Knjiga o neizživeti ljubezni

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Zgodbe | jun. '16

Anton Steiner na predstavitvi knjige, ob njem žena, hčerka (levo) ter vnukinja in pravnukinja (na desni).

Pravijo, da prve ljubezni ne pozabiš nikoli. Anton Steiner iz Vrbja pri Žalcu je res ni. Še več, o neizživeti ljubezni med Notranjko in Savinjčanom izpred 65 let je napisal knjigo Notranjsko dekle, pa še drugo, Veselica, ki je nekakšno nadaljevanje prve. Avtobiografski pripovedi govorita o vrednosti našega bivanja, o dragoceni volji do življenja, o premagovanju trpljenja in težav vsakdanjika.

Anton Steiner je svojo življenjsko pot pred 88 leti začel v Žalcu. Ko je bil star deset let, so se s starši preselili v Vrbje, kjer so kupili hišo. V njej, seveda prenovljeni, živi še zdaj skupaj z ženo Jožico, s katero sta se poročila leta 1954. Njuno življenje je obogatila hčerka Ksenija, ki jima je dala še vnukinjo Tadejo in vnuka Ambroža, tri leta pa jima je v veselje tudi že pravnukinja Olivia Gaia.

Njegova življenjska pot ni bila postlana z rožicami, pač pa je bila v mladosti povezana s trpljenjem, hudimi bolečinami, travmami, občutkom manjvrednosti, saj je pri sedemnajstih letih postal invalid. »Le nekaj dni po koncu 2. svetovne vojne se mi je življenje tako rekoč čez noč sesulo. Bil sem med fanti, ki so nas poslali na stražo v Celje, ker so se čez to območje umikale kvizlinške enote. Nastanjeni smo bili v nekdanji Gosposki ulici, danes Zidanškovi. 28. maja 1945 zvečer smo ravno čakali na večerjo. Nedaleč od mene je sedel mladenič, ki se je igral s puško, cev je imel usmerjeno v tla. Po nesreči je pritisnil na petelina, puška se je sprožila in v mojo levo nogo je treščil tako imenovani izstrelek dum-dum, ki ga je razneslo in mi razmesarilo nogo od stopala pa skoraj do kolena,« se spominja Anton, ki so ga v celjski bolnici dvakrat operirali in je tam ostal štiri mesece. Uporabljal je bergle, potem pa so mu na Inštitutu za rehabilitacijo invalidov Soča v Ljubljani naredili ortopedski čevelj s povišano peto za sedem centimetrov, »ker mi je noga v gležnju otrdela, tako da je nisem mogel več skrčiti. Hodil sem lažje, a se je pri hoji poznalo, da sem pohabljen.« Skoraj dvajset let se mu ni hotela zaceliti rana na nogi, zato so mu morali nogo amputirati pod kolenom in sčasoma je dobil podkolensko leseno protezo.

Izgubljena ljubezen

»Izučen sem za mizarja, vendar tega dela ne bi mogel normalno opravljati zaradi poškodovane noge, zato sem zaposlitev našel v Mlinskem podjetju Celje oziroma v mlinu Vrbje, kjer sem bil nočni čuvaj. Kolikor sem lahko, pa sem kakšno stvar tudi naredil kot mizar.« Pisalo se je leto 1950, začela se je sezona obiranja hmelja. V tej sezoni je Anton spoznal lepo dekle Ivico – Ivo iz Logatca, ki je prišla v Vrbje obirat hmelj skupaj s še sedmimi dekleti in varuhinjo. Vzklila je »brezmadežna« ljubezen do tega notranjskega dekleta, ki je Anton ni mogel nikoli pozabiti.

V delavnici je izdeloval spalnico za nekega mlinarja iz Griž, ko sta ga nepričakovano obiskali dekleti in se zanimali, kaj počne. »Ena od njiju mi je takoj padla v oči. Bila je zelo lepe postave, simpatičnega videza z lepimi temnorjavimi očmi. Ko je povedala, da se že čez dva dni vračajo domov, sem bil kar malo žalosten.«

Drugi dan je dekle obiskal na hmeljišču, zvečer pa ga je obiskala ona, in to je bil zanj najsrečnejši dan v življenju, čeprav samo zaradi enega ali dveh poljubov, skupnega sprehoda ob rečici Struga in njene bližine, ko sta opazovala nebo in se pogovarjala. Drugi dan sta se poslovila na železniški postaji v Žalcu, poljubil jo je in vlak jo je odpeljal proti domu.

