Petje in slikanje sta krasna družabnika

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Zgodbe | jul. '16

Gospa Cilka (levo) je solistka zbora

Ko sem se pred letom odločila, da začnem peti v pevskem zboru Livada dnevnega centra aktivnosti za starejše na Viču, se mi še sanjalo ni, kako čudovito gospo bom spoznala. Že na prvi vaji je moja ušesa pobožal njen zveneči mezzosopran. Pogled na njen obraz mi ni dovolil niti približno uganiti, koliko bi lahko bila stara. Še manj sta njena leta razkrivala visoka, vitka postava in prožen korak.

Kasneje sem izvedela, da je Cecilija (Cilka) Tomažič letos dopolnila prvo leto zadnjega desetletja do svojega stotega rojstnega dne in po krajšem prigovarjanju mi je zaupala svojo življenjsko zgodbo. »V moji družini je bilo šest sester in brat. Na mali kmetiji smo živeli brezskrbno otroštvo, sicer skromnejše, z ljubečimi starši, ki smo jih spoštovali, prav tako učitelje. Poleg šole in igranja smo imeli tudi delovne zadolžitve. Takrat je to pomenilo, da smo pasli krave, krmili drugo živino, pobirali domače sadje in nabirali borovnice, čistili okoli hiše. Veliko je bilo ročnega dela na polju in travniku. Hrane ni bilo v izobilju, a lačni nismo bili nikoli in moja mama je odlično kuhala. Spominjam se, da smo v trgovini kupovali olje, ki so ga še nalivali v steklenice, dragocene so bile vžigalice in petrolej za razsvetljavo. Pogosto smo prepevali, največ ob nedeljah in praznikih, včasih pa tudi ob delu. Ker je bilo pri hiši več deklet, so k nam radi prikolesarili tudi fantje in se nam pridružili.« Danes je marsikaj drugače, pravi. »Ne vem, kaj bi rekla – ali se je obrnilo na bolje ali na slabše. Vsekakor velja, da mladina danes povzroča veliko težav staršem in učiteljem. Tudi težko razumem, zakaj so mladi tako nasilni do sebe in drugih. Samo življenje je nasploh prepolno vsega. Ljudje se vse manj zavedajo, kako razvajeni postajajo. Sama še vedno spoštujemo hrano in se držim starega pregovora: če pade kruhek na tla, poberi in poljubi ga.«

Z dvanajstimi leti so jo poslali za štiri leta v šolo v Ljubljano. Domov je prišla le med počitnicami. Želela je postati učiteljica, a po vojni so učiteljišče razpustili. Prepisala se je na gimnazijo in po veliki maturi se je takoj zaposlila pri Narodni banki. Z nagajivim nasmeškom pove: »Kontrolirala sem porabo denarja, in to kulturnih ustanov.«

Sreča na koščku zemlje 

Potem si je ustvarila družino. Ko je po sinu rodila še dvojčka, se je odločila in ostala doma, vse dokler niso vsi trije otroci končali srednje šole. Leta 1971 se je ponovno zaposlila, tokrat na dekanatu ljubljanske fakultete za naravoslovje in tehnologijo, kjer je bila kot blagajničarka spet odgovorna za denar. Upokojila se je leta 1986, stara je bila 61 let.

V življenju ji tudi bolezen ni prizanesla. A sta skupaj z možem njeno dolgo zdravljenje izkoristila preprosto tako, da sta kupila nekaj zemlje v Preddvoru. Z združenimi močmi so postavili malo hišo, v kateri so kasneje preživljali vse proste dneve. S posebnim žarom se spominja: »Po upokojitvi je bil to najin drugi dom in seveda dom, v katerega so radi prihajali najini odrasli otroci s svojimi družinami. Najprijetnejši živžav je prineslo pet vnukov in vnukinja. Ja, zdaj imam že dva pravnuka.«

Ves čas najinega pogovora ji misel ne uide po svoje. In tako še pove, da je dve leti vdova (potem ko je bila v srečnem zakonu kar 62 let). V hiši, kjer živi, so tri vdove, ki se tedensko srečujejo ob kavi. Poleg domačih opravil še vedno rada kuha in skrbi za zelenjavni vrtiček. Za svoj rojstni dan je člane zbora razveselila z odličnimi orehovimi rogljički. 

Seveda me še posebej zanima njena pevska kariera. S svojim očarljivim nasmeškom odvrne: »Takoj ko sem se leta 1948 prvič zaposlila, sem začela peti v zboru Slovenske filharmonije, ki je takrat začel spet delovati. Zborovodja je bil Rado Simoniti. V zboru sem pela kar 25 let. Imeli smo veliko nastopov po Sloveniji in v tujini. Na daljši italijanski turneji smo nastopali v vseh večjih mestih od Milana do Palerma na Siciliji.« Zdaj svojo pevsko pot z veseljem nadaljuje v dnevnem centru, saj ji petje veliko pomeni. Cilka je tudi solistka zbora in mu s svojimi solističnimi nastopi daje vedno večjo prepoznavnost in novo energijo. »Ljudsko petje je zame malo drugačna pevska izkušnja, kot je bilo petje v filharmoničnem zboru. Ker živim v bližini, grem na vaje lahko kar peš. Povežem jih še s slikarskim krožkom, tako pa je moje popoldne kar ustvarjalno. Slikanje in petje sta krasna družabnika, tudi ko si sam.«

Andrejka Fatur Videtič, fotografija: arhiv DCA Vič


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media