Oaza zelenja in izjemno zdravilnega zraka

Zgodbe | jun. '16

ODSTRTE PODOBE – SENOŽEČE

Gručasto središčno naselje na severovzhodnem robu Krasa ob cesti Razdrto–Koper je bilo nekoč izrazito kmečka vas, kjer so se domačini večinoma ukvarjali z živinorejo in furmanstvom. »Tako sta bila tudi moja prednika, stari oče Jakob in oče Janez, furmana, zato so bili pri hiši vselej po trije konji, od katerih sta bila dva vprežena, eden pa je v hlevu počival,« nas je najprej opozoril na nekdanjo značilnost svojega rojstnega kraja 83-letni upokojeni gledališki igralec, režiser in direktor novogoriškega gledališča Andrej Jelačin, ki se že desetletja zanesenjaško trudi, da bi Senožečam vrnil staro slavo, nekdanje vrednote. Tudi s tankočutno napisano knjigo spominov Vse moje ljubezni (2013), v kateri je obsežen del posvetil prav ljubezni do domače zemlje.

»Senožeški furmani so s konji in voli vozili v Trst. Ta je bil neke vrste obljubljena dežela, ki pa je zahtevala tudi težak davek. Furmani so bili neprestano na poti, zato niso mogli obdelovati njiv, gnoj pa so konji in voli puščali na cestah. Pridelek je bil zato bolj slab. Trdo zaslužen denar so mnogi pustili v gostilnah. Celo konji so poznali pot do najlepše kelnarice, saj je bila žeja velikanska. Samo v Senožečah je bilo nekoč šestnajst gostiln. Te so bile tako rekoč edini družabni kraj, kjer so se ljudje srečevali. Cerkev seveda tudi, a ne za vse v vasi. Zato je župnik Janez Vilhar o Senožečanih izjavil, da niso ne za pekel ne za nebesa. 

V gostilnah so ljudje sklepali kupčije za posest, zlasti pa za živino: krave, konje, ovce in prašiče. Pri tem so imeli posebno vlogo šenšali, nekakšni posredniki oziroma mešetarji. To so bili ljudje, ki so se navadno nepoklicani vmešali med pogajalce in navijali ali posredovali bodisi za enega bodisi za drugega. K mizi so se pritaknili s praznim kozarcem, in če že ni prišlo do kupčije, so se zadovoljili s kozarcem vina. Nekaterim je bila gostilna drugi dom: tam so pili in jedli, družina pa je doma stradala. Kajžarji, mali kmetje in berači pa so pri strani čakali, kdaj jim bo kakšen večji kmet, furman ali mimoidoči potnik plačal deci vina,« odstira nekdanji gostilniški utrip naš sobesednik, doma s Kempove domačije sredi starega dela kraja.

Kljub revščini smo imeli srečno otroštvo

Njihova skromna kmečka hiša je imela v pritličju kuhinjo, tri sobe in vežo. Stranišče je bilo kot pri večini takratnih domačij zunaj na dvorišču. Zato je bilo v zimskem času že pravo junaštvo priti do njega v mrazu in čez zamete. V kuhinji so bile na tleh kamnite škrle in otroci so pozimi s tekom po snegu zdravili ozeble noge. Čeprav so trije od desetih otrok zgodaj umrli, jih je bilo v družini še vedno enajst. Poleg očeta in mame Marije ter starega očeta Jakoba je v hiši ostala še teta Ivana. Od vseh Jelačinovih otrok zdaj poleg Andreja živita še sestri Danica (v Postojni) in Jožica (v Trstu), obe stari čez 90 let. »Naša kmetija bi z osemindvajsetimi hektarji gmajn, travnikov, njiv in gozdov ob manjšem številu otrok lahko zadostila vsaj glavnim potrebam nerazvajene družine. Največ trije otroci bi imeli zagotovljeno dostojnejše življenje. Rojevanje in umiranje otrok sta bila v tedanjih časih nekaj tako naravnega, da je smrt le malokoga pretresla ali rojstvo razveselilo. Naravna selekcija otrok je bila navzoča skoraj v vseh domovih. Živi so ostali le najbolj odporni, druge so pobrale otroške bolezni pa tudi jetika,« opisuje nekdanje težke življenjske razmere zadnji, deseti, Krempov otrok, ki s posebno toplino govori o svojih starših.

