Čaroben Vietnam

Vietnam postaja vedno bolj priljubljen turistični cilj v jugovzhodni Aziji. K temu je odločilno pripomogla komunistična oblast, ki si prizadeva, da bi postal turizem eden izmed gospodarskih stebrov. Socialistična republika Vietnam se tako imenuje od leta 1976, ko je minila krvava državljanska vojna. Ima skoraj 90 milijonov prebivalcev. Je zanimiva država z odlično hrano in kaotičnim prometom.

Slovenci potrebujemo za obisk Vietnama vizum. Najbližja ambasada je na Dunaju, stroški pa niso zanemarljivi. K sreči sem našel ugodnejšo možnost pridobitve vizuma po pristanku v Vietnamu. Potreboval sem odobritveno pismo (approval letter), ki ga izdajajo vietnamske agencije. Za preizkušeno zanesljivo se je izkazala agencija Vietnam visa center. Po nakazilu pristojbine 18 evrov sem prejel elektronsko potrdilo, s katerim sem po plačilu pristojbine brez težav pridobil vizum na letališču v Hošiminhu.

Znanci, ki so obiskali Vietnam, so me opozorili na prevarantske taksiste, ki vozijo na črno. Zato sem rezerviral prevoz z letališča pri eni izmed najzanesljivejših taksi služb Vinasun. Hošiminh, morda nekaterim bolj znan pod starim imenom Sajgon, je največje vietnamsko mesto, ki preseneča na vsakem koraku. Prvo spoznavanje kaotičnih ulic s taksijem me ni navdušilo, toda ko sem odložil prtljago v hotelu, me je hitro prevzel privlačen mestni utrip. Sajgon ni glavno mesto Vietnama (to je Hanoj), je pa najpomembnejše industrijsko ter gