Neskončen pomen dostojanstva

jun. '16

Zveza društev upokojencev Slovenije je bila na začetku maja gostiteljica letnega srečanja evropske organizacije starejših EURAG. Predstavniki iz različnih držav so razpravljali zlasti o učinkovitosti in vplivu organizacij starejših v družbi. Če ustvarimo take življenjske razmere, da se bodo ljudje lahko mirno in lepo starali, če zagotovimo, da se počutijo spoštovane in niso spregledani, so srečni, saj vedo, da ima vse, kar delajo, neko vrednost, pravi Dirk Jarré, predsednik EURAG-a. Zato podpira idejo, da bi v 15 do 20 letih izginila meja, v kateri bo določena fiksna starostna meja, ko se je treba upokojiti. Komaj sva se pozdravila in si stisnila roki, in še preden sem lahko zastavila prvo vprašanje, je rekel: »Vaš minister za zunanje zadeve me je popolnoma prevzel. Karl Erjavec je naredil name močan vtis! Kajti minister za zunanje zadeve običajno nima opraviti z zadevami civilne družbe.«

Res je, vendar je naš minister za zunanje zadeve tudi sicer zelo poseben človek. In zakaj ne? Saj je prvi diplomat slovenske vlade, hkrati njen podpredsednik pa tudi predsednik slovenske stranke upokojencev.

Nič zato! Jaz sem le enkrat v življenju doživel, da je na tak sestanek prišel neki minister za zunanje zadeve. Navadno pride, če sploh, kak minister za socialo ali kaj podobnega. No, ta diplomat najvišjega ranga pa je bil zelo neposreden. Resnično zelo neposreden! To današnje srečanje ni kak velik dogodek. Tu je le peščica ljudi, vendar mislim, da se je zgodilo nekaj res velikega in bi moralo biti to srečanje natančno dokumentirano.

Ali se vam ne zdi, da je to srečanje eno takih, na katerem prepričani govorijo enako mislečim. Morda so vse te besede bile namenjene vam, vaši skupini, dvanajstim gostom iz tujine, ki ste na rednem letnem srečanju. Tu so isti ljudje, ki že prepričanim govorijo vedno iste stvari. Ste to že kdaj doživeli?

Seveda, to kar naprej doživljam.

In čemu, mislite, so torej potrebna taka srečanja? In zakaj hodi človek opremljen z neštetimi funkcijami po svetu in govori ali posluša vedno iste besede?

Ah, pri nas v Nemčiji imamo za vsako reč kak pregovor. Tule bi bil najprimernejši tale: Dicke Bretter bohren (Vrtati v debele deske). Tako fizično delo je počasno in zahteva veliko potrpežljivosti. Počasi vrtaš v možgane tudi na takih sestankih, počasi prihajaš vse globlje … Potrebno je veliko časa in besed, da ustvariš skupino enako mislečih ljudi. Solidarnih, ki si pomagajo in drug drugega opogumljajo vedno, ko se pojavi ovira. Toda celo v homogeni skupini vedno obstaja nekakšna tekmovalnost v tem, kdo naredi bolje, komu je bolj uspelo. Prav to omogoča napredek. Spreminjanje družbe je počasen postopek. In kadar taka homogena skupina povabi medse koga od zunaj, se stvari zaradi konkurence odvijajo intenzivnejše in hitreje.

Predvidevam, da vas kar pogosto vabijo.

Res me kar velikokrat povabijo. Prejšnji teden sem bil v Pragi na povabilo predsednika republike. Bili so zbrani ministri, predsednik vlade in tako naprej. Ker hočejo implementirati – in to je pobuda starejših državljanov – nacionalni zakon, ki bi uvajal svet starejših državljanov v Češki republiki.

Hkrati naj bi to telo dobilo krepko finančno osnovo za delovanje programa združenja starejših državljanov. Češka poskuša posnemati staro avstrijsko zakonodajo, ki je tam vzela slovo že pred 15 leti, čeprav je bila uspešna in zelo koristna.

Povabili so torej mene in nekoga iz Slovaške pa še nekoga iz prejšnje avstrijske vlade, da bi prepričali člane češkega parlamenta in vlado, da predlog ni nekakšna obrobna nacionalna pobuda, ampak da bo tak zakon vodilna ost v modernem razvoju češke demokracije. Država bi tako omogočila močnejši glas tistim, ki so že izključeni, ker so onstran profesionalnega življenja. So odsluženi. A odsluženi samo, kar zadeva pokojnino, v resnici pa so polno aktivni, vendar onstran rednega dela in zaslužka.

