Lahko bi bili malo bolj skromni
Anica Mikuš Kos si vse življenje prizadeva pomagati ljudem v stiski, poklicno kot otroška psihiatrinja, po upokojitvi pa kot prostovoljka. Tudi zato, ker so dobri ljudje njeni družini pomagali med drugo svetovno vojno. Videla je veliko gorja, a tudi zelo veliko dobrega. To ji je pomagalo, da ni izgubila vere v ljudi, pravi. Ob prihodu beguncev iz Bosne in Hercegovine v Slovenijo leta 1992 je bila pobudnica ustanovitve Slovenske fundacije, zdajšnje Slovenske filantropije, Združenja za promocijo prostovoljstva, katere predsednica je. »Odkrivajmo in spoštujmo dobro v ljudeh – tako bo med nami več dobrega in nam bo vsem v življenju lepše.« S temi besedami, predvsem pa z lastnim zgledom spodbuja solidarnost in prostovoljstvo med ljudmi.
Ali so se vam ob prihodu beguncev iz Sirije, Iraka, Afganistana … zbudili spomini na čas, ko je pri nas kar nekaj let bivalo na tisoče beguncev iz držav nekdanje Jugoslavije? Lahko sploh primerjate izkušnje takrat in danes?
Res je situacija z begunci danes nekoliko drugačna, a vendarle smo se pred petindvajsetimi leti naučili nekaj lekcij, ki jih velja upoštevati. Najprej to, da ni vseeno, kdo dela z begunci. Konec koncev se izkaže, da je vse, kar se bo dogajalo, kako se bodo ljudje počutili, kako bodo obravnavani, kakšno bo vzdušje itn., odvisno predvsem od osebe, ki je za to odgovorna, konkretno od direktorja, ki vodi begunski center ali azilni dom. Saj ne da bi kdo namensko želel delati slabo, a če ni s srcem pri stvari, če mu je vseeno, se to hitro vidi.
Zelo previdno je treba organizirati vsakdanje življenje, da ne prihaja do nepravilnosti pri razdeljevanju dobrin, konfliktov, celo do kraj … Kontrola mora biti za zaščito enih in drugih, beguncev in tistih, ki delajo z njimi.
Pomembno je tudi, da ljudi nekako zaposlimo, da jih ne pustimo kar pasivno ždeti, tako se počutijo čisto brezpomočni, kot žrtve. Slabo je že to, da begunci nimajo možnosti, da bi si sami kuhali, niti v azilnem domu ne. Njihova tradicionalna hrana jim je zelo pomembna, naše niso navajeni, imajo prebavne motnje.
V času vojne v Bosni smo pri Slovenski filantropiji razvili modele pomoči otrokom beguncem v okviru šol. To, da so redno in vsak dan obiskovali šolo, je izredno veliko pomenilo tako otrokom kot njihovim staršem in tudi drugim v begunskem centru. Bil je znak neke normalizacije življenja.
Smo pa že takrat opazili, in podobno je tudi zdaj, da imajo včasih velike mednarodne humanitarne organizacije svoj pogled na nas, kot da smo brez izkušenj in brez znanj.
So se pristojni iz vladnih institucij posvetovali z vami in sodelavci iz filantropije ob prvem večjem begunskem valu, kako ravnati?
Posebnega interesa državnih institucij ni bilo, to že moram reči. Sem se kar malo vsilila, da sem povedala naše izkušnje. Slovenska filantropija je imela med nevladnimi organizacijami morda največ izkušenj pri delu z begunci v balkanskih vojnah in s prosilci za azil. Sama se je takoj zelo aktivno vključila v pomoč beguncem, poleg Rdečega križa, Slovenske Karitas in Adre.
Tokrat se je spet izkazalo, da so nevladne organizacije tiste, ki se znajo hitreje in bolje odzvati na krizno situacijo, mar ne?
