Novinar in urednik, ki je postal galerist

Zgodbe | maj '16

Boštjan Pirc v svoji Galeriji 22

Če se sprehodite po ljubljanski galerijski poti, ki povezuje sedem razstavno-prodajnih galerij v središču mesta, boste v Naglasovi palači na Novem trgu 6 našli Galerijo 22, ki jo vodi Boštjan Pirc. Njegov osnovni poklic je novinar, a ljubezen do umetnosti ga je pripeljala v galerijske vode.

V galeriji najdemo pretežno dela domačih likovnih umetnikov iz slovenske polpreteklosti in uveljavljenih sodobnih avtorjev. Boštjan Pirc je posebno ponosen na redke starejše grafike tako imenovane ljubljanske grafične šole in zahtevna dela Zorana Mušiča. Galerija pa ima tudi kakovostna dela avtorjev drugih narodnosti, ki jih Slovenci premalo poznamo in cenimo, kot pravi sogovornik. 

Boštjan izhaja iz Domžal, njegov ded po materini strani je bil Matija Ravnikar, ki je imel tovarno slamnikov. O svojem otroštvu pripoveduje: »Moj oče je bil vojaški zdravnik, in ko sem bil star šest let, so ga poslali na delo na Ptuj, kamor smo se z družino preselili. Bili smo štirje otroci, vsi smo še živi in zdravi. Ptuj je bil drug svet, vse naokrog sama ravnina, jaz pa sem bil vajen pogleda na planine ... Kako sem pogrešal Kamniške Alpe, ki so se bleščale v soncu!

Ptuj pa je bil na drug način zanimiv. Če si le malo pobrskal po zemlji, si skoraj zagotovo naletel na črepinjo iz rimske Petovije. Tega je bilo res veliko, saj je bila Petovija v času Rimljanov mnogo večja od Emone. Tudi kulturno življenje je bilo v času, ko sem tam živel, na Ptuju bogato – od gledališča do koncertov in razstav.«

Že v osnovni šoli je veliko bral in dobro pisal. Ko je bil star dvanajst let, je Ptujski tednik objavil njegov prvi članek. Med počitnicami po mali maturi se je s skupino mladih podal na pohod po Bosni. Množico vtisov s tega pohoda je doma zapisal in poslal uredništvu Mladine. Poklicali so ga in mu predlagali, naj postane stalni dopisnik za SV Slovenijo. Vsa gimnazijska leta je tako za Mladino poročal o dogajanju v tem delu Slovenije. Zraven pa se je ukvarjal še z množico drugih dejavnosti, nekoč jih je naštel kar 17. Igral je na harmoniko in pozavno, bil član Žižkovega kvinteta, ki je v finalu TV-oddaje Pokaži, kaj znaš zasedel tretjo stopničko, in še veliko drugega. Pravi, da za šolo skoraj ni imel časa. 

Prvi diplomant novinarstva

Proti koncu gimnazije je pisal takratnemu uredniku Dela in predsedniku Društva novinarjev Janezu Vipotniku. »Dobil sem pogodbo za stalnega dopisnika Dela iz občin Slovenska Bistrica, Ormož ter Ptuj in obet za štipendijo,« pripoveduje. »Po maturi sem se kot prvi redni študent vpisal na novinarstvo. Pri Delu pa mi štipendije niso podelili, sem pa jo dobil pri RTV Slovenija.«

Bil je dober študent in kot prvi je diplomiral na štiriletnem programu novinarstva. »Med študijem sem že honorarno delal na televiziji, redno pa so me zaposlili šele, ko sem diplomiral. Pri RTV Slovenija sem s honorarnim delom vred delal 17 let. Od tam so me poslali za štiri leta na Zvezo sindikatov Slovenije, nato pa še za osem let za direktorja in glavnega urednika Kmečkega glasa.«

Leta 1989 je od tam odšel in odprl svoje podjetje Interakcija, d. o. o. V stavbi na Dunajski cesti, kjer je imel poslovne prostore, je zaprla vrata propadla galerija in Boštjanu Pircu se je to zdelo kot znamenje, da je čas za spremembo, čas, da po desetletjih dela v novinarstvu, povezanega s političnimi pritiski, uresniči svoje sanje in se posveti umetnosti. Odprl je galerijo in jo kmalu preselil v središče mesta.

»Likovna umetnost je moja velika ljubezen, veliko sem bral in se učil o njej, hodil po galerijah in razstavah doma in v tujini in spremljal trende. Že od svojega petnajstega leta sem ob podpori svojega profesorja in prijatelja pokojnega slikarja Albina Lugariča zbiral umetniška dela in nekatera od teh so zdaj tu na ogled in v prodaji,« pojasnjuje sogovornik. In doda: »Čeprav sem že dolgo upokojen, z veseljem delam v galeriji kot prokurist brez plačila. Redno zaposlena pa je zagnana galeristka in umetnostna zgodovinarka.«

Boštjan Pirc je znan tudi po dražbah umetnin, ki jih prireja in vodi. Pred leti je še posebno uspela dražba za pomoč Halozam, ki sta jo pripravila s pokojnim ljudskim umetnostnim zgodovinarjem Ivanom (Johnom) Sedejem.

Alenka Steindl, fotografija: Tatjana Rodošek


Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media