Ali je denar za upokojence pomemben? Je pomembnejši od dela?

Ko sem začel delati s starejšimi, sem se nekaj naučil. Takrat sem bil veliko mlajši, bil sem odvetnik in sociolog. Poznal sem starejše delavce, ki so se neskončno veselili vstopa v pokoj in so takole govorili: »Ah, ko bom star 65 let, bo nebeško! Komaj čakam, da ne bo več treba na delo.« Pa tudi mlajši so bili med njimi. 

Statistika v Nemčiji kaže, da se ljudje upokojujejo, ko so stari okrog 60 let, čeprav zakon odreja, da moraš v pokoj pri 65 letih. No, veselili so se, govorili so o tem, kaj bodo počeli, načrtovali upokojensko življenje, ne da bi prav vedeli, kaj jih čaka. Ampak potem sem srečal tudi tiste, ki so bili že nekaj časa upokojeni. Ti so pa kar odkrito tarnali, rekli so, da bi radi šli nazaj na delo. Pogrešam delo! To sta bili besedi, ki sem ju največkrat slišal. Saj so se prej tudi oni veselili upokojitve, ampak čisto drugače je, če te vanjo potisnejo, ne da bi to sam hotel. Večino so v pokoj prisilili zaradi zakonskega predpisa.

Ali ste se morali tudi vi na ta način upokojiti?

Tudi mene so pred desetimi leti tako odslovili. Prav res sem bil šokiran, ko sem dobil pismo, v katerem je pisalo, da moram čez osem mesecev pospraviti delovno mizo in oditi z delovnega mesta, ki ni bilo ravno najnižje, res. Takoj sem odhitel k šefu in ga vprašal, ali zanje nisem več uporaben. Ne, ne, mi je zagotovil šef, kje pa! Mi bi te radi obdržali, ti si za nas zaradi vseh svojih povezav s pomembnimi ljudmi izredno pomemben, a zakon je tak, da moraš čez osem mesecev v pokoj. Pa sem šel in odtlej ves čas delam, le z druge strani.

Vi ste se zaradi znanja in zvez lahko angažirali na sto petindvajsetih funkcijah. Kaj pa drugi? Zakaj si preprosti ljudje želijo nazaj? Zaradi denarja?

Mislim, da so razlogi različni. Mogoče je, da so osamljeni. Ali pa nočejo gledati partnerja 24 ur na dan, sedem dni v tednu ... Morda pogrešajo socialne stike z nekdanjimi sodelavci, gotovo pa pogrešajo priznanje za svoje delo. In čisto na koncu seveda še glavno: želeli bi spet postati organizirani tako, kot so bili prej. Dan je bil od jutra do večera, od ponedeljka do petka zvečer razdeljen skoraj na minuto natančno. Vedel je, kdaj vstane, kdaj se hrani, kdaj dela, popije pivo. Za večino sta bili sobota in nedelja zoprna in težka dneva prav zaradi časovnega nereda konec tedna. Vstopiš v pokoj, pa se ti vse nekako razsuje. Preden se zaveš, je red že razpadel. Potem se začnejo bolezni, kajti dnevni red, redno jesti, hoditi, spati … je nuja.

Redno je zdravo. Neorganiziranost pa vodi naravnost v bolezen.

Ne samo starejši, tudi nezaposleni imajo enako težavo, v časovni neorganiziranosti se kar razblinijo, in ko končno dobijo delo, potrebujejo kar nekaj časa, da si čas spet organizirajo in se držijo reda.

Ko je časa preveč, razmišljaš, kako živiš.

Ena stvar je za človeka zelo pomembna, to je priznanje za opravljeno delo. Ko si v službi, si plačan za to, kar narediš. Družba pa pričakuje od starejših, da bodo delali prostovoljno, brez plačila. Toda vsak si želi, da bo njegovo delo kdo opazil, da bo cenjeno. Cena se za zaposlenega izkazuje s plačilom. Pa si pozneje, ko kot starejši delaš prostovoljno, misliš, zakaj ne bi bil za svoje delo plačan enako, kot je plačan tisti, ki je redno zaposlen. Saj pravijo nekateri: »Tale pa res nima kaj pametnega početi, kot da dela prostovoljno.«

In to je seveda neposreden napad na samozavest in samospoštovanje. Poleg tega prostovoljci niso zavarovani. Vsaj ne povsod. To je hud problem!