Boleče slovo

V svoji delavnici Anton še marsikaj postori.

Po dolgem času je dočakal njeno pismo, nato pa še drugo, v katerem mu je razložila, da je doma povedala za fanta s Štajerskega in da je ob tem naletela na hudo neodobravanje svojih domačih. »Zabičali so ji, da se ne sme navezati na Štajerca, češ da po njihovem nisem dovolj dostojen zanjo. K temu pa je še dodala opravičilo, da ji je zelo žal, ker mi mora to povedati. Ko sem prebral to pismo, sem bil užaljen. Nisem mogel verjeti, da se meni tako ljubljena oseba lahko prepusti takšnemu natolcevanju.« Užaljen in hkrati jezen ji je poslal nazaj obe njeni pismi in še sliko, ki mu jo je poslala. Dejanje je kasneje obžaloval, še posebej, ko je prejel pismo njenih prijateljic, ki so ga prosile, da naj na vsak način pride v Logatec k Ivi, ki kar naprej joka in se obtožuje za to, kar mu je napisala. Nikakor je ne morejo potolažiti, so zapisale.

Antona je to pismo, kot pravi, močno presunilo, a zaradi poškodovane noge, še posebej pa, ker ni imel primerne obleke niti denarja, se za pot ni odločil, je pa v sebi trpel, z njo sočustvoval in ji v mislih želel, da bo imela pogum in voljo prebroditi to krizno obdobje njune neizpolnjene ljubezni in morebitne skupne poti. »Če bi bil zdrav in bi imel urejen dom, bi jo že drugi dan šel iskat in jo pripeljal k sebi domov. Tako pa vsega tega nisem imel in ji nisem imel česa ponuditi.«

Družinsko življenje

Jožica in Anton sta v dobrem in slabem skupaj že od leta 1954.

Vsa zgodba se je po več kot šestdesetih letih znova obudila v Antonovem spominu in ga pripeljala do pisanja. Tako je obudil trenutke iskrene ljubezni dveh mladih src, ki sta se srečali, iz dveh takrat med seboj tako oddaljenih krajev.

K temu pa je treba dodati, da je bil Anton kljub svoji invalidnosti nadvse priden in sposoben možakar – bodisi kot mizar, kot nočni čuvaj, še posebej pa kot vzdrževalec mlina, kmalu nato je postal vzdrževalec strojev in naprav v vsem mlinskem podjetju Celje. Imelo je sedem obratov in prav toliko mlinov, ki jih je bilo treba vzdrževati. Ob njegovi invalidnosti to ni bilo enostavno, ko so mu odrezali nogo, pa še toliko težje. Nekaj časa je še vztrajal, nato pa se je invalidsko upokojil. Ko bi lahko vsaj malo užival, saj je bil relativno še zdrav, če odmislimo njegovo invalidnost, ga je zadela druga nesreča – rak na prostati. Operacija je uspela in z ženo Jožico, ki ga je vseskozi skrbno negovala vse od njune poroke pred 62 leti in ljubeče skrbi zanj tudi še zdaj, sta živela srečno naprej. Njegova druga knjiga Veselica, čeprav so imena izmišljena, tako nima naključne podobnosti med glavno junakinjo Ivo in njegovo ženo Jožico.

Anton je v prostem času rad igral citre in harmoniko, rad sede tudi za pianino, napisal je kar nekaj lepih skladb, ki čakajo na objavo. Kot pravita žena in hčerka, nikoli ni bil brez dela. In ko so se mu po glavi podili spomini, je prijel za pero in začel pisati. To bo počel, dokler bo lahko, trenutno ima v delu svoj življenjepis.

Njegova stalnica so sicer pogosti obiski zdravnikov, a z velikim veseljem rešuje tudi križanke, bere, gleda televizijo in uživa jesen svojega življenja. Ob vsem tem mu spomini uhajajo na mladost in na dekle Ivo, za katero ni slišal več kot 60 let, nato pa je le izvedel, da je živela na Vrhniki, bila je poročena, imela je dva otroka, žal pa je pred šestimi leti umrla.

Besedilo in fotografije: Darko Naraglav


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media