Družina Kreft – znanost o zdravilni moči narave

Zgodbe | jun. '16

Iz roda v rod

Prof. dr. Ivan Kreft, redni član SAZU, profesor genetike na ljubljanski biotehniški fakulteti, je mednarodno priznan znanstvenik. Prav tako pa tudi njegova sinova – Marko, ki je biolog, in Samo, ki je farmacevt. Zagotovo ni veliko družin – tudi širše, ne le pri nas – kjer bi oče in sinova, vsak s svojega področja, pripravili skupno znanstveno delo. Njihovo je o ajdi. Vsak od njih je prispeval svojo metodo: oče je eden največjih strokovnjakov za ajdo na svetu, Samovo področje je bila analiza rastlinskih snovi v tem naravnem metabolizmu, Marko, ki raziskuje celice, pa je tudi specialist za posebno vrsto mikroskopije.

Starša Ivana Krefta sta bila s Štajerskega. Toda mamina družina se je s Ptuja preselila v Novo mesto, kamor je kasneje prišel tudi Ivanov oče, ki pa je izhajal iz Slovenskih goric. Mama se je po študiju farmacije v Zagrebu zaposlila v novomeški Andrijaničevi lekarni, ki je imela tudi galenski laboratorij. To pa ji je omogočilo, da je farmacijo »zajemala« širše, ne le z izdajo zdravil. Ivan Kreft se je rodil v Novem mestu, čez nekaj let pa se je družina preselila v Ljubljano. Mu je pa ostalo veliko otroških spominov: »Že od malega sem se zanimal za naravo – ob Krki sem nabiral polžke in jih v žepih prinesel domov. Lepo mi je bilo na podeželju, kamor smo se umaknili ob bombardiranju mesta … Spomnim se tudi, da je bilo novomeško pokopališče zunaj mestnega območja, zato je bila tam zapornica. Po osvoboditvi pa je ni bilo več, in to se mi je zapisalo v spomin …« Je bilo pa to obdobje za njih težko, saj je bil oče, ki je bil mobiliziran, po razpadu jugoslovanske vojske nekaj časa kot begunec na enem od otokov in mu je mama pisala pisma, kot da piše svojemu stricu, da ne bi izdala njegovega bivališča …

Po gimnaziji se je odločil za vzporedni študij agronomije in biologije, nato pa je na Švedskem magistriral iz genetike in rastlinske fiziologije. Doma in v svetu pa je že desetletja znan kot izjemen strokovnjak za ajdo. 

Zanimivo je, da je Ksenija Kreft, žena dr. Ivana Krefta, tudi Novomeščanka in da sta tudi njena starša prišla na Dolenjsko s Ptuja. Ksenija in Ivan pa sta se spoznala na Voglu, kjer sta smučala s skupnimi znanci. Leta 1970 se je rodil sin Marko, čez slabi dve leti pa še Samo. Otroška in mladostniška leta so zaznamovali različni interesi. Med drugim sta se Marko in Samo podala po svetu vsak s svojim starim avtom. Markov volvo pa je bil tako zelo star, da je sredi Pariza odpovedal in se je domov vrnil le z radiom in registrskimi tablicami, da ga je lahko odjavil. 

Vsi v družini so pohodniki, veliko tudi kolesarijo. Družinski praznik pa je ob »prešanju« jabolk v Biserjanah v Prlekiji, od koder je izhajal Ivanov oče.

Samo in Marko

Mlajši sin Samo se je odločil za študij biologije. Ker pa bi moral še pred študijem v jugoslovansko vojsko, se je temu izognil tako, da se je vpisal na farmacijo, saj so lahko le študenti farmacije in medicine to obveznost »oddelali« po diplomi. Samo se je torej iz nuje odločil za farmacijo, iz srca pa vzporedno še za biologijo. »Vendar sem moral prvi letnik farmacije končati, saj je bilo leto 1991 še bolj napeto …« Potem pa ga je ta veja znanosti tako navdušila, da je po dveh letih in pol opustil biologijo in se predal le farmaciji. Danes je prof. dr. Samo Kreft redni profesor na fakulteti za farmacijo in vodja farmakognostično-fitokemijskega laboratorija. V sklopu raziskav o možnostih priprave antioksidantov iz različnih cenenih virov za farmacevtsko proizvodnjo je njegova skupina spoznala dragocene učinkovine iz lesa roške bele jelke, ki vsebuje eno največjih koncentracij polifenolov na svetu. »Do druge polovice 20. stoletja so bile zdravilne rastline, razen nekaj častnih izjem, izrinjene iz uradne medicine. Takrat pa sta se pojavili ugodni okoliščini: gibanje »nazaj k naravi« ter razvoj analizne kemije, kar je omogočilo, da smo lahko po merilih uradne medicine dokazali zdravilne učinke še več drugim rastlinam ter odkrili nekaj novih zdravil iz rastlin, ki se v ljudski medicini še niso uporabljala. Tako je danes več najuspešnejših zdravil proti raku pridobljenih iz rastlin. Najuspešnejše zdravilo proti depresiji pa je že v ljudski medicini poznana šentjanževka. Ne smemo pa pozabiti, da kot vsa zdravila tudi zdravilne rastline od strupov loči le tanka črta.« Prof. dr. Samo Kreft je svoje raziskovalne dosežke približal tudi splošni javnosti in prejel častni naslov komunikator znanosti leta 2015. Ima tri otroke – sin Tilen je študent fizike, Tinkara je dijakinja, Gašper pa končuje osnovno šolo. Ob delu in družini pa z ženo tudi rada plešeta – najprej sta plesala tango, zdaj odkrivata swing, sicer pa plešeta vse južnoameriške in standardne plese. Več kot v mladostniških letih se družita z bratom. Skupaj sodelujeta pri različnih projektih pa tudi obe družini sta tesno povezani – letošnje majske praznike so preživeli na obali, kjer so kolesarili.

