Od eksotičnih paradižnikov do starih slovenskih sort

Zgodbe | jul. '16

Ljubija v občini Mozirje je uradno ime za pet manjših vasi, zato je to naselje raztegnjeno in razvejano. Ker pri njih velja še star kataster, hiše niso oštevilčene po vrsti, ampak ima najstarejša hiša najnižjo številko, nas je Jernej Mazej po telefonu vodil do svojega doma … Pričakala sta nas z očetom Janezom, ki je povedal, da na tej zemlji kmetuje že četrti rod. Njegov ded in kasneje tudi oče sta gojila hmelj, ki je dajal lep prihodek, nekaj pa sta zaslužila tudi s češnjami. Pa še eno posebnost so imeli pri tej hiši – njegova stara strica sta imela fotoaparat in razvijalnico slik, kar je bila velika redkost daleč naokoli.

»Hmelj smo sušili za vso vas, saj sta imeli le dve hiši tudi sušilnico,« pravi Janez in mi pokaže dimnik na sedanjem gospodarskem poslopju. Nato so ga s konjsko vprego odpeljali v Žalec, to je bila zelo dolga in naporna pot. Tudi sam je že kot otrok »fural« in namesto v šolo je pogosto šel s konji na njivo. »Zato pa imam le pet razredov osnovne šole, toda delati znam in marsikaj sem se že naučil v življenju.« Ko od hmelja ni bilo več pravega prihodka, so ga posekali, kar je Janezov oče sprejel s težkim srcem … Od takrat naprej so gojili le še pitance. Toda od kmetije se ni dalo živeti, in Janez je šel v službo v Gorenje. »Prvi dan sem šel peš do Velenja, kar je več kot 14 kilometrov … Oddelal sem celih 37 let sem in zdaj sem upokojen. Rad sem hodil v službo.« Žena Mira še dela v Gorenju, Janez pa skupaj s sinom skrbi za domačijo in goji plemenske telice. Bolj kot za živali je sin Jernej že od malega kazal zanimanje za vrtnarstvo. Že v petem razredu je rekel, da bo to njegov poklic. V osnovni šoli je imel kar nekaj težav, ko pa se je vpisal v celjsko vrtnarsko šolo, je bilo vse drugače. Bil je celo najboljši dijak v svojem letniku. Kmalu pa bo tudi inženir.

Zadel avto in se znašel na urgenci

Oče, ki je srčni bolnik, je vesel sinovih uspehov in tudi sicer pravi, da ga spremlja sreča. To potrjuje tudi dejstvo, da je pred leti zadel avto. »Vsako jutro kupim časopis, in ko sem v uredništvo telefoniral, da so se pri meni 'poklopile' tri nalepke, so mi rekli, da je avto moj. To je bil šok in zaradi srca sem moral na urgenco, pravzaprav sem tja prišel zadnjo minuto.« Kardiolog pravi, da je bilo srce verjetno že prej načeto in je ta dogodek bolezen le še pospešil. Vsa ta leta se Janez zdravi, toda delu na kmetiji se kljub bolnemu srcu ne odpove. »Najlepše je, ko se usedem na traktor.« Enkrat samkrat je bil na morju, pa še to na prigovarjanje svojega šefa, češ da morje pa že mora videti.« Bil sem tam, ugotovil, da je res modro, in to mi zadošča. Raje grem v hribe, najrajši pa sem kar doma.« Rad se spominja časov, ko so se na vasi več družili, peli in skupaj praznovali godove in druge praznike. Čeprav skromno, pa vendarle veselo. »Televizija, računalniki in telefoni pa so to uničili. Toda mi v vasi se imamo še vedno dobro in si pomagamo, kolikor si le moremo. Veste, dober sosed je več vreden kot zlato. Da o dobrem sinu sploh ne govorim ...«

Čudoviti svet paradižnika

Letos je Jernej posadil 240 vrst paradižnikov, 10 sort buč, 30 sort paprike, 20 sort kumar, in še bi lahko naštevali. Predstavi posamezne paradižnike in pojasni, da so sorte indigo priporočljive za srčne bolnike, saj srce za normalno delovanje potrebuje ogromno pigmenta indigo. Rad ima zelene paradižnike, iz katerih kuha tudi marmelado, ki jo dopolni s hruškami ali kutino. Marmelado iz kutine pa priporoča tudi ob mesnih jedeh na žaru, ker kutina »razbije« slanost. Sicer pa je skuhal več marmelad s paradižnikom – dodal jim je tudi čokolado, čili, drugim pa ingver in bučke. Po njegovih marmeladah je tako veliko povpraševanje, da bo razširil dopolnilno dejavnost na kmetiji tudi s predelavo, ne le s pridelavo zelenjave.

