Lipa – slovensko sveto drevo 

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Zgodbe | jul. '16

Od pradavnine je bila lipa drevo življenja in zdravja, zaščitnica doma in družine ter varuhinja pred strelo. V davnih poganskih časih so se v senci pod lipo zbirali slovanski starešine, naši davni predniki, se posvetovali in razsojali spore. Pod lipo so smeli govoriti le resnico.

V zgodovini našega naroda je odigrala nadvse pomembno vlogo. Ko je tlačansko breme postalo pretežko, so se tlačani pod vaško lipo odločili, da le punt naj reši nas tlačanskih muk. Ko so v deželo pridrli Turki, so se vaščani pod vaško lipo dogovorili, kako bodo vaško cerkvico spremenili v trdnjavo in jo obzidali s taborskim zidom. Kasneje so se vaški gospodarji pod lipo dogovarjali o skupni košnji, žetvi ali paši na vaški gmajni, o gradnji poti do naslednje vasi ... V Prešernovi Vrbi še danes občudujemo šestnajst kamnov pod vaško lipo – toliko je bilo domačij v vasi. Tam so se v senci pod lipo vaški gospodarji dogovarjali po stari šegi in navadi. Pod njo so se ob večerih zbirali fantje in prepevali. Ob praznikih pa so pod lipo zaplesali z dekleti.

Lipa pa ni bila le središče naših vasi, ampak tudi središče mest in trgov. Tudi Ljubljana je nekdaj imela slovito lipo. V Valvasorjevem času je imelo mesto dva trga: Visoki trg pri cerkvi sv. Florjana in Trg pod lipo pri cerkvi sv. Jakoba. Pri tej lipi je bil vodnjak. Pod to lipo so vsako nedeljo trobente in gosli in cimbale pele ... Prav pod to lipo sta se srečala Urška in povodni mož. Posekali so jo leta 1638, tako poroča učeni baron Valvasor.

Stara dobra domača lipa je nekdaj rasla skoraj pred vsako slovensko kmečko domačijo. Dajala je senco, gostila je čebele iz kmetovega čebelnjaka, varovala je hišo pred strelo, živino pred uroki, odganjala coprnice in hiši prinašala varnost.

Tiho borbenost je v drugi svetovni vojni na nenavaden način odigrala mila in nežna pesem o lipi. Ko je akademski pevski zbor na svojem zadnjem koncertu med vojno decembra 1941 v Unionski dvorani v Ljubljani pod taktirko Franceta Marolta zapel pesem po o lipi, je dvorana glasno ihtela. V srcih ljudi, ki so verovali v svobodo, so odmevale besede:

Spavaj, spavaj, lipica!

Večno ne boš spala,

nova pomlad zelena,

novi, novi cvet bo gnala!

Tonski tehnik Rudi Omota je ta koncert skrivaj snemal in posnetek še hrani RTV Slovenija.

Danes, ko smo tisoč let po Karantaniji Slovenci spet dobili samostojno državo, smo lipo odstranili iz uradnih simbolov svoje dežele, pa vendar bo v zavesti in podzavesti ljudstva vedno ostala sveto drevo − dobra stara domača lipa.

Dušica Kunaver


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media