Prof. dr. Marko Kreft je redni profesor za področje živalske fiziologije na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. Po diplomi iz biologije je doktoriral na medicinski fakulteti, kjer je bil sprva zaposlen kot mladi raziskovalec. Predvsem ga zanima delovanje celic in presnova v možganih, ukvarja pa se tudi s procesi v rastlinskih celicah. Njihovo fiziologijo raziskuje z električnimi in optičnimi tehnikami. Je avtor številnih znanstvenih prispevkov in tudi avtor več računalniških programov za znanstveno delo. V času tega pogovora je kot predavatelj gostoval na Japonskem, zato sta o njem pripovedovala oče in brat. Ima dva otroka – Katjo, ki končuje gimnazijo, in Jakoba, ki gimnazijo še obiskuje. 

Večna nevesta

Osrednje zanimanje sicer širokega področja prof. dr. Ivana Krefta je ajda. Dolgo je veljala za jed revežev, saj je prišla na vrsto potem, ko je gospoda napolnila svoje kašče z »boljšimi» svetlimi žiti, revežem pa prepustila strnišča, da so si posejali ajdo za svoj črn kruh. Ajda raste po vsem svetu. Imenujejo jo tudi večna nevesta, ker je ob vsakem času na Zemlji kraj, kjer ajda cveti. 

O ajdi je dr. Kreft leta 1980 organiziral 1. mednarodni simpozij in prejel prijave celo z Japonskega. Naslednji simpozij naj bi bil na Poljskem, po spletu naključij pa so ga nato organizirali Japonci. Takrat je nastal članek v njihovem časopisu z naslovom Tudi v Sloveniji poznajo ajdove žgance s fotografijo Ivana Krefta. Japonci so znani še zlasti po ajdovih rezancih, ki jih jedo mrzle, kupiti pa jih je mogoče tudi na ulici kot pri nas krompirček. Ker pa so ajdove jedi najboljše, če je ajda sveže požeta, sveže mleta in sveže uporabljena, so Japonci prosili dr. Krefta, da jim v Tasmaniji, ki ima ugodno podnebje, pomaga vzpostaviti gojenje ajde, da bi imeli svežo tudi poleti. Pomagal je razviti tehnologijo za pridobivanje kar najboljše ajde, ki jo v Tasmaniji žanjejo aprila in maja. Ob zelo odmevnem in uspešnem projektu Tasmania – soba (soba je po japonsko ajda) so o dr. Kreftu objavili celo strip v osrednjem časopisu in nato še celo tasmansko zgodbo v posebni stripovski knjižici, česar so deležni le izjemni dogodki oz. ljudje. 

Dragocena ajda

Med drugim je dr. Kreft tudi soavtor nemške strokovne knjige o ajdi Das Buchweizenbuch, ki je izšla v Luksemburgu v okviru komisije EU. V slovenščini pa ima knjiga naslov Evropski ajdov vrt. Na naslovnici je fotografija ajdovega polja pri Trebnjem, med recepti pa tudi ajdova potica, hajdinska kvasenica in ajdova zlevanka. Sicer pa pravi, da ima sam zelo rad popečeno ajdovo kašo z jabolki. Po svetu je še ogromno ajdovih jedi – Kitajci imajo svoj način priprave rezancev, Francozi poznajo ajdovo pivo, Poljaki in Italijani imajo odlično sladico iz ajde … 

Med vsemi vrstami ajde ima tatarska ajda, ki raste tudi 3 tisoč metrov nad morjem, še posebne odlike: »Ta napol divja ajda je razvila močne obrambne mehanizme. Uspešno se brani tudi pred nevarnimi ultravijoličnimi žarki, zato sama sintetizira močne antioksidante, ki jih vsebuje vsa rastlina vključno s semeni. Tudi naša ajda je bogata z antioksidanti, toda teh je v semenih nekaj manj. Z leti so kmetje žlahtnili rastlino tako, da so pridobivali manj grenko ajdo, tako pa so, ne da bi se tega zavedali, izločali tudi nekaj antioksidantov …« pojasni dr. Kreft. Ajda vsebuje veliko kakovostnih beljakovin, je pa tudi bogat vir ogljikovih hidratov, mineralov in antioksidantov. Zato ji pripisujejo koristen učinek na nekatere kronične bolezni, kot so diabetes, hipertenzija, hiperholesterolemija ter bolezni srca in ožilja. Zaradi svojih lastnosti deluje pomirjujoče in zdravilno na jetra, žolč, slinavko in želodec. Ker ne vsebuje glutena, jo lahko uživajo tudi bolniki s celiakijo. Nas pa dr. Kreft opozarja, da je dovolj že ena sama skodelica ajdovega čaja iz posušenih ajdovih cvetov, ki ga priporočajo za čiščenje žil, saj lahko večja količina povzroči težave na koži in tudi očeh. Sicer pa bolj kot napitek iz posušenih ajdovih cvetov priporoča, da za čaj prevremo nekaj zrn kaše tatarske ajde in tako dobimo zelo učinkovit in dragocen napitek.

Klepet z družino Kreft je vedno poučen in vedno znova se zasuče nazaj k naravi. S svojim znanjem nam odkrivajo in znanstveno utemeljujejo njeno zdravilno moč. Zato verjetno ni vprašanje, ali se bo tudi kdo iz tretje generacije Kreftov posvečal ajdi, raziskovanju celic in raziskovanju zdravilnih rastlin, kajti odraščajo ob prizadevanjih očetov in dedka za znanost, ki je v službi varovanja narave in zdravja.

Lidija Jež