Vsak dan s prijatelji mu podaljša življenje

Zgodbe | maj '16

Franc Sever - Franta

Prvi pomladni dan je bil letos poseben za Franca Severja - Franto, ki je na ta dan dopolnil častitljivih 93 let in predstavil svojo tretjo knjigo, tokrat z naslovom Brnik letališče ali lovišče, v kateri predstavlja razvoj civilnega letalstva v Sloveniji. Knjiga je aktualna, saj smo le nekaj dni prej izvedeli, da je država prodala podjetje Adria Airways, letališče Brnik oziroma Letališče Jožeta Pučnika pa je že od prej v rokah podjetja, ki je v lasti Nemčije.

Franc Sever je na predstavitvi povedal, da je žalosten. Bil je namreč kar 12 let generalni direktor Aerodroma Ljubljana – Pulj in nato do upokojitve direktor podjetja Inex-Adria Airways. »S prodajo letališča smo gospodarstvu onemogočili vključitev v mrežo letalskih povezav po svetu. Ta poteza je nerazumna in kratkovidna. Prodajamo podjetje – strateški prometni objekt, ki nosi državi zlata jajca, podpira gospodarstvo in razvoj turizma in je naše okno v svet. To se dogaja v času, ko obstaja velika negotovost, kako bo z našim morskim oknom v svet. Vsaka modra država ima letališča v svojih rokah in jih razvija,« je bil kritičen. »Brniško letališče sem vodil v občutljivem in za slovensko letalstvo pomembnem času, ko se je civilni letalski promet v naši republiki šele razvijal, zato se zaposleni v podjetju Adria Aviopromet, pozneje Inex-Adria Aviopromet, in na letališču Brnik niso mogli sprijazniti s tem, da nekateri odgovorni uradniki v slovenskem vrhu in njihovi voditelji v času od leta 1967 do 1973 niso razumeli pomena letalskega prometa,« pravi in resignirano ugotavlja, da tudi današnji politični vrh očitno tega pomena ne razume.

Vse tri njegove knjige, tudi Past na Menini planini in Leta odločitev, so tudi polne drugačnih, zakulisnih in intrigantskih zgodb, veselih, šegavih pa tudi resnih. Med zanimivejše, s katerimi se je moral kot direktor spoprijeti in je botrovala tudi naslovu zadnje knjige, je tale: »Neposredno nevarnost za zračni promet na Brniku je predstavljala divjad, ki jo je tedaj na letališču gojil Zavod za gojitev divjadi Kozorog Kamnik. Streljali pa so jo seveda (tudi) na letališču in krogle so letele vse povprek, letala pa so pristajala ali vzletala. Zato sem v svojem predstavitvenem nagovoru dejal: politični ali gospodarski vrhovi bodo morali povedati, ali hočejo imeti lovišče ali letališče!«

Od partizana do pilota

Upokojeni piloti (z desne): Franc Sever, Brane Žiger in Albin Pibernik z Matevžem Lenarčičem (drugi z desne), najbolj znanim slovenskim pilotom, ki je pravkar vrnil s poti okoli sveta.

Sicer pa je Franc Sever, ki ga množica prijateljev in znancev pozna le kot Franto, eden zadnjih še živečih partizanskih poveljnikov 2. svetovne vojne, znan predvsem po bitki na Menini planini. Tedaj je kot poveljniku operativnega štaba Šlandrove in Zidanškove brigade uspelo iz sovražnega obroča s spretno vojaško taktiko in veliko mero sreče rešiti okrog 500 soborcev. Tega niso nikoli pozabili in tisti, ki še živijo, so njegovi najzvestejši tovariši za vedno. Ganljivo pa je videti potomce njegovih borcev, ki mu ob priložnostnih srečanjih še vedno izražajo izjemno hvaležnost: »Brez vas moj oče/ded ne bi ostal živ.«

Kakšen je dan gospoda v tako častitljivih letih? V enem izmed lokalov za Bežigradom v Ljubljani je mizica v kotu zjutraj rezervirana zanj in njegove prijatelje. Okrog osme ure ga že čakata kava in voda, nato pa začnejo prihajati njegovi prijatelji, večinoma upokojeni piloti, umetniki, direktorji, novinarji, njegovi dolgoletni sopotniki pa tudi znanci, tovariši, naključni mimoidoči. Tudi do trideset se jih nabere kakšno jutro, včasih le dva ali trije, zvesta gosta sta le on in njegov dolgoletni prijatelj in sosed Vinko Barbarič, upokojeni forenzik. Včasih se v »štabu«, kot imenujejo ta jutranja srečanja, krešejo misli, slišati je tudi povišane tone, predvsem ob analizi aktualnih razmer. Pogosto pa prostor preplavlja smeh, saj zna Franta povedati kakšno zabavno in pikro na svoj račun. »Tri velike ljubezni sem imel v življenju: ženske, umetnost in rože,« prizna. Žal je njegova žena Vuka, ki ga je spremljala kar 64 let v dobrih in tudi v mnogih težkih trenutkih, že pokojna, a ženske ima še vedno rad in jih tudi globoko spoštuje. »Že ko sem prvič videl svojo ženo, so se med nama vnela čustva, drugačna kot tista, ki sem jih gojil do drugih žensk. Globoko sem cenil njeno dobroto, prisrčnost, njen črnogorski ponos in njen boj za družino. S temi vrednotami me je za vedno omrežila,« pravi. In prizna, da je bila njegova žena ne glede na vse njegova najzvestejša in najboljša prijateljica.

