Desetletja zvest žogi

Prosti čas | jun. '16

Kultura v širšem pomenu besede sploh ni samo klasična glasba, gledališče, film ali slikarstvo. Kultura je tudi način življenja, odnos do vode, soljudi in je celo šport, če si prizadevajo za »fair play« in dobre medsebojne odnose. Ker bo v tem mesecu zaradi evropskega nogometnega prvenstva ta tudi osrednja tema pogovorov, saj moški pravijo, da je to najpomembnejša stvar na svetu, smo poiskali poznavalca nogometa Marjana Dermastijo, ki je že 64 let aktiven v tem zanimivem športu. Nasnul je več zanimivih misli o nogometu, ki bodo v pomoč tudi ženskam, da se bodo lažje pogovarjale s prijatelji.

Čeprav je Marjan Dermastija začel igrati nogomet pri desetih letih, s šestnajstimi leti pa je že postal trener in je žogi ostal zvest vse do današnjih dni zdravega upokojenca, ki bo ta mesec dopolnil 74 let, ne misli, da je nogomet najpomembnejša stvar na svetu, ampak pravi: »Ni najpomembnejša, je pa najzanimivejša dejavnost na svetu. Opravljal sem jo poleg službe kot popoldansko delo.«

Ko je bil star sedem let, je živel v domu Malči Beličeve na Viču. »Rad sem tekal za žogo in rad tekam za njo še danes. Seveda ne zmorem več toliko kot takrat, ko sem bil mlad.« Vse aktivno športno življenje je zapisan ljubljanski Iliriji.

Pot ga je peljala k Iliriji

Nogometni klub Ilirija ima dolgo in bogato zgodovino. Ustanovljen je bil leta 1911 kot prvi slovenski klub, do takrat so na območju, kjer so živeli Slovenci, delovali le klubi, ki so jih ustanovili Nemci ali Madžari, takratni sodržavljani znotraj Avstro-Ogrske. Ustanovitev prvega slovenskega kluba je veljala za pomembno narodnobuditeljsko dejavnost, izbrali so si geslo »Ilirija oživljena!« po Valentinu Vodniku. Svoje prvo igrišče so imeli v ljubljanskem parku Tivoli. Kmalu so začeli igrati tudi mednarodne tekme, toda prva svetovna vojna je prekinila njihovo dejavnost. Po njej so pri Iliriji ustanovili več športnih sekcij in obnovili delovanje nogometnega kluba, ki je bil kar 12-krat prvak Slovenije. Na pobudo inž. Stanka Bloudka so pripravili prvo nočno tekmo v srednji Evropi. To se je zgodilo avgusta 1928, ko sta se pomerila Ilirija in Primorje, tekmo pa si je ogledalo 4.000 gledalcev. To je bila tudi prva tekma, ki so jo poslušalci lahko spremljali prek radijskih sprejemnikov. Zanimivo je še to, da je kar nekaj igralcev nogometnega kluba Ilirija igralo tudi za prvi slovenski hokejski klub Ilirija, igralci so pozimi enostavno zamenjali nogometno žogo z drsalkami, hokejsko palico in ploščkom. Obetavno pot Ilirije je spet prekinila 2. svetovna vojna. Toda od leta 1951 do sredine devetdesetih let je nogometni klub Ilirija nastopal v najvišjih ligah v okviru Slovenije, v sezoni 1970/71 je postala Ilirija tudi viceprvak Jugoslavije.

Dermastija se prvih povojnih dni spominja takole: »Ne morete si misliti, kako drugačne so bile včasih nogometne žoge. Narejene so bile iz usnja, zašite pa z vezalkami, tako kot še danes zavezujemo čevlje. Imele so dušo, kot smo temu rekli takrat. Če je deževalo, so vpile vodo in bile veliko težje, kot so danes, ko so prevlečene s plastiko, ker ostaja teža žoge zaradi plastificiranosti skoraj do miligrama enaka. Športno opremo, majico, hlače in čevlje smo si morali kupiti sami. Takrat smo imeli le 3 kategorije: pionirje, mladince in člane. Danes pa imamo veliko več kategorij – od U7 do U13 in mladince. Pri Iliriji ni bilo denarja, da bi otrokom in mladim lahko plačali trenerja. Mene je treniral kar igralec Milan Rojina, sicer pa smo v glavnem samo igrali, trenirali pa sami. Nekoč sem se z ekipo pojavil na stadionu Odreda (današnje Olimpije) in tam sem videl 'viseče žoge'. Gospodar me je poučil, za kaj se uporabljajo, in pisal sem bratu v Argentino, naj mi jo pošlje. Pri dvanajstih sem si sam naredil 'vislice', na vsak konec obesil žogo in treniral. Bil sem popoln samouk. Lahko pa se pohvalim, da imam čez 1.300 udarcev z glavo, ne da bi se mi žoga skotalila navzdol.« Nič se ni bal poškodb glave zaradi neštetih močnih udarcev. »To, da se igralci bojijo žog, je rak rana današnjega nogometa,« pravi Dermastija. "Ko sem pri 17 letih prišel v prvo moštvo Ilirije, smo igrali in se vozili na tekme za svoj denar, si sami kupovali kosila na gostovanjih, le če smo zmagali doma, nam je klub plačal kosilo.« Tako skromno je bilo vse. Niti v najlepših sanjah si ni mogel predstavljati, da se bo kdaj v nogometu vrtelo toliko denarja, kot se danes. »Noben igralec ali trener ni vreden toliko, kot zasluži. Toda gledalci polnijo velike stadione od Barcelone do Münchna. Ljudje pač radi hodimo na tekme.« Ker je bil dober igralec, so ga skoraj zvabili h konkurenčnemu Odredu. Brat Jure, ki je tudi igral za Ilirijo, pa mu je rekel: »Marjan, če boš prestopil njihova vrata, te bom tako zbil, da ne boš mogel nikdar več igrati nogometa!« Ostal je v Iliriji in še zdaj je prepričan, da se je odločil prav. Pri 21 letih je postal igralec, trener pionirjev in mladincev, vse to v eni sezoni. Poleg tega pa je še hodil v službo, bil je ključavničar. Doma je bilo 15 otrok, Marjan je bil trinajsti in »oče me ni vprašal, kaj bi bil rad postal. Ni videl druge možnosti. Moje življenje ni bilo lahko, a ga ne bi zamenjal za nobeno bogastvo.«

