Kaj je temeljno poslanstvo usklajevanja pokojnin
Bela knjiga o novi pokojninski reformi, ki bo še predmet širokih, poglobljenih, strokovnih in drugih razprav, obravnava tudi institut usklajevanja pokojnin. Ker je ta institut za zagotavljanje gmotnega položaja upokojencev eden najpomembnejših, vas gotovo zanimajo razmišljanja avtorjev nove pokojninske reforme pa tudi razmišljanja drugih. Prav pa je, da o svoji usodi razmišljate tudi sami in se vključite v razprave, ki bodo v vašem okolju. Reforma naj bi bila namreč sprejeta v takem časovnem obdobju, da bi začela veljati po letu 2020. Vsi se namreč zavedamo, da sedanja reforma, ki je bila sprejeta konec decembra 2012, daje pozitivne učinke, ki se odražajo predvsem na prirastu starostnih upokojencev. Žal pa tega ne moremo reči za gmotni položaj upokojencev, ki se, kot smo že pisali, slabša.
Usklajevanje pokojnin je pomemben institut, s katerim ohranjamo oziroma zagotavljamo vrednost pokojnin in s tem seveda vplivamo na gmotni položaj upokojencev. Kako pomembno vlogo ima ta institut v sistemu pokojninskega zavarovanja pa tudi v družbi, nam povedo izkušnje, ki smo jih imeli v dolgoletnem obdobju uresničevanja tega instituta. Zlasti starejši upokojenci se še spomnite, da smo imeli dolgo časa kot pravno podlago za usklajevanje pokojnin rast povprečnih plač zaposlenih. To pravno podlago smo uveljavili še v bivši Jugoslaviji leta 1974. Temu institutu smo posvetili posebno pozornost tudi v samostojni državi že ob oblikovanju prve pokojninske reforme leta 1992, ko smo sprejeli zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju – ZPIZ. Ta tako imenovana mala reforma je ohranila enako pravno podlago glede usklajevanja pokojnin. Težave, s katerimi smo se ob nastanku nove države Slovenije spoprijemali, so povzročile, da smo že kmalu po uveljavitvi sistemske rešitve poleg omenjene pravne podlage uveljavili še drugo, to je povečanje življenjskih stroškov. A ta sprememba je bila kratkega veka, saj so se temu upokojenci odločno zoperstavili.
Gmotni položaj upokojencev se je slabšal
Tudi nova pokojninska reforma, ki je bila sprejeta konec leta 1999 – ZPIZ-1 – je vprašanju usklajevanja pokojnin posvetila posebno pozornost. Pri usklajevanju pokojnin je kot pravno podlago ohranila rast plač. A glej ga zlomka, že kmalu po uveljavitvi sistemske rešitve je ta ZPIZ-1 glede usklajevanja pokojnin doživel največ sprememb. Prav zaradi negativnih posledic takih sprememb na gmotni položaj upokojencev so upokojenci prek svoje krovne organizacije ZDUS predlagali Ustavnemu sodišču RS, da oceni ustavnost nekaterih določb. Zakonodajalec je še pred sprejetjem odločbe Ustavnega sodišča RS sam spremenil ureditev. Naj s tem v zvezi opozorim, da je ZPIZ iz leta 1992 vseboval rešitev, po kateri naj državni zbor na začetku vsakega leta določi razmerje med povprečno plačo na zaposlenega v republiki in povprečno starostno pokojnino za »polno« pokojninsko dobo, pri čemer pa to razmerje ne more biti nižje od 85 odstotkov. Vse rešitve, ki so bile kasneje uveljavljene s spremembami tako ZPIZ kot z novo reformo ZPIZ-1 in nadaljnjimi spremembami tega zakona, so pripeljale do tega, da se je razmerje med povprečno plačo na zaposlenega in povprečno starostno pokojnino vse bolj slabšalo. Kako pomembno je usklajevanje za ohranjanje primernega razmerja in s tem za gmotni položaj upokojencev, prikazujem za ponazoritev naslednjo razpredelnico:
Razmerja med povprečnimi neto pokojninami in neto plačami v %, 2006–2015
*Od novembra 2015 je SURS spremenil vir podatkov o izplačanih plačah za zaposlene osebe v javnem sektorju (ISPAP), kar vpliva na višino povprečne plače. Razmerja med posamezno vrsto pokojnine in plačo za leto 2014 so izračunana na podlagi primerljivega podatka o plači za leto 2014, ki ga je objavil SURS.
