Z MOJEGA OKNA

Prosti čas | jun. '16

Kar je bilo, kar je, kar ni in kar nikoli ne bo ...

Včasih je mislil, da bi kar obupal. Še vedno toliko lesa, pa čisti že ves čas od zmrzali naprej, on sam in s pomočjo. Seveda, marsikdo bi mu rad pomagal, pa si težko pomaga z neprivajenimi rokami, še nevarno je, kar poglej, koliko nesreč se je zgodilo v gozdovih, odkar čistijo ostanke polomljenih dreves.

Ampak tale lubadar, to pa je, da bi jokal!

Tako lepo je pogozdil to brežino, tako dobro je kazalo vsa leta, lep gozdiček je nastajal – zdaj pa je vsega konec, samo prekle še lahko naredi iz teh sušic. Kakor je bil vesel, da se mlade smreke niso polomile v tistih groznih trenutkih, ko je vse pokalo v gozdu, tako je zdaj jezen na vse, ki niso naredili dovolj, in je nad ves hrib prišel lubadar! Človek sploh ne ve, zakaj naj bi še delal, ko se mu takole pred očmi vse podira! In ko se je letos že sprijaznil s to nesrečo, sta mu potem aprilski in majski sneg pobrala še vso letošnjo trgatev – je že opravljeno, letos ne bo v našem vinogradu kaj trgati!