S kolesa je vse videti drugače

Prosti čas | jun. '16

 »A gde su vam muškarci?« sta naju z mešanico začudenja, zgražanja in smeha vprašala srbska kmeta, ki sva ju z Andrejo prehiteli pred Bačko Palanko, njuna soseda pa nama je zagnano razlagala, da potrebujeva spremstvo in zaščito. Prijatelj Zoran Milivojević, tudi pri nas priznan psihoterapevt, nama je kasneje ob kavi v Novem Sadu pojasnjeval, zakaj so se nama moški čudili in naju morda celo obsojali, ženske pa verjetno potihoma zavidale, da sva se sami s kolesi podali na pot ob Donavi.

Avantura se je začela že, ko mi je brat za okrogel rojstni dan podaril knjižico Donavske kolesarske poti. Leto pred tem smo namreč »osvojili« nekaj več kot 450 km dolgo pot od Passaua do Dunaja in že takrat smo se poigravali z idejo, da bi pot ob Donavi nadaljevali. Andrejo je mikala pot od Budimpešte do Beograda, moža pa sta odločno rekla: »To pa ne, tam je pa Balkan, nikoli ne veš, kje se kolesarska pot konča, kje boš spal, jedel, se umil.« A sva bili trmasti in sva le stežka prepričali domače, da se nama res ne more nič hudega zgoditi, če pa bi vendarle se, pa naju lahko pridejo pobrat s ceste. In sva sedli na vlak, kolesi pa spravili v tovornem vagonu.

Zjutraj so naju v Budimpešti pozdravili oblaki, ki so se kmalu prelevili v trdovraten dež, in ko sva se motovilili po obrobju Budimpešte, so oznake za Evropsko kolesarsko pot izginile kot kafra. Pod nekim nadvozom sva se ustavili in začeli vleči iz torb pelerine, moja je bila v črni vrečki. No, ja, naj bi bila. Skoraj kap me je zadela, ko sem ugotovila, da sem namesto pelerine vzela s seboj mrežo za komarje. Komarji naju torej med vožnjo ne bodo pikali, sva se potolažili, pa tudi dežja sva se kmalu ubranili.

V prvi trgovini sva našli komplet rumenih gumijastih delavskih hlač in jakne s kapuco pa še očala za varjenje, saj s sončnimi v dežju res ne bi imeli kaj početi. Kar v kavarni trgovine sva se oblekli v nova piščančje rumena oblačila in se končno le odpeljali proti prvemu cilju – mestecu Rackeve ob Donavi z znanimi termalnimi kopališči in gradom princa Evgena Savojskega. Kolesarske poti so na karti jasno nakazovale smer, po lepi asfaltirani poti, ki se je vila po nasipu ob Donavi, sva kljub dežju brez težav »nabirali« kilometre, ko je nenadoma zmanjkalo oznak in poti ... in znašli sva se v blatu. Kaj sva hoteli drugega kot peljati naprej po kolovozu v isti smeri. Kolesa so se ugrezala v blato, lovili sva ravnotežje in poganjali z vso silo, čeprav ni šlo nikamor, povrhu pa je na Andrejinem kolesu spuščala zračnica in večkrat jo je bilo treba napolniti.

Še preden sva povsem obupali, so nama kmetje pokazali pot do najinega cilja, kjer s termalnim kopališčem ni bilo nič in tudi v gradu princa Savojskega nisva prespali. Žal. A ne zato, ker je receptor zviška pogledoval po najinih blatnih rumenih gumijastih oblačilih in čeladah, izpod katerih se je zlivala voda, pač pa zato, ker je bila soba za najine žepe predraga. Še nekaj kilometrov in bili sva v prijetni sobici, kjer nama je prijazna natakarica posodila ventilator, saj sva bili povsem premočeni. V gumijasti obleki je bilo namreč kot v savni, deževalo pa je kot za stavo. Kmalu sva bili v postelji – s klobaso, sirom, kruhom in kozarcem vina. In seveda z najino kolesarsko »biblijo«, ki sva jo list za listom sušili na nočni lučki …

Po asfaltu in po blatu

Naslednje jutro je tih in resen gospod na Andrejinem kolesu za tri evre »zaflikal« gumo in v rahlem rosenju sva zavili na most čez Donavo. Levo vikendi, desno Donava, nasip naju je peljal mimo ciganskega naselja, psi so se »pogumno« lajajoč zaganjali izpod vozov, ovce so se mirno pasle, pomahali sva otrokom in se po lepi kolesarski cesti v soncu pripeljali v mestece Solt, spili okusno kavo in se odpočili. »Branje« zemljevida in iskanje oznak sta postali že rutina, pritiskanje pedalov nekaj samoumevnega, srečevati sva začeli prve kolesarje. Pokrajina je brzela mimo naju, tu in tam sva se ustavili in se najedli višenj ob cesti, lepa kolesarska pot nama ni delala težav, dokler je enostavno ni zmanjkalo. Za nama je mahal možakar, ki nama je (očitno) hotel pomagati, in ko sva se z zemljevidom ustavili pri njem, se je izkazalo, da je gluhonem. A sva se z njim sporazumeli skoraj bolje kot z Madžari, med katerimi le redkokdo govori angleško ali nemško. Govorica telesa in nasmeh sta glavno sredstvo sporazumevanja, in verjemite, nobenih težav nisva imeli. Morda sva zaradi kakšnega nesporazuma tu in tam naredili kakšnih 10 ali 20 kilometrov več, a se zaradi tega nisva prav nič jezili.

