priznanjih, še več pa je dosegla v biatlonu. Andreja Grašič, poročena Koblar, je bila na štirih olimpijskih igrah (v Naganu je le za las zgrešila medaljo), trikrat je zmagala v svetovnem pokalu in osvojila mali kristalni globus. Poročena je z alpskim smučarjem Jernejem Koblarjem. Njuna sinova, 13- letni Tjuš in 9-letni Timus, pa sta se navdušila nad hokejem. Povod in vzrok za to je bil dres, ki ga je starejšemu sinu podaril Kopitar, in od takrat je zanj in za mlajšega brata pomemben le še hokej … Živijo na Norveškem, kjer je Jernej trener, Andreja pa se posveča otrokoma. Starša in brata pa se veselijo poletja, ko pridejo domov na počitnice.

Sin Klemen pa je kar 11 let mlajši od brata in 8 let od sestre. S svojo družino, partnerico Nino, 5-letno Lano in 3-letno Gajo, živi v očetovi hiši.« Drug na drugega popazimo in se imamo lepo,« pravi. Iz otroštva ima kup zanimivih spominov – od pohodov po hribih do letovanj v tovarniških prikolicah. »Še vedno se zgodi, da se nepričakovano srečam z nekom, ki sem ga kot otrok spoznal na počitnicah ob morju, in se tega radi spomnimo …« Zanimiva pa je tudi njegova »šolska pot«. Sprva je šolo jemal »bolj za silo«. Ko pa se je s 15 leti vpisal na dvojezično trgovsko akademijo v Celovcu, se je hitro osredotočil na učenje. Po srednji šoli se je vrnil domov, se vpisal na študij ekonomije in vzporedno še na študij organizacije dela – kadrovsko smer, magistriral pa je na fakulteti za evropske in državne študije. Tudi pedagoško-andragoške izpite je opravil in danes poleg osnovne službe ekonomista uživa tudi v poučevanju na srednji in visoki stopnji. » Zelo rad delam z ljudmi, zato je poučevanje zame konjiček in poklic hkrati, kar je čudovito,« pravi Klemen.

Predstavljajo lepote Gorenjske

Ko sta Vinko in Klemen v časopisu prebrala intervju z japonskim veleposlanikom, kjer je ta omenjal, kako pomembna je za Japonce ajda, sta prišla na zanimivo idejo, da ga povabita na okušanje ajdovih jedi. Skoraj neverjetno je, da so se prej kot v 12 urah že dogovorili za termin. Peljala sta ga na planino Dolga njiva pod grebenom Košuta. Tam sta zakonca Kleindienst postregla z domačimi jedmi. Veleposlanik in žena sta bila očarana nad planino – okoli koče, ki je bila vsa v cvetju, so skakali domači zajčki, purani so imeli svoje vzvišeno mesto, pujski svoj blatni raj, osli pa so bili skoraj kot igračke ... Na planini pa se je paslo tudi veliko krav. V tem pravljičnem svetu sta uživala tudi v planšarski hrani – še zlasti v ajdovih žgancih, kislem mleku in masovneku. Na planino je Klemen kasneje povabil tudi druge veleposlanike in častne konzule, dogodek je bil enkraten. Tradicionalen pa je pohod gospodarstvenikov.

»Lepo je videti diplomate, gospodarstvenike, politike, ko se sprostijo na poteh po sredogorju in uživajo v preprostih jedeh.« Sprostijo pa se tudi na tradicionalnem smučarskem teku na Pokljuki, ki ga je Vinko Grašič prvič organiziral leta 1993. Od takrat se ga udeležujejo tudi nekateri diplomati, ki niso več v Sloveniji, prireditev pa je zelo odmevna. Oče je organizacijo dogodka na Pokljuki predal sinu, pri tem velikem zalogaju pa mu še vedno pomaga. Tako kot oče tudi Klemen uživa v povezovanju in združevanju ljudi. Sam pa je dodal še eno pomembno akcijo – na planino Dolga njiva vsako leto pelje tudi otroke iz ogroženih družin. »Začeli smo v tržiški in kranjski okolici, letos bodo prišli tudi otroci iz drugih krajev Gorenjske. Veliko staršev ne more peljati otrok v hribe, mi pa jim pripravimo lep planinski pohod, dobro hrano, veselje na planini, za slovo pa dobijo še vrečko z darili. Tako kot sem si sam zapomnil počitnice v tovarniški prikolici, si bodo morda oni zapomnili dan na Dolgi njivi …«

Skrb za soljudi in naravo

Klemen je socialno zelo čuteč. Ko je svoji deklici peljal na sprehod, je slišal tarnanje starejših sprehajalcev, da v njihovi vasi ni nobene klopce, kjer bi se odpočili. S prijatelji je financiral dve »počivališči«, pa ju je nekdo ukradel … Toda postavili so novi klopci in ju zabetonirali. V službi je organiziral zbiranje pomoči za policistko, ki je na kolesu ujela dva roparja zlatarne v Ljubljani, sama pa se je s tremi otroki znašla v gmotnih težavah. Klemena je zgodba ganila – s sodelavci so poskrbeli za uporabna in lepa božična darila pa še nekaj denarja za plačilo položnic je ostalo.

Združevanje in razveseljevanje je v Grašičevi družini doma. Oče je za svoja odmevna dela prejel naziv častni občan Tržiča, njegovo delo pa z veseljem nadaljuje Klemen. Sicer pa so Grašičevi otroci z vzgojo vsrkavali skrb za soljudi in tudi skrb za naravo. Zato sta Vinko in Florjanca zadovoljna, da so vsi trije otroci odgovorni in skrbni ljudje in da te vrednote prenašajo tudi na njunih šest vnukov.

Lidija Jež


Vaši komentarji


© 2023 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media