»Mama in oče sta se izredno lepo razumela. Pri naši hiši ni bilo prepirov, zato smo imeli srečno otroštvo. Mati nam je dala vso svojo ljubezen. Družina in Bog sta bila njena bit in žitje. Tudi oče je bil veren, a v sebi je nosil še drugačne cilje in hotenja, ki jih ni potešila slepa pobožnost. Dobro se je zavedal, da nas samo vdanost Bogu ne bo vodila iz zaostalosti, zato se je sam izobraževal in nam v težkih razmerah pomagal utirati pot v boljši svet. Bil je med redkimi kmečkimi sinovi, ki so pred skoraj sto leti, leta 1914, končali kmetijsko šolo (na Grmu pri Novem mestu). Za tiste čase je bil to že spoštovanja vreden dosežek. Tam se je naučil tudi prve pomoči pri živini, s prakso pa se usposobil za vse nujne posege pri živalih, zlasti pa je znal pomagati pri telitvi. Ljudje so ga hodili iskat od blizu in daleč. Marsikdaj je delo na naši kmetiji zaostalo, ker ni odrekel pomoči ne revnim ne bogatim. Napisal je tudi knjigo Živinozdravstvo, ki je bila nekakšen priročnik prve pomoči pri živini,« zbrano pripoveduje Andrej Jelačin, ki je italijansko osnovno šolo obiskoval v Senožečah, po osvoboditvi pa nadaljeval v nižji gimnaziji v Postojni, nato pa srednji veterinarski šoli v Ljubljani. In tako nekako nadaljeval očetove življenjske sanje. Kot veterinarskega tehnika so ga razporedili v Novo Gorico, kjer se je kmalu pridružil dramski skupini solkanskega KUD Jožeta Srebrniča in kot osemnajstletnik začel svojo igralsko pot. Kasneje je končal igralsko akademijo in se vrnil na Goriško kot prvi diplomirani igralec. Leta 1968 se je preselil v Koper, kjer je bil najprej direktor Globus filma, nato ravnatelj Študijske knjižnice Srečka Vilharja ter do upokojitve novinar in režiser pri Radiu Koper.

Brez humorja je »družba brez duše in srca«

Ker si je želel, da bi vsaj del svojega življenja preživel pri izvoru svojih korenin, se je nenehno vračal v Senožeče. Leta 1970 je od koprskega škofa Janeza Jenka kupil razvaline grajske cerkvice Marije Device in od sežanske občine del ruševin in dvorišča dvorca knezov Porcia iz leta 1660 ob vznožju Starega gradu (vidimo ga na eni od razglednic) ter si kljub veliko nepričakovanim težavam z razumevajočo ženo 25 let vztrajno gradil svoj domači krov, imenovan vila Marija. In ko sva si z njene terase ogledovala kraj, se je njegov pogled bolj kot na Nanosu in Vremščici ustavil na precej nižji Stražci, kjer je preživljal brezskrbna otroška leta. »Na tej gmajni smo pasli krave in se zabavali po svoje. Kadili smo srobot, kurili ogenj, pekli krompir, stikali za gnezdi, tolkli kozo, balinali s kamni ali bližali s škrlami, streljali s fračami, iz lubja izdelovali piščali in nanje igrali. Z druženjem pastirjev in igrami je ta hrib med Senožečami in Potočami postal naš drugi dom in naša največja učilnica v naravi,« pravi zamišljeno in preusmeri pogled še malce bližje: na klavrno propadajočo srednjeveško mitnico iz 13. stoletja in tovarno Cimos, ki je leta 1972 zrasla na mestu nekdanje tržaške tovarne piva z druge razglednice. Pivovarno Adria sta leta 1820 ustanovila brata Holt, in ko je v drugi polovici 19. stoletja razširila proizvodnjo, je v poletnih mesecih zaposlovala več kot dvesto delavcev in po količini zvarjenega piva tekmovala s pivovarnama Laško in Union. Leta 1926 sta jo uničila konkurenčna Birra Drecher v Trstu in fašistični režim, ki je namerno siromašil slovenske kraje in pospeševal izseljevanje. Tako so Senožeče še bolj nazadovale, saj so si veliko medvedjo uslugo naredile že pred letom 1850, ko so zaradi nasprotovanja furmanov, češ da bodo izgubili zaslužek, preprečile, da bi železnica proti Trstu potekala mimo vasi. Ker jo je kasneje obšla tudi avtocesta, bi morala po mnenju Andreja Jelačina ta oaza zelenja in izjemno zdravilnega zraka nujno doživeti gospodarski preporod, za kar mu divaška županja Alenka Štrucl Dovgan vliva veliko upanja.

Ob službi v Novi Gorici in Kopru je Andrej Jelačin nenehno pisal in nastopal, tako da na Primorskem skoraj ni odra, na katerem ni stal kot igralec, režiser, scenarist, komediograf, recitator, vodja kulturnih prireditev ali kot humorist Toni Karjola. Še posebej se je posvečal humorju, brez katerega je, kot pravi, »družba brez duše in srca«. Svoj talent je razdajal tudi svojim Senožečam, spodbudil tekmovanje primorskih harmonikarjev in Pastirske igre ter postavitev spomenikov zaslužnima domačinoma – vojaškemu vodji organizacije TIGR Danilu Zelenu (1997) in sabljaču Rudolfu Cvetku (2000), prvemu Slovencu, ki je osvojil olimpijsko medaljo.

Boris Dolničar