Še nekaj krasi tega še vedno šarmantnega gospoda, ki pravi, da ni gospod, ampak tovariš: izjemno domoljubje in pripadnost domovini. »Bolel me je ponižujoč okupatorjev odnos do našega jezika, kulture, navad in običajev. Nisem želel prenašati terorja in teptanja naše nacionalne zavesti. Zato se je v meni prebudila želja po uporu. Mislim tudi, da je pripravljenost pomagati šibkejšemu vsajena v mojo dušo. Ko sem postal polnoleten, sem doma občutil kratenje osebne svobode in neodvisnosti. Pri nas je veljalo, da je treba ubogati Boga, cesarja, župnika in očeta. Vsi so si lastili oblast nad menoj.« Tako pojasni, zakaj je komaj polnoleten zapustil dom v vasici Št. Jurij pri Grosupljem, kjer se je leta 1923 rodil v delavsko-kmečki družini, in odšel v partizane.

Ta uporniški duh pa ga nikoli ni zapustil, le malo ga je omilil. Po vojni je osemnajst mesecev preživel na šolanju v Sovjetski zvezi. Ko govori o tem času, pripoveduje o strahotni revščini in številnih odprtih ranah, ki jih pusti vojna. »Toda profesorji vseh predmetov in činov, celotna šola, bogata knjižnica in arhiv – vse to je bilo na zavidljivem strokovnem, teoretičnem in praktičnem nivoju. Za pouk, red, disciplino, objektivnost, strokovnost in poštenost pri ocenjevanju lahko izrečem le najboljše ocene,« trdi.

V civilnem letalstvu

Po vrnitvi je končal vojaško fakulteto Jugoslovanske ljudske armade in postal vojaški pilot. Bil je načelnik lovske letalske divizije na letališču Batajnica pri Beogradu, nato letalske vojaške baze Pleso pri Zagrebu in pomočnik komandanta letalskega korpusa v Zagrebu. Lepa kariera, ki pa je bila prekinjena zato, ker se pač ni hotel podrejati nesmiselnim zahtevam in pravilom. Ker mu je teta iz Amerike poslala denar, s katerim si je kupil za tedanje čase razkošen avto (hrošča), so ga vzeli v precep na vseh nivojih. Skoraj bi ga obdolžili izdaje domovine. Seveda je bilo vmes tudi veliko zavisti. In je na začetku 60. let prejšnjega stoletja z ženo, ki ni bila v službi, in majhnim otrokom ostal brez službe. Ni se predal, čeprav so mu bila zaprta vsa vrata do kakšne spodobne službe. Pa se je lotil študija ekonomije in »biznisa«, kot bi rekli danes, in začel v neki kleti sredi Zagreba leta 1964 gojiti šampinjone. Priznava, da so bila to zelo težka leta, ki so prizadela tudi njegov osebni ponos in načela njegovo zdravje. »Kot vojak iz domoljubja sem končal kariero v vojski brez zahvale, brez stiska rok sodelavcev, ki bi jih morda pekla vest zaradi nepravičnega ravnanja z menoj.«

Po dvaindvajsetih letih se je vrnil v Slovenijo in si zaželel mirno življenje. Potem pa je prišla prošnja, naj kandidira za direktorja podjetja Aerodrom Ljubljana – Pulj, da bo delovalo bolj »demokratično« in bo sicer že dogovorjeni direktor dobil »konkurenco.« Obrnilo pa se je tako, da je direktor postal Franta in je tako vstopil v slovensko civilno letalstvo. In v nov krog problemov, težav, nerazumevanja politike o pomenu letalstva in še marsikaj. Med drugim ga je ob prihodu pričakal tudi povsem sprt delovni kolektiv. »Če kolektiv ni enoten, če delavci niso zadovoljni, ni mogoče pričakovati dobrega dela in ne dobrih rezultatov. Apatični, skregani in preutrujeni ljudje ne morejo dobro delati.«

Civilno letalstvo in aktivno delovno dobo je zapustil kot direktor podjetja Inex-Adria Airways ob tragediji v Ajacciu, ki je tako kot množici svojcev žrtev te nesreče tudi njemu dobesedno zlomila srce. Srce in življenje so mu rešile operacije v Švici in Novem Sadu.

A vse to je življenje, pravi Franc Sever - Franta. »Vsak dan z dragimi prijatelji mi podaljša življenje. Dobra volja, smeh, zbadanja, iskreni ljudje okrog mene, moja hčerka, zet, dva vnuka in pet pravnukov – vsi ti so moje življenje.«

Paulina Golouh, fotografije: osebni arhiv 


Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media