Razmislek o strupenih lepoticah

Prosti čas | jun. '16

Najprej v naravi ali na vrtu opazimo njihovo cvetje ali zaznamo prijeten vonj. To je prvi vtis, v resnici pa so to morda zelo strupene rastline. To niso le šmarnica, podlesek in preobjeda skupaj z volčinom. Še cela vrsta jih je, a kljub temu jih hote naseljujemo v svoji bližini kot okrasne rastline. Nekatere med njimi so lahko ob zaužitju celo smrtno nevarne, drugih se ni dobro dotikati. Znanja o njih ni nikoli dovolj, samoizobraževanje je tudi tu za zdravje koristno, predvsem pa moramo o nevarnih rastlinah poučiti otroke. Potem je strah odveč, zato je vredno uživati tudi v lepoti strupenjač.

Šmarnica je priljubljena senčna trajnica v naravi ali na vrtu, ponuja omamno dišeče cvetove v brezhibno beli eleganci. Vsa rastlina je krepko strupena, a za majhne otroke, ki radi pokušajo vse po vrsti, so lahko mikavne zrele rdeče jagode. Seveda so strupene. Površni opazovalci včasih pri nabiranju zdravilnega in pikantnega čemaža sežejo po šmarničnih listih, kar je lahko resnično nevarna nerodnost, jaz bi temu rekel nemarnost. Hudo površen mora biti tudi tisti, ki v gozdni podrasti ne prepozna listov pikastega kačnika, ko nabira čemaž za dodatek k solatam. Prav omenjene tri rastline ozelenijo zgodaj spomladi in marsikomu so njihovi listi močno podobni, vendar jih vsaj malo razgledan nabiralec zlahka prepozna, če se količkaj zanima za rastlinski svet.

Oleander in srčni zastoj

Zaužitje katerega koli dela oleandra najprej povzroči slabost in bruhanje ter moti delovanje srca. Učinek je lahko usoden in se konča z zastojem srca. Menda je prišlo do hude nezgode, ko so si pohodniki pripravili žar in so za nabodalca uporabili vejice oleandra. Zelo strupene so jagode navadnega bršljana (Hedera helix) in tudi druge vrste. Bršljanovih listov tudi grizljati ne smemo, saj vsebujejo strupene učinkovine. Bolje je verjeti, da so vse vrste bršljana le za okras, za gledanje, čeprav iz njih delajo zdravilne pripravke. Zato si sami nikar ne delajmo bršljanovega čaja. Nihče naj ne pokuša katerega koli dela glicinije (Wisteria), da se izogne driski in omedlevici. Strupene so tudi jagode vseh kovačnikov in kosteničevja (Lonicera), pa naj bo njihova barva še tako mikavno rdeča. Edina izjema je vrsta, ki jo poznamo kot sibirsko borovnico (Lonicera caerulea, predvsem s podvrstama edulis in kamtschatica), z nekaj sortami.

Preobjeda v naravi in na vrtu

Povsod je lepa in cenjena tudi pri cvetličarjih, saj tiste iz vrtnih sortimentov cvetijo pozno poleti in so alternativa takrat že opešanim cvetnim obeliskom trajnih ostrožnikov. Zato pa so vse preobjede strupene in v vrtnarskem slovstvu je podatek, da je zaradi njih največ smrtnih izidov pri zastrupitvah z rastlinami. Vse vrste spadajo med najbolj strupene rastline, kar jih raste v Evropi, njihovi strupeni alkaloidi pa so razporejeni po vseh delih rastline. Že zaužitje nekaj gramov rastline praviloma zaustavi srce in dihalne funkcije, strupi pa prodirajo tudi skozi sluznico. Zato naj se otroci ne igrajo s preobjedinimi cvetovi.

