Zaljubljena v Ljubljano
Vera Presl je lepo urejena in čedna belolasa gospa, ki vsak ponedeljek popoldne zahaja v Mestni muzej Ljubljana. Tam se zbirajo udeleženci študijskega krožka arheologije Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje.
Sogovornica je po poklicu inženirka kemije, rojena pa v Starem Bečeju, v srcu večnacionalne Vojvodine. Njeni starši so bili madžarske narodnosti. Med vojno so nekaj let živeli v Budimpešti, nato se je družina vrnila v Bečej, kjer je hodila v srbske šole. Doma so ju z bratom vzgajali tako, da niso delali nobenih razlik zaradi narodnosti, vere ali socialnega položaja.
Moža Kamničana Janeza Presla je spoznala, ko je s Šlandrovo brigado ob koncu vojne prišel v Stari Bečej. Z njim je odšla v Zagreb, saj je tam dobil zaposlitev. »Dokončala sem gimnazijo, maturirala, nato pa študirala kemijo.« Oči se ji veselo iskrijo ob spominih na tiste čase. »Zelo sva se razumela, kulturne razlike tudi niso delale težav.« Leta 1950 sta se preselila v Ljubljano, kjer je mož dobil specializacijo na kirurgiji. Tudi Verini starši so se priselili za njima, saj so bili kot družina zelo povezani. »Hitro sem se spoprijateljila s slovensko kulturo in postala Ljubljančanka. Delo sem dobila v Leku in tam ostala 30 let. Vmes sem bila eno leto na Danskem, ker je bil tam mož na specializaciji iz anesteziologije. Sama sem si v Köbenhavnu našla delo na Inštitutu za forenzično kemijo.«
Ko je bila Vera v najlepših zrelih letih, pa so nadnjo pridrveli črni oblaki. »Zaradi anevrizme sem izgubila moža, imel je komaj 48 let, jaz pa 42,« pove žalostno. »Nato sta zaradi starosti omagala še oba starša. Predčasno sem se upokojila, da sem ju lahko negovala. To je bilo res napornih šest let.«
Mestna turistična vodnica
Po njuni smrti in ko si je fizično opomogla, je začela Vera spet živeti. Ker je govorila več jezikov – angleščino, nemščino, francoščino pa seveda madžarščino in srbohrvaščino – ji je kolegica predlagala, naj naredi izpit za mestnega turističnega vodnika. Tako je pri šestdesetih letih naredila zahteven trimesečni tečaj in tudi na filozofski fakulteti izpite iz jezikov. Pri Turističnem informativnem centru je vodila skupine tujih turistov po Ljubljani, med njimi so bili številni novinarji, različni strokovnjaki, celo madžarski obrambni minister. »Z velikim veseljem sem delala, to je bilo prečudovito desetletno obdobje! Dobila sem marsikatero pohvalo – rekli so, pa kdo je ta vodnica, ki tako krasno vodi in je prav zaljubljena v Ljubljano,« je ponosna Vera. »Moje zadnje vodstvo je bilo za društvo upokojenih zdravnikov, katerega članica sem še danes. Družimo se na predavanjih in skupnih letovanjih.«
Osamljenost je huda bolezen, zato se je po končanih vodenjih po Ljubljani pred dvajsetimi leti vpisala na Slovensko univerzo za tretje življenjsko obdobje. Pravi, da je imela srečo, da je bila tudi njena mentorica umetnostne zgodovine legendarna prof. Milena Kožuh. »Kar nam je dala, se ne da opisati. Celo Italijo smo spoznali in tudi Slovenijo. Še kasneje, ko smo že nehali hoditi na predavanja, smo se dobivali enkrat na teden.« Potem pa se je pridružila krožku za arheologijo. Spet je imela sijajni mentorici – dr. Vereno Vidrih Perko in prof. Ljudmilo Plesničar. »O arheologiji že kar veliko vem, a še vedno slišim kaj novega.« Pravi, da je neverjetno, kaj je pridobila arheologija z razvojem tehnike, elektronike in genetike. »Za arheologe je prišel krasen čas, materiali se nabirajo.«
Zadnja leta se na predavanja pripelje s taksijem ali pa dobi kak drug prevoz. »Pri svojih devetdesetih imam še vedno precej prijateljev.«Sama je bila voznica do petinosemdesetega leta, in čeprav je dobila od zdravnika dovoljenje še za tri leta, je zaradi težav s hojo oddala vozniško dovoljenje.
Ker zelo rada bere knjige, je bila članica mednarodnega društva Ex Libris, ki je povezovalo ljubitelje knjig. »Občasno smo se dobivali v Slovanski knjižnici za Bežigradom, kjer je vedno nastopal kak gost z zanimivo temo, često so bile razstave, šli smo tudi na izobraževalne ekskurzije. Žal je s smrtjo tajnika zamrlo tudi društvo.«
Naša čila sogovornica gre večkrat na daljši sprehod v Tivoli, rada tudi plava. Doma ima veliko veselja z zelenjavnim vrtičkom, posebno ljube so ji začimbe. »Ah, tole zadnje desetletje je čas kar zbrzel! Višjim silam sem hvaležna za svojo življenjsko pot,« zaključi pogovor Vera Presl.