Opomba: od leta 2012 so upoštevane povprečne neto pokojnine brez varstvenega dodatka.
Iz razpredelnice je jasno razvidno, da se tudi v zadnjem obdobju to razmerje poslabšuje, saj smo po letu 2012 – po uveljavitvi ZPIZ-2 – imeli skromno uskladitev v letu 2013 (0,1 odstotka), v letih 2014 in 2015 ni bilo nobene uskladitve, v letu 2016 pa le izredna uskladitev v višini 0,7 odstotka. Bistvo te problematike pa je, da po uveljavitvi ZPIZ-2 nismo doživeli nobene redne uskladitve po pravilih tega zakona. Prav zato so predstavniki upokojencev dali svetu ZPIZ pobudo, da je tudi v letu 2016 izvedena izredna uskladitev, ker so podani pogoji po ZPIZ-2. Svet zavoda je na februarski seji, kot smo vas že obvestili, pobudo sprejel in predlagal Vladi RS, da da soglasje za takšno uskladitev, vendar ga še ni.
Pomembnejša stabilizacija javnih financ
Na podlagi vseh dosedanjih dolgoletnih izkušenj lahko ugotovimo, da praksa v vsem obdobju samostojne države Slovenije kaže na to, da institut usklajevanja pokojnin poleg svoje temeljne funkcije, to je zagotavljanja vrednosti pokojnin, vse bolj pridobiva in uveljavlja še drugo funkcijo, to je funkcijo finančne stabilizacije pokojninske blagajne oziroma bolje rečeno funkcijo stabilizacije javnih financ.
Glede na navedeno moramo opozoriti predstavnike ljudstva, ki ima po ustavi oblast, to je poslance državnega zbora, da ob sprejemanju nove reforme dejansko odgovorno sprejmejo takšne rešitve, ki bodo krepile zaupanje državljanov v pravno in socialno državo, kot to določa ustava. Sprašujemo se, kako lahko zaupamo v državno pravo, če je decembra 2012 državni zbor soglasno sprejel ZPIZ-2, žal pa niti v enem letu po njegovi uveljavitvi nismo doživeli uskladitve po sistemski rešitvi. Zavedamo se, da je treba sistem, torej tudi usklajevanje pokojnin, ki bistveno vpliva na odhodkovno stran pokojninske blagajne, prilagajati družbenogospodarskim spremembam. Vendar pa mora biti to prilagajanje takšno, da ne bomo pretirano prizadeli nekaterih skupin prebivalstva na račun privilegijev drugih.
Avtorji uvodoma omenjene bele knjige predlagajo glede usklajevanja pokojnin, da se tudi v prihodnje ohrani kot pravna podlaga povečanje plač in življenjskih stroškov, in to za določeno prehodno obdobje. Po končanem prehodnem obdobju pa naj bi kot pravna podlaga veljalo le povečanje življenjskih stroškov, to je inflacija. Ta predlog utemeljujejo s tem, da si bo generacija, ki se še izobražuje oziroma je na začetku poklicne kariere, imela možnost pokojnino iz obveznega zavarovanja »obogatiti« s pokojnino iz prostovoljnega zavarovanja. V prvem desetletju naj bi ohranili sedanjo formulo usklajevanja po ZPIZ-2, to je 60 odstotkov rasti plač in 40 odstotkov rasti življenjskih stroškov, v drugem obdobju pa le še 30 odstotkov rasti plač in 70 odstotkov rasti življenjskih stroškov.
Seveda si bomo morali ob tem odgovoriti na eno ključnih vprašanj, ki zadeva institut usklajevanja, to je, kaj je njegovo temeljno poslanstvo in kakšne cilje sploh zasledujemo s to reformo glede na prihodnje demografske trende in razvoj družbe. Zavedati se moramo, da rast življenjskih stroškov resnično pomeni ohranjanje vrednosti pokojnin, vendar pa upokojenci, če bi ostali le pri tej pravni podlagi, ne bodo sledili standardu aktivne populacije. Zato kaže odgovorno vsestransko pretehtati, ali je predlagani model za družbo, ki je ob ustanavljanju svoje države sanjala o drugi Švici, resnično primeren.