Nevladnikom v javnosti radi očitajo, da s svojim delovanjem odvezujemo državo, da bi izpolnjevala svoje obveznosti. Kar je včasih res. Na drugi strani pa imamo pred sabo ljudi, ki potrebujejo konkretno pomoč takoj. Ne moremo reči, da ne bomo nič naredili samo zato, da bomo izvajali pritisk na državo, ljudje pa naj trpijo in naj bodo sredstvo pritiska. Gledano načelno, je seveda nujno izvajati pritiske na državo, da bo izpolnjevala svoje naloge. A ne na račun ljudi, ki trpijo.
Ko smo leta 2002 ustanavljali ambulanto za ljudi brez zdravstvenega zavarovanja, so nam nekateri očitali, da bi to morala narediti država. Ambulanta v Ljubljani ima vsako leto več dela. Pa še v drugih krajih odpirajo podobne ambulante. Ne bi si upala reči, da država zaradi teh nevladnih ambulant ni ustanovila boljšega sistema zdravstvene zaščite oseb brez zdravstvenega zavarovanja.
Zagotovo pa smo nevladne organizacije tudi zagovorniki ljudi v stiski, ozaveščamo družbo in državo o njihovih potrebah.
Pravzaprav so imeli do zdaj z begunci ali migranti z Bližnjega vzhoda od vseh Slovencev poleg uradnih oseb in prebivalcev ob meji največ stika prav prostovoljci …
Bila sem zelo prijetno presenečena, koliko ljudi se je odzvalo, ko so k nam prihajali begunci. Veste, vsaka krizna situacija je neka motivacija za nov val prostovoljstva. To se je pokazalo že v času zadnjih balkanskih vojn. Ljudje so prinašali oblačila, hrano, pomagali so v begunskih centrih … Podobno je bilo tudi tokrat. Sedanji prostovoljci niso imeli lahkega dela. Bili so izpostavljeni neprijetnemu fizičnemu delu, prihajalo je včasih tudi do konfliktov z uradnimi strukturami, vojaki, policisti. Ti so imeli svoje naloge in svoja pravila, prostovoljci pa so želeli čim bolj človeško pristopiti.
Nasmeh, prijazna beseda, to je tisto, kar ljudje v stiski morda cenijo še bolj kot hrano in vodo …
Pomoč prostovoljcev ima dve sestavini. Prva je praktična pomoč (deljenje hrane, oblačil, spremljanje bolnih k zdravniku, razvedrilne dejavnosti za otroke), druga pa je izkazovanje človečnosti, dajanje psihosocialne podpore ljudem v stiski. Obe sestavini sta med seboj prepleteni, čeprav človeški podpori posvečamo vse premalo pozornosti.
Delo v begunskih centrih je bilo večkratno obremenjujoče za prostovoljce. Marsikateri je bil izpostavljen pritiskom v zasebnem okolju, od zaskrbljenih staršev do kritik prijateljev, ki ne razumejo, zakaj pomagati nezaželenim tujcem. Vse grozote, za katere so izvedeli od beguncev, so prostovoljce močno prizadele, obremenile. Zato so slab odnos do beguncev – če je kak policist povzdignil glas ali bolj grobo deloval, kar se je gotovo kdaj zgodilo – vzeli osebno, kot bi ga doživljali sami. V takšnem stanju so ljudje posebej občutljivi za grobost ali ponižanje. Ko so se začeli pogovarjati med seboj – prostovoljci in tisti, ki so bili uradno zadolženi za begunce, so se te stvari začele urejati. Eden izmed prevajalcev mi je povedal zgodbo, kako begunka ni hotela jesti, držala se je za trebuh in jokala, vojak, ki je bil odgovoren za skupino beguncev, je poklical prevajalca in mu naročil, naj gre pomirit »tisto histerično žensko, ki nori«. Prevajalec mu je nato razložil položaj te ženske: noseča je, izgubila je moža, ima prebavne motnje … Ko je vojak slišal to zgodbo, ki je počlovečila vso stvar, je spremenil odnos, in to ne le do te ženske, pač pa do beguncev na splošno. Takih zgodb je še in še …
Na drugi strani pa smo doživeli močno nasprotovanje prihodu beguncev in celo naseljevanju begunskih otrok … Ali so vas ti negativni odzivi presenetili?
