Tri četrtine onemoglih oskrbujejo svojci
STARANJE V SLOVENIJI
Okrog 80.000 ljudi v Sloveniji potrebuje pomoč pri osnovnih vsakdanjih opravilih: vstajanju, oblačenju in slačenju, osebni higieni, hoji, uživanju hrane in zdravil, izločanju; tisti, ki pešajo in živijo sami, pa potrebujejo tudi to, da jih dnevno nekdo osebno obišče. V prihodnje se bo ta številka več kakor podvojila. Reprezentativna raziskava o potrebah, zmožnostih in stališčih nad 50 let starih prebivalcev Slovenije je razkrila, da to pomoč opravlja 200.000 družinskih članov. Kaj je treba storiti, da bo oskrbovanje ostalo kakovostno in čim lažje tako za oskrbovalce kot oskrbovance?
Naši dosedanji članki so povzemali iz te velike slovenske raziskave spoznanja o dejavnem in zdravem staranju. Današnji govori o dolgotrajni oskrbi. Torej življenju in sožitju, ko star človek zaradi bolezni, onemoglosti ali invalidnosti potrebuje pomoč pri osnovnih vsakdanjih opravilih. Ko je bolj odvisen od drugih, kakor smo navadno, toda z vsem človekovim dostojanstvom.
Na starostno onemoglost ni prijetno misliti. Danes je malokaj bolj nezaželeno kot misel ali beseda o onemoglosti in odvisnosti. Ker pa je dokaj verjetno, da se mi bo to zgodilo, je pametno nekaj vedeti o tem. Starostno pešanje je veliko lažje obvladovati, če je človek nanj pripravljen. Tudi nekaj podatkov je dobro poznati.
Staranje prebivalstva se najbolj vidi pri večanju števila ljudi, ki potrebujejo pomoč pri enem ali več vsakdanjih opravilih. Zdaj jih je okrog 40 na tisoč prebivalcev, v prihodnje jih bo dvakrat več. Evropske države so zato po letu 1990 skrbno pripravljale svoje nacionalne sisteme za dolgotrajno oskrbo. Z zakonom so postavljale merila za kakovost oskrbe, sistem sofinanciranja z lastnimi sredstvi oskrbovancev in svojcev, s posebnim zavarovanjem (npr. Nemčija) ali z državnim proračunom (npr. Avstrija), z lokalno odgovornostjo za oskrbo onemoglih krajanov. Zdravstvena, psihosocialna, arhitekturno-prostorska in druge stroke pospešeno razvijajo nove programe za oskrbo, ki odgovarjajo potrebam današnjega človeka. Zlasti pa poteka široko informiranje prebivalstva o sodobni oskrbi v onemoglosti. Žal je Slovenija na tem področju ostala četrt stoletja zadaj. Nismo še sprejeli sodobnega sistema dolgotrajne oskrbe. Zaostajamo v razvoju programov za dolgotrajno oskrbo. O onemoglosti in oskrbi je malo informiranja in ozaveščanja – tako v rednem šolskem sistemu od vrtcev do šol kot tudi v medijih in med samimi starejšimi ljudmi. Izkušnja po Evropi kaže, da je hitrost razvoja in uvajanje sodobnih sistemov oskrbe v določeni državi odvisna od tega, kako dobro so ljudje o vsem tem obveščeni.
Kdo in kje oskrbuje onemogle?
Evropski dokument o kakovosti dolgotrajne oskrbe, ki ga je izdelala zveza evropskih upokojenskih organizacij AGE, ugotavlja, da po evropskih državah oskrbujejo družinski člani med 70 in 90 odstotki vseh tistih, ki so potrebni oskrbe, oskrbovalne ustanove pa 10 do 30 odstotkov; v Sloveniji približno 25 odstotkov ustanove (domovi za starejše) in tri četrtine domači. Glede informiranja ter strokovne in javne pozornosti pa je obratno – o domači oskrbi ni niti desetina toliko govora kakor o ustanovah. Vsak deseti prebivalec Slovenije oskrbuje starostno onemoglega, kronično bolnega ali invalidnega družinskega člana. Nad 200.000 ljudi: 50.000 od njih je zakoncev, ki so že tudi sami v letih, 50.000 je hčera v srednjih letih.
Kaj pove ta podatek? Več pomembnih stvari, danes poglejmo prvo. Te množice družinskih oskrbovalcev ne more nadomestiti noben drug sistem. Če bi odpovedali družinski oskrbovalci, je javni sistem oskrbe v trenutku nevzdržen: nemogoče bi ga bilo organizirati, najti poklicne oskrbovalce, ga financirati. Odločilno vprašanje pa je človeško, zato evropski dokumenti in razpisi govorijo toliko o deinstitucionalizaciji. Notranji deinstitucionalizaciji domov za starejše, da postajajo bolj podobni normalnemu domačemu življenju in sožitju, in zunanji, da krajevna skupnost poskrbi za široko paleto sodobnih oskrbovalnih programov.
Zadnja leta sprašujem ljudi, katere programe za oskrbo onemoglih poznajo. Naštejejo do tri: dom za starejše, pomoč na domu, oskrbovana stanovanja. Več kot treh ne našteje skoraj nihče, pa naj je akademsko izobražen ali brez šol, naj dela v državni upravi ali proizvodnji. Današnji sistem za dolgotrajno oskrbo v evropskih državah pa obsega vsaj petnajst programov. Vsi razen stalne nastanitve v domu za starejše so usmerjeni v pomoč pri oskrbi doma. Po letu 2013 prihajajo v Evropi in Ameriki najbolj v ospredje programi za pomoč družinskim oskrbovalcem za njihovo razbremenitev in oddih, usposabljanje in povezovanje.