Pot, ki se je vila ob Donavi po nasipih in delno po cesti, je bila lepa in sonce naju je spremljalo. Pa čaplje, raztegnjene vasice, neskončna polja sončnic, koruze in zrele pšenice, v katerih so se rdečili maki, prijazni pozdravi domačinov. Kmalu sva dohiteli veliko skupino, del karavane 170 kolesarjev, ki so se v organizaciji Evropske kolesarske zveze peljali iz Beograda do Budimpešte in promovirali Obdonavsko kolesarsko pot. Del poti sva se jim pridružili in skupaj smo na trajektu pri Mohacsu prečkali Donavo, naslednje jutro pa pri Udarju madžarsko-hrvaško mejo. Z Andrejo sva jo mahnili po svoje po bližnjici, za katero pa se je seveda izkazalo, da je blaten nasip s kolovozom, ki je sproti izginjal izpod koles. Posvetilo je sonce, oblaki so se razpršili in hiteli sva proti Osijeku. Pot naju je vodila med polji, sončnicam ni bilo videti konca, bale sena so se sušile in kmalu sva prispeli do nacionalnega parka Kopački rit, ki slovi po lokvanjih, divjadi, množici ptic in vodnih rastlin. Tam sta kolesarje Evropske kolesarske zveze že pričakovala pevski zbor in plesna skupina v narodnih nošah. S tremi kolesarkami iz Osijeka, ki so naju »posvojile«, smo preživele lepo popoldne v klepetu in kolesarjenju ob vodah Kopačkega rita, naslednji dan pa sva se v Osijeku ustavili na tržnici ter po dokaj prometni cesti kolesarili proti še vedno ranjenemu, a po vojni precej obnovljenemu Vukovarju. Mesta ob poti so dolga in se kar nekako zlijejo, prometa je precej in pred Ilokom, mestom na meji s Srbijo, sva morali premagati kar precej strmih klancev. Le kdo pravi, da je pot ob Donavi ena sama ravnina?

Na vrh Fruške gore

Za pičlih 40 kilometrov od Bačke Palanke do Novega Sada sva potrebovali ves dan, saj sva si ob Donavi privoščili opevanega krapa in šele proti večeru prispeli v motel Pod starim krovovima, kjer je večina gostov rakavih bolnikov, ki se zdravijo v bolnišnici v Sremski Kamenici in so z nama delili svoje žalostne zgodbe. Naslednje jutro: Novi Sad, Petrovaradinska trdnjava in klepet z umetniki, kava s prijateljem Zoranom, nato pa trdoglavo in naravnost čez Fruško goro. Če je kje težja, bolj strma in daljša pot, jo bova z Andrejo gotovo našli! Začelo se je nedolžno, čudili sva se, da pedali nikamor ne gredo. Rosilo je, vroče in soparno je bilo, slačili in oblačili sva se, malo tudi pešačili, se mučili, poganjali in poganjali ... Zdaj veva, kaj pomeni »nikad kraja«. In kako od srca rečeš, kaj mi je tega treba bilo!

Po kakih 12 kilometrih (po besedah domačina naj bi bili le trije ali štirje) pa nagrada: vrh Fruške gore, čudovita zelenica, polna cvetja, obrobljena z visokimi drevesi in prijetnimi lesenimi restavracijami. Počitek, fantoma, ki sta Fruško goro s preluknjano zračnico prekrižarila čez drn in strn, pa sva jo pomagali zakrpati, nato pa navzdol po strašno razriti luknjasti cesti, o kateri si le slutil, da je bila nekoč asfaltirana, do samostana Remeta, enega najlepših pravoslavnih samostanov na tem območju. Ker sva bili v oprijetih kolesarskih hlačah, nama je mlad fant dal nekakšne predpasnike, da sva si jih zavezali okoli pasu in naju med krohotanjem poučil o razlikah med pravoslavno in katoliško cerkvijo. Še požirek odličnega samostanskega vina in zdrveli sva naprej. Takrat še nisva vedeli, da naju čaka najtežji, najnapornejši del poti po zelo prometni cesti do Beograda. Tovornjaki, ki te skoraj odpihnejo, divje vozeči avtomobili, ki te hočejo zriniti s ceste, prah, smrad, umazanija. Stara in Nova Pazova, Batajnica, Surčin … eno samo dolgo prometno, vroče in umazano naselje, v katerem je kolesar manj kot komar. Ramena trda, kolena mehka, roke mravljinčaste, noge dreveneče.

Polnih 90 kilometrov opotekanja do Beograda, kjer pa so kolesarji nepotrebne smeti. Hiša cvetja, cerkev sv. Save, ruševine generalštaba, Skadarlija in za konec martinčkanje na Adi Ciganliji. Zvečer pa na vlak proti Ljubljani, prijazen pogled sprevodniku, da je vzel najini kolesi na vlak in spravil 10 evrov v svoj žep. Še dvakrat sva morali prispevati za prevoz koles, ki sicer uradno ni mogoč, a to nama ni skalilo veselja in ponosa: uspeli sva, sami, dve ženski v zrelih letih sva prekolesarili in premagali skoraj 680 kilometrov od Budimpešte do Beograda. Prihodnje leto pa: Beograd–Črno morje. Nekaj več kot 1.200 kilometrov.

Besedilo in fotografije: Jasna Tepina