Varčevanje v vzajemnih skladih
Ljudje večkrat sprašujejo, kako je z varčevanjem v vzajemnih skladih in ali je tako varčevanje res donosnejše kot na primer v obliki bančnih depozitov. Zanimajo pa jih tudi stroški takega varčevanja in davčne obveznosti.
Če bi vam rekli, da je varčevanje v vzajemnih skladih vselej donosnejše kot varčevanje v obliki bančnih depozitov, vam ne bi povedali vse resnice. V obdobjih svetovne (ali pa tudi regijske, nacionalne) recesije je varčevanje v vzajemnih skladih skoraj zagotovo manj donosno kot varčevanje v obliki bančnih depozitov. Enako bi lahko rekli, če bi sredstva vložili v napačne, slabo skonstruirane vzajemne sklade, na primer v tiste, ki jih družba za upravljanje ni skrbno ali strokovno izbrala.
Kljub temu pa v večini primerov velja, da je varčevanje v vzajemnih skladih (še posebej na dolgi rok, recimo za obdobje 10 ali 20 let) donosnejše od varčevanja v obliki bančnih depozitov. Varčevanje v bankah sicer velja za dokaj zanesljivo obliko varčevanja, a je obenem zelo konservativno in z zelo nizkimi, včasih le simboličnimi donosi.
Stroški varčevanja
Stroški varčevanja v vzajemnih skladih se v grobem delijo na tako imenovane vstopne in izstopne stroške, ki morajo biti izraženi v odstotku od vrednosti investicijskih kuponov vzajemnega sklada. Večina družb za upravljanje obračunava zgolj vstopne stroške, ki se gibljejo med 1 in 5 odstotki vrednosti investicijskih kuponov vzajemnega sklada. Če pa družba za upravljanje obračuna tudi izstopne stroške, ti ne smejo presegati 3 odstotkov od zneska izplačila investicijskih kuponov ob njihovem izplačilu. Višina vstopnih in izstopnih stroškov mora biti objavljena transparentno v pravilih družbe za upravljanje, da se lahko vlagatelji z njimi brez težav seznanijo.
Poleg tega lahko družba za upravljanje vlagateljem zaračuna tudi provizijo za upravljanje v višini, določeni v pravilih upravljanja vzajemnega sklada. Ta mora biti izražena v odstotku od povprečne letne čiste vrednosti sredstev vzajemnega sklada, družbi za upravljanje pa se lahko izplačuje iz sredstev vzajemnega sklada za obdobja in v rokih, določenih v pravilih upravljanja vzajemnega sklada.
Družba za upravljanje je upravičena še do nekaterih dodatnih stroškov, kot so stroški, povezani s pridobitvijo in odsvojitvijo premoženja vzajemnega sklada, kot so provizije in stroški borznih posrednikov, stroški plačilnega prometa, stroški revidiranja letnega poročila vzajemnega sklada, stroški obveščanja imetnikov investicijskih kuponov, stroški skrbniških storitev skrbnika ipd.
Družba za upravljanje mora v zvezi s poslovanjem vzajemnega sklada izračunavati in objavljati podatek o celotnih stroških poslovanja vzajemnega sklada v preteklem poslovnem letu. Težava pri vseh teh stroških je, da so dokaj »neopazni«, zato vlagateljem priporočamo, da so na njih še posebej pozorni in se o njih temeljito pozanimajo pri družbi za upravljanje.
Plačilo davka
Davčna osnova za določitev zneska davka se ugotovi kot razlika med vrednostjo investicijskega kupona ob odsvojitvi in vrednostjo investicijskega kupona ob pridobitvi.
Od tako ugotovljene davčne osnove se izračuna in plača davek po stopnji 25 odstotkov. Stopnja davka pa se znižuje vsakih pet let imetništva investicijskega kupona in znaša po dopolnjenih petih letih imetništva investicijskega kupona 15 odstotkov, po desetih letih imetništva investicijskega kupona 10 odstotkov, po petnajstih letih imetništva investicijskega kupona 5 odstotkov in po dvajsetih ali več letih imetništva investicijskega kupona nič odstotkov.
Davčni zavezanec (tudi ob morebitni doseženi izgubi) vloži napoved v 15 dneh od odsvojitve investicijskih kuponov oziroma do 28. februarja za preteklo leto, če napove vse odsvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev ter investicijskih kuponov v preteklem letu.