Ni me toliko presenetilo, kot se mi je zdelo nespametno, da je šel nekdo tako daleč in spodbujal ljudi, da so protestirali. Po teh dogodkih se je namreč javno mnenje spremenilo, tako da lahko rečemo, da je bilo po eni strani nasprotovanje koristno. Je pa žalostno, da so begunci postali orodje preigravanja, tako rekoč sredstvo političnih strankarskih bojev.
Ali si upate napovedati, kako se bo odvijala zgodba z begunci?
Napovedovati si seveda ne upam. Malo verjetno se mi zdi, da bodo fizične ovire in žične ograje preprečile nadaljnje migracije. Saj ljudje ne zapustijo svojih domov in se odpravijo na tako dolgo in težko pot iz veselja. Na pot gredo zato, ker je tam še huje. Da bi zagotovili sebi in svojim otrokom varnost in človeka dostojno življenje.
Sedanje migracije niso dokončana zgodba. Pred nami so še klimatske migracije, ko se bodo ljudje selili zato, da bi si zagotovili hrano in vodo. Pravzaprav pa so migracije eno izmed gibal svetovne zgodovine. Morali se bomo naučiti živeti strpno in produktivno z »drugimi«. Pa ne le zaradi načel človečnosti. Ampak zato, da bomo preživeli, koristili človeške potenciale enih in drugih za občo blaginjo.
Ostajate optimistični tudi v času, ko gradimo visoke žične ograje, da ne bi mogli k nam ljudje druge vere in kulture, ko fašizem po Evropi vnovič dviguje glavo?
Včasih me postane strah. Toda obenem verjamem v človečnost in v to, da se bodo ljudje znali zoperstaviti zlu, ki se zgrinja. Že zato, ker je še živ zgodovinski spomin na neizmerno zlo druge svetovne vojne. Mislim, da se moramo državljani aktivno zavzemati za preprečevanje družbenih tokov, ki vodijo nazaj k fašizmu.
V enem izmed lanskih intervjujev ste dejali, da se vam zdi, da v moralnem smislu nič ne napredujemo. Kaj ste mislili s tem?
Manjka nam občutek za skupnost. Poglejte samo smernice v sodobni psihologiji. Učijo nas, da moramo imeti dobro samopodobo, postati samozavestni, samozadostni, moramo imeti visoko spoštovanje do sebe, imeti radi samega sebe, potrebna je samokontrola … Vse to je egocentrična psihologija, v kateri ni prostora za drugega, kaj šele za skupnost. To, da si član skupnosti, da nekaj narediš za skupnost, je zanemarjena ali celo opuščena vrednota v zahodnem in bogatem svetu. Pa tudi če pogledamo na raven medčloveškega nasilja – mar so bile morije 20. stoletja, vključno s Srebrenico, bolj moralne od množičnih morij prejšnjih dob?
Pomembno se mi zdi, da govorimo in pišemo o človečnosti, in to čim več … Da mediji objavljate pozitivne zgodbe, primere dobrih praks. Besede imajo svojo moč, tega ne gre zanemariti. Ko jih izgovarjamo ali beremo, obarvajo prostor, vplivajo na ljudi … Treba je gojiti vzdušje strpnosti in prijaznosti, ne le za lastni občutek sreče in sreče neposrednega sočloveka. To pripomore k spremembi vzdušja v družbi. Družbeni kontekst in etos znatno sodoločata vedenje članov skupnosti. Kontekst in etos lahko spodbujata in razvijata v ljudeh dobro ali slabo.
Kot opažate, tudi za starost ni prostora v naši družbi …
Že beseda star, kot da ima slabšalni pomen, namesto nje uporabljamo besede starejši, zrela leta, tretje življenjsko obdobje … Morali bi spremeniti odnos do staranja in starosti, saj bo starih ljudi vedno več. Tisti, ki so zdaj mladi, se bodo postarali in bodo zelo dolgo živeli kot stari. Saj veste, kako se življenjska doba daljša …
Slovenska filantropija pa za starejšo generacijo že precej let razvija določene programe, mar ne?
