Odprt arhiv za vse obiskovalce

Z MOJEGA OKNA

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Prosti čas | jun. '16

Kar je bilo, kar je, kar ni in kar nikoli ne bo ...

Včasih je mislil, da bi kar obupal. Še vedno toliko lesa, pa čisti že ves čas od zmrzali naprej, on sam in s pomočjo. Seveda, marsikdo bi mu rad pomagal, pa si težko pomaga z neprivajenimi rokami, še nevarno je, kar poglej, koliko nesreč se je zgodilo v gozdovih, odkar čistijo ostanke polomljenih dreves.

Ampak tale lubadar, to pa je, da bi jokal!

Tako lepo je pogozdil to brežino, tako dobro je kazalo vsa leta, lep gozdiček je nastajal – zdaj pa je vsega konec, samo prekle še lahko naredi iz teh sušic. Kakor je bil vesel, da se mlade smreke niso polomile v tistih groznih trenutkih, ko je vse pokalo v gozdu, tako je zdaj jezen na vse, ki niso naredili dovolj, in je nad ves hrib prišel lubadar! Človek sploh ne ve, zakaj naj bi še delal, ko se mu takole pred očmi vse podira! In ko se je letos že sprijaznil s to nesrečo, sta mu potem aprilski in majski sneg pobrala še vso letošnjo trgatev – je že opravljeno, letos ne bo v našem vinogradu kaj trgati!

Sedel je na traktorju ob potoku, pil kavo, ki mu jo je Mica skrbno kot vedno dala s sabo, in tuhtal o življenju in sploh vsem. Zdaj je že star in videti je, da ne bo umrl nič pametnejši, kot se je rodil: ne more razumeti tega sveta in ne narave ne ljudi, včasih še samega sebe ne! Saj že ve, da prav nič ne pomaga, če se človek jezi in obupuje, pa se včasih kljub temu počuti tako, da bi najraje od vsega hudega skočil iz kože.

Mica kar mirno prenaša vse skupaj in še sam ne ve, od kod jemlje moč, da je še celo do njega prijazna, čeprav se mu vse podre pod rokami. Mica mu včasih prav prijazno reče, da ni sam kriv, če ima tako usodo – saj ga potolaži za hip, ampak v resnici on sam v usodo noče verjeti. Še vedno je prepričan, da je človek sam svoje sreče kovač.

Čeprav žled in majski sneg res nista odvisna od njega in sta res videti kot usoda. Ali pa žalostna resnica, da z Mico nimata otrok – pa tako zelo sta si jih želela! »Za pet ali šest bova naredila prostor v hiši,« sta se smejala, ko sta začela zidati – kam bosta zdaj z velikansko bajto tu sredi podeželja, otrok pa nobenih! Ne šest, niti enega nimata! Včasih bi bilo dobro, če bi človek verjel v usodo ali Boga, bi se imel vsaj na koga jeziti! Vendar je bila ta žalost brez potomcev tako velika, da se še jezila nista. Mica je velikokrat jokala, on pa je samo molčal.

Sam svoje sreče kovač – ker je pomembno le tisto, kar narediš z vsem, kar ti življenje prinese! In ta nesreča jima je pomagala, da sta dobra drug z drugim, prav skrbita drug za drugega in ... No, ja, rada se imata, kot bi bila še vedno mladoporočenca, pa če imata še tako sive lase. Mica skrbi zanj kot prva leta in tudi on pazi nanjo, da ji nič na svetu ne manjka – ko ji seveda manjka najpomembnejša reč, ki si jo je želela.

Tisto lepo zibelko, ki jo je naredil prvo leto po poroki, sta že zdavnaj podarila nečaku – v drugi hiši se zibljejo v njej drugi dojenčki, ko njima ni bilo dano. In že zdavnaj je Mica razdala vse na roko narejene srajčke – ko sta bila onadva mlada, je bilo normalno, da nevesta sama dela srajčke za dojenčka. Kdo ve, kje že so zdaj vse tiste cunje, ki jih je tako težko dala stran.

Sam ne ve, koliko zibelk je še naredil potem in koliko gugalnic za tuje vrtove. In koliko vrtnih hišic za otroke. Zdaj, ko je pospravljal polomljen les iz gozda, pa je naredil tudi ptičjih hišk toliko, da v treh vaseh okoli ni nobene hiše brez njegove umetnine za ptiče. In valilnice – za ptičje pohištvo je bil les dober. 

»Pravzaprav mi ni tako slabo, okoli in okoli me imajo ljudje radi in me vabijo, da jim pomagam – ni da bi človek jokal za tistim, česar nima!« In brežino bo spet zasadil – bo pa za nečaka nekoč dober les – ne bo več žaloval za tistim, kar je bilo ali kar bi lahko bilo, pa ni ...

Zdaj se bo odpeljal domov in tam ga čaka Mica s širokim in veselim nasmehom – in to je nekaj, česar ne da za vse gozdove tega sveta!

Mira Dobravec


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media