O nogometnih velikanih

»Hodil sem na vse tekme prve lige, tako na tekme Odreda kot Ljubljane, ki je igrala v drugi ligi, spremljal sem tekme v okolici Ljubljane in nabiral znanje. Bil sem trmast, ne pa ljubosumen. Sicer pa so nas v Iliriji povezovale želje po zmagah, prijateljstvo in zagrizenost. Trenirali smo v naravi in tekali po Rožniku, kjer ni bilo drevesa, ki ga ne bi poznali. Danes trenerji ne uporabljajo več hriba za trening, in ko gledam naše prvo moštvo ali pionirje, opažam, da so brez moči.« Bil je selektor republiške mladinske reprezentance, kjer so bili tudi prihodnji imenitni nogometaši: Brane Oblak, Vili Ameršek, Danilo Popivoda, in še danes mu je v veliko veselje, ko ga prijazno pozdravljajo nekdanji učenci. »Zelo ponosen sem, da me imajo otroci radi, ker imam rad mladino, in me tudi ne moti, če vpijejo za menoj Muši, Muši!« Radi ga imajo tudi dijaki šentviške škofijske klasične gimnazije, ki jih trenira.

Marjanov najljubši nogometni klub je Barcelona. »Imajo čudovito igro, na tekmah pokažejo ogromno znanja, moti me le, da pri njih ni agresivnosti, ni strelov na gol od daleč, moj najljubši igralec pa je Lionel Messi. Ker je skromen, sposoben in ni tako nadut kot Ronaldo. Ponosen sem na vratarja Jana Oblaka. Imam vnuka, ki je star 12 let, in samo želim si, da bi postal tako dober vratar, kot je Oblak.« Največji nogometaš pa je zanj še vedno Pele, ne le zato, ker sta rojena istega leta, ampak zaradi svojega mojstrstva. Sledi Franz Beckenbauer, legenda nemškega nogometa. Navija za Barcelono in FC Bayern iz Münchna, ganil ga je uspeh Leichester Cityja, »ker ga kot mali nogometni klub, ki ni tako bogat, kot so drugi angleški klubi, lahko primerjam z Ilirijo. Tudi pri nas nismo bili bogati, vse smo naredili s svojimi rokami in prostovoljnim delom. Sam sem pustil v klubu kup denarja, kupoval pionirčkom kokte in tortice, s svojimi avtomobili smo jih vozili na tekme in dosegali dobre rezultate. Želim si le, da se uvrstimo naprej v višjo ligo.«

Kako spremljati nogometno prvenstvo ...

 … da ne bo zamer doma. »Nogomet moraš imeti toliko rad, da si zanj vzameš čas. Tudi če imate družino, vnuke … Ženi in vnukom se posvetite prej, že pred tekmo naredite nekaj za družino. Zvečer pa se lahko z ženo vred usedeta pred televizor in gledata tekmo. Če ne gre drugače, ravnajte tako kot pri nas doma. Midva z ženo sva uigrana, imava dva televizorja, vsak gleda svoj program,« pove Marjan. Obeta si predvsem dober nogomet, »če ne bo borbenosti, agresije v nogometni igri, če ne bo v reprezentancah skupnega duha – vsi za enega, eden za vse – in bomo gledali le taktično igro, bom razočaran. Želim si, da bodo sodniki pravični.«

Dermastija uživa v družbi žene, treh odraslih otrok in sedmih vnukov, ki jim rad zaigra kak lik iz slovenske literature, kot sta Krjavelj ali Martin Krpan, kar je njegov dolgoletni konjiček. Upa, da bo ND Iliriji uspelo rešiti težave z Mestno občino Ljubljana in županom, ki jim skuša odvzeti prostore in vse, kar so skozi dolgo zgodovino svojega obstoja ustvarili sami.

Neva Brun