Imamo že kar nekaj medgeneracijskih centrov, poimenovanih Hiša Sadeži družbe, ki omogočajo tudi starejšim, ki se spoprijemajo z revščino, socialno izključenostjo in posledično osamljenostjo, da se ponovno vključijo v družbo. Z dejavnostmi, ki potekajo v teh centrih in temeljijo na vzajemni izmenjavi znanj in izkušenj različnih generacij. Skupno delovanje je pomembno, saj pomaga premoščati razlike in presegati stereotipe. Organiziramo tudi konkretne storitve, kot so razna svetovanja, pravna pomoč, skupine za samopomoč, priskrbimo hrano za tiste, ki so v socialni stiski. V Ljubljani deluje prostovoljski servis, ko prostovoljci pridejo k starejšim, ki nimajo svojcev ali ti zanje ne morejo poskrbeti, na dom, jim delajo družbo, prinesejo kaj iz trgovine, jih peljejo k zdravniku, po opravkih ali na sprehod.
Torej prostovoljstvo ne zamira, čeprav postaja vse bolj organizirano, da ne rečem zbirokratizirano, vse mora biti po predpisih, vse dokumentirano …
Zakon o prostovoljstvu ni prinesel dodatnih spodbud. Čeprav je bil namen dober. Ko govorimo o prostovoljstvu, imamo v mislih največkrat organizirano delovanje v korist drugega. Prostovoljci so ambasadorji dobrega, dokazujejo, da dobro obstaja. Med njimi so mladi in stari, moški in ženske, ljudje vseh poklicev, verni in neverni, tako ali drugače misleči. Toda opozoriti želim na to, da se še več vzajemne pomoči in solidarnosti dogaja kar tako med ljudmi zunaj prostovoljskih in nevladnih organizacij v naravnem socialnem tkivu. O tem malo govorimo in premalo spodbujamo takšno vedenje. Zlasti bi ga morali spodbujati v vzgojnem procesu in izobraževalnih institucijah.
Imate predlog, kaj naj vsak od nas naredi, da bo boljši človek, da bomo živeli v prijaznejši družbi?
Mislim, da bi morali več razmišljati, govoriti in prakticirati solidarnost, se povezovati s skupnostmi. Proaktivno vzgajati otroke za solidarnost in družbeno odgovornost. Lahko bi bili malo bolj skromni. Zdi se mi, da živimo prerazkošno, nesmiselno razkošno. Samo poglejte, koliko hrane zmečemo stran, koliko oblačil imamo v omarah, ki jih ne nosimo, na mestnih cestah so večinoma avtomobili z enim samim potnikom. Če ne moremo vsako leto na dopust, imamo to za revščino. Vrednote denarja, moči, zmage v tekmi bi morali nadomeščati ali vsaj dopolniti z vrednotami človečnosti.
Anica Mikuš Kos, dr. med. (rojena l. 1935), specialistka pediatrije in psihiatrije, je bila med drugim predstojnica oddelka za otroško psihiatrijo na pediatrični kliniki, raziskovalka na univerzitetnem Inštitutu za filozofijo in sociologijo ter 16 let direktorica Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani. Zasnovala je model prostovoljskega dela mladih za pomoč otrokom v stiskah ter programe usposabljanja učiteljev, zdravstvenih delavcev, prostovoljcev za nudenje psihosocialne pomoči otrokom, ki so jih prizadele vojne in terorizem. Izkazali so se za uspešen model pomoči v republikah nekdanje Jugoslavije in na severnem Kavkazu, zadnja leta pa v Moldaviji, Afganistanu, Pakistanu, Iraku, iraškem Kurdistanu, Gazi, Maroku … Če je le mogoče, se še vedno udeležuje seminarjev, ki potekajo na vojnih območjih ali v begunskih taboriščih.
Za svoje humanitarno delo je dobila številne nagrade in priznanja, med drugim tudi častni znak svobode Republike Slovenije. Leta 2005 je bila med nominirankami v akciji 1000 žensk za Nobelovo nagrado za mir. Je avtorica številnih strokovnih knjig in publikacij, lani je svoje spomine strnila v knjigi Moje življenje, moje delovanje.