Na vrtu je zelo cenjen križanec Aconitum x arendsii, ki cveti septembra in oktobra, s temno modrimi cvetovi na 80 do 100 centimetrov visokih steblih. Ametistno modre cvetove ima Aconitum carmichaelii, doma na Kitajskem. Tursko preobjedo najdemo tudi po Kamniških Alpah, torej ne le v Visokih Turah, kjer jo je našel in opisal Wulfen. Možakar je bil sicer rojen v Beogradu, a je živel tudi v Gorici in Ljubljani, med drugim je po njem imenovana vulfenija, Wulfenia carinthiaca. Pri nas najdemo tudi lepocvetno belopisano vrsto Aconitum variegatum, v srednji Evropi je sicer pogosta repičasta preobjeda (Aconitum napelus), klasično nahajališče ozkolistne (Aconitum angustifolium) pa so melišča v bohinjskih gorah. Manj opazna kot modrocvetne vrste je ozkočeladasta (Aconitum lycoctonum) z bledo rumenimi cvetovi.

Nevarna liguster in negnoj

Splošno znana kalina ali liguster ima zanesljivo strupene plodove, zato so nevarne neobrezane živice, ki zacvetijo in obrodijo črne jagode. V vrtnarstvu in krajinarstvu dragocene tise niso nič nedolžne, če kateri koli njihov del prispe v prebavila. Znani so smrtni primeri pri ljudeh, konjih in govedu, zato pa srnjad brez škode obira mlade vršičke. Podobno je za nas zelo strupen negnoj (Laburnum), ki pa je pravi posladek za parkljasto divjad. Vsaj do pojava pušpanove vešče je bila zelenika močno razširjena, in to se vleče že od antičnih časov naprej, ko so ga uporabljali kot zdravilno rastlino. Vsebuje kar okoli 70 različnih alkaloidov, a danes ga zdravilstvo skoraj ne pozna več, ker je lahko hitro prekoračena pravšnja mera. Zelenika (Buxus) je v resnici v vseh svojih delih strupena rastlina. Nekaj strupenih snovi vsebujeta tudi lovorikovec in thunbergov češmin, čeprav je omesenel del češminovih jagod užiten. Plodovi ognjenega trna pa spet niso prav nič užitni. Pri brogoviti in dobroviti (Viburnum) so strupeni skorja, plodovi in listi.

Veliki dežen in lepi mleček

Posebno neprijetno obliko strupenosti doživi vrtnar ob dotiku velikega dežna (Heracleum giganteum) in nič boljši niso tudi njegovi po slovenskih traviščih razširjeni sorodniki. Posledica je mehurjasta in boleča dermatoza, ki jo sprožijo sončni žarki. Brez dodatne osvetlitve pa človeško kožo in sluznico prizadene dotik lepega mlečka, ki ga vrtnarska srenja pozna kot Euphorbia myrsinites. Ta trajnica ima sicer le majhne zelenkasto rumene cvetove, dekorativni pa so predvsem polegli olistani poganjki. Rastlina je skromna in trdoživa, zato jo pogosto srečujemo po skalnjakih in grobovih.

Seznam strupenih ali vsaj nevarnih vrtnih rastlin bi bil še presneto dolg, celo če bi pozabili na telohe in jesenski podlesek. Zaradi hrane so zastrupitve odraslih ljudi zelo redke, bolj so ogroženi otroci. Veliko več je zastrupitev zaradi dotikov pri delu s strupenimi rastlinami, čemur so lahko izpostavljeni vrtnarji, kmetje in pastirji. Strupenosti rastlin ni lahko opredeliti, ker je med drugim odvisna od načina stika s človekom ali živaljo, od njegove starosti in zdravstvene zdržljivosti, od količine zaužite rastline in načina delovanja učinkovin. V splošnem rastlinski strupi izgubljajo pomen kot strupi in so čedalje pomembnejši kot surovina za zdravilne pripravke. Bršljan je že omenjen, za takšno rabo pa so med drugim pomembni predstavniki naprstcev (Digitalis), izvlečki tise in še precej drugih.

Besedilo in fotografije: Izidor Golob