Kje pa so prostovoljci zaščiteni in zavarovani za delo, ki ga opravljajo brez plačila?

Skandinavske države zavarujejo organizirano prostovoljstvo. Nemčija tudi. Ampak le, če delaš v okviru organizacije.

Ali morajo narediti izpit za prostovoljca?

To je odvisno od dela, ki ga opravljajo. Za delo z ljudmi, ki imajo psihične težave ali podobne motnje, morajo prostovoljci imeti kvalifikacijo. Obstaja evropski pravilnik o tem, kako ravnati na primer z ljudmi, ki so dementni in podobno. Tudi Nemčija ima pravila glede ravnanja in usposobljenosti prostovoljcev. To so pravila, ki obstajajo na nacionalni pa tudi evropski ravni, dvomim pa, da je kaj takega sprejeto na globalni ravni. Druge kulture, kot so afriške ali na vzhodu, imajo te zadeve urejene drugače.

Prostovoljci potrebujejo poleg zavarovanja strokovno vodenje. In ne samo to, potrebujejo informacije, trening, strokovni nadzor in stalen monitoring procesa, ki zagotavlja, da ni kakovosten samo servis, ampak da je prisotna tudi kakovost prostovoljstva.

Kakšne so vaše konkretne izkušnje o staranju?

Mati je še živa, letos ima 103 leta, živi v neprofitni kooperativi za starejše osebe. To je posebna institucija, v kateri živijo ljudje, ki so hkrati tudi lastniki.

Ali imate vtis, da se je po vseh letih organiziranega dela različnih evropskih združenj starejših spremenila na bolje standardna podoba o starejših, ki da so bolni, nesposobni in revni?

Z drugo besedo, po naše pravimo o starejših, da so stari, nemočni in pozabljivi.

To je vse napačno. Biti star ne pomeni ničesar. Imamo različne definicije staranja. V Afriki velja, da si bolj spoštovan, čim starejši si. Velikokrat sem moral na Japonsko, v tistem času sem nosil gosto brado in sem bil zaradi nje videti starejši, posledično pa sem bil tam zelo spoštovan.

Druga kultura?

Ne! Nekoč je bilo enako tudi v Evropi. Starejši so bili spoštovani.

Biti star, nemočen in pozabljiv je napačna socialna definicija ali napačna politična definicija pa tudi napačna ekonomska definicija. Seniorji so ljudje, ki so upokojeni, ne?

Nekdo si je nekje izmislil, da se je treba pri tej starosti upokojiti. To je umetna definicija! Nič nima skupnega s tem, ali je nekdo ob upokojitvi sposoben delati naprej še dvajset let ali je bolan in ima okvarjeno hrbtenico. To seveda nikogar ne zanima.

Na tem področju nastaja prav zdaj politično gibanje, ki bo pripeljalo do tega, da bo v 15 do 20 letih izginila meja, v kateri bo določena fiksna starostna meja, ko se je treba upokojiti.

Je to vaša vizija ali resničnost?

To ni le moja vizija, to je že uveljavljeno v dosti državah.

Kje na primer?

Na primer v Združenih državah Amerike. Žal morajo številni ljudje tam delati vse do smrti, ker je njihova pokojnina, če jo sploh imajo, tako nizka, da brez zaslužka oziroma dela ne bi preživeli.

Mi pravimo, da smo socialna družba, ki pa nikomur ne koristi. Iznajti moramo sistem upokojevanja glede na delo, ki ga opravljaš, glede na sposobnosti in osebno željo. V Avstriji in Švici, kjer poučujem, me nihče ne sprašuje po moji starosti. Jaz svoje delo nadaljujem in ga bom nadaljeval, dokler mi bo to všeč oziroma dokler ga bom zmogel opravljati. Einstein ali Max Planck, ti znameniti ljudje so največ ustvarjali, ko so bili stari, ne ko so bili mladi.

Pred nekaj dnevi sem imel rojstni dan, 75 let, in nihče mi ni prišel povedat, da moram nehati poučevati. Srečen sem zaradi tega. V Nemčiji to ne bi bilo mogoče. Seveda sem na vseh univerzah le najeti predavatelj s pogodbo.

Bolj in bolj se kaže potreba, da zgradimo most med starimi in mladimi.

Most je vedno bil znanje.

Seveda, saj to še vedno je. Moja predavanja so vedno dobro obiskana, ker se študentom zdijo zanimiva, vpisujejo se zaradi radovednosti.

 Kaj poučujete?

Komparativno socialno politiko. Primerjavo različnih sistemov v Evropi. Drugi del predavanj je o evropskih integracijskih procesih. Tretje pa so evropske politične institucije v procesu, o tem, kako politična mašinerija deluje oziroma ne deluje.

To je sistem kooperacije, v katerem se učim nekaj tu, potem pa ga predstavim drugje. Knjig skoraj ne berem. Raje govorim z ljudmi, kjer koli pač imam priložnost. Raje opazujem, kako stvari tečejo na različnih področjih. Vse to je zame zelo zabavno.

Očitno radi živite?

Res je, življenje je zame radost!

Pa še nekaj je: vidim mater, kako se stara. Sto tri leta, to je kar lep dosežek. A ko jo gledam, kako se stara, mi vzbuja zaupanje v lastno staranje. In si rečem: če je staranje tak proces, potem je to najbolj fantastičen del življenja. Ni degradacija, ampak je akumulacija.

Mati pravi: »Seveda bom umrla, ampak umrla bom v miru.« Rojena je tako, da je doživela in preživela dve vojni.

Kaj potrebuje človek, da lahko doživi visoko starost in brez strahu, zadovoljen mirno umre?

Če pomagamo starejšim in ustvarimo take življenjske razmere, da se bodo v njih lahko mirno in lepo starali, če zagotovimo, da se počutijo spoštovane, da se počutijo potrebne, počaščene in niso spregledani, postanejo srečni, razvijejo nove energije, kajti le tako vedo, da ima vse, kar delajo, vrednost.

Toda če jim sistematično kažemo nespoštovanje in jih sploh ne opazimo, se tudi sami ne bodo spoštovali, to pa je v nasprotju s človekovim dostojanstvom. Dostojanstvo človeka je nekaj, česar mnogi na žalost ne razumejo. Ne politiki ne tržniki, nisem povsem prepričan niti o tem, da celo duhovniki vedo, kaj je človekovo dostojanstvo.

Kar bi rad poudaril, je neskončen pomen dostojanstva in spoštovanja človeka, hkrati pa visoka stopnja samoopredelitve in zaupanja vase. Če to podcenjuješ, postanejo ljudje zelo nesrečni.

  

Dirk Jarré, po rodu Nemec, je študiral sociologijo in pravo na več evropskih univerzah. V afriških državah je 10 let zbiral material za disertacijo in proučeval tamkajšnjo razvijajočo se postkolonialistično družbo in njene hitro rastoče elite. Po vrnitvi je 25 let vodil nemško združenje za javno in zasebno socialno skrbstvo. Po upokojitvi je postal svetovalec predsednika ekonomskega in socialnega komiteja Evropske unije. Je zastopnik civilne družbe v delovni skupini za staranje pri Ekonomski komisiji Združenih narodov za Evropo (UN/ECE). Bil je prvi evropski in pozneje svetovni predsednik Mednarodnega sveta za socialno skrbstvo (ICSW). Zadnjih deset let je močno povezan s Platformo evropskih socialnih nevladnih organizacij v Bruslju, hkrati pa je podpredsednik in vodja stalne delovne skupine Socialnih politik Evrope.

Dirk Jarré poučuje evropske socialne politike na univerzah v Lienzu, Luzernu in Gradcu. Je predsednik EURAG-a, neprofitne in nepolitične evropske organizacije, v katero so včlanjene nevladne organizacije iz 28 evropskih držav, in zastopa milijone starejših v Evropi. Zagovarja ohranjanje neodvisnega samostojnega življenja, krepitev sodelovanja in vključevanja v družbo, razvoj potencialov starejših, izboljšanje življenjskih razmer, zagotavljanje finančne varnosti in ustreznosti stanovanj, pomoč pri snovanju starosti prijaznih izdelkov in storitev. Zavzema se tudi za preprečevanje kakršne koli diskriminacije na podlagi starosti, za pravico do odločanja o zadevah starejših in zastopa njihove interese v družbi.

Lada Zei, fotografije: Tatjana Rodošek


Vaši komentarji


© 2019 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media