Med paradižniki so taki, ki prosto rastejo v Mehiki (Naranilo) – eden rahlo spominja na okus pomaranče, drugi na okus limone. S temi paradižniki so se osvežili delavci v bananinih nasadih. Bolj krvava pa je zgodba paradižnika s Fidžija –ljudožerci so z njim hranili ljudi in jih tudi namakali v paradižnikovi omaki, preden so jih pojedli. Jernej ga je tokrat prvič posadil in prav zanima ga, kakšen okus ima ta »krvavi« sadež. Prijaznejša pa je zgodba paradižnika, ki ga je v Evropo prinesel Kolumb – to je bil prvi paradižnik na evropskih tleh in Jernej ga tudi ima, poimenoval pa ga je »prvi Američan«. Čokec, grmičasta sorta paradižnika, ki na eni sadiki rodi do sto plodov, pa je v postopku vpisa v register slovenskih vrtičkarskih sort. Veliko ima sorodnikov paradižnika – tudi paradižnik liči z okusom po češnjah. Ta ima majhne plodove v ježicah kot kostanj, kjer ostaja svež dolgo v jesen ali celo pozimi. Tudi tzimbalo je paradižnikov sorodnik, tako kot številne borovnice z vsega sveta, ki rastejo na njegovih njivah.

Vrtnarjenje z vsem svetom

Zanimajo me zgodbe, povezane s posamezno vrtnino, saj nam veliko povedo tudi o zgodovini, o poznavanju posameznih lastnosti – na primer, kaj je primerno za sladkorne bolnike, kaj za težave z drugimi organi itd. Ta zaklad je ogromen, zato ga je treba raziskovati.« Z vrtnarji po svetu – od Mehike do Pakistana in Bolgarije – si izmenjuje informacije, izkušnje, veliko sodeluje tudi z eno največjih semenskih hiš iz ZDA. Sporazumeva se v angleščini in španščini. V »domačem« pogovoru pa poleg slovenskih imen uporablja tudi botanična. Pravi, da je to njegova profesionalna deformacija, in doda, da so ta imena jasnejša in natančneje opredeljujejo posamezno rastlino.

Jernej je pri komaj 27 letih že legenda. Na Facebooku je iz ljubezni do vrtnarstva in možnosti, ki jih ta ponuja, oblikoval skupino Čudoviti svet paradižnika, ki je imela takoj ogromen odziv, da se je iz nje razvilo kar 15 skupin za posamezna področja. Na spletu svetuje, kako na naraven način premagati škodljivce, kaj narediti za boljši pridelek, kaj posaditi. Sam se proti polžem bori z račkami – pred hišo jim je uredil mlako in tako sobivajo in si pomagajo. Zaradi njega je naselje Ljubija že znano med vrtičkarji, saj se že leta ljudje iz vse Slovenije vračajo k njemu po sadike, poleti pa tudi po zanimive pridelke. Med temi je na primer tudi navadna zmečkljivka – gomoljnica iz Rusije z okusom po kislih kumarah. Ali pa leta 2010 v Laosu odkrita redka sorta – modra buča hokaido. Iz rodu sončnic je yacon, ki rodi do 8-kilogramski gomolj, ki vsebuje veliko inulina. Ta se raztopi že v ustih in se razkraja šele v debelem črevesu, zato sladkor ne pride v kri, kar je dragoceno za diabetike. Yacon je odlično sladilo za ljudi, ki ne prenašajo mlečnih probiotikov – uporablja se v prahu ali sirupu. Jernej ima na njivi tudi izjemno inkovsko stročnico z imenom tarvi, ki raste tudi tri tisoč metrov visoko in ima veliko več beljakovin kot fižol. Zanimivi so tudi razni jajčevci, orientalska stročnica, imenovana bamija okra, in podobno.

Jernej je garač (pri večjih opravilih mu pomaga prijateljica Eva), ob ročnem delu na njivi in v rastlinjaku pa si vzame čas tudi za pisanje in branje – ob nasvetih in razmišljanjih vedno zapiše še modrost katerega izmed svetovnih avtorjev.

Stare slovenske sorte

»Ko sem bil majhen, sem opazoval staro mamo, kako vrtnari. Nato sem zvončke s čebulicami vred presajal na naš vrt. Tako se je začelo. Za eksotične rastline sta ga navdušila profesorja na celjski šoli za hortikulturo in vizualne umetnosti: Trajče Nikolovski in Igor Škrbot. Jože Santner iz Slovenj Gradca pa ga je spodbudil k odprtju zelenega delovnega mesta. Toda Jerneja ne zanimajo le eksotične kulture, ampak goji posebno ljubezen do starih slovenskih sort. »Imamo zakladnico starih sort, tega bogastva pa se ne zavedamo dovolj. Turizem na tem področju še ni razvit, to, kar bi mi lahko pokazali svetu, je zares izjemno – pa nič ne naredimo.« Jernej pravi, da je še veliko neraziskanega: »Pred kratkim mi je neka gospa s Koroškega prinesla 200 let stari sorti boba in graha, ki ju pri njih goji že šesti rod.«

Oče Janez uživa ob Jernejevem delu in mu po svojih močeh pomaga pri pripravi njiv. Žal pa mu je, da Jerneju zmanjkuje denarja za plačevanje pokojninske dobe, saj vse, kar prigara, vloži v svojo dejavnost. Šest let je delal za namakalni sistem in še marsikaj mora investirati. Potem pa bo morda nekoč dovolj denarja tudi za plačevanje socialne varnosti …

Besedilo in fotografija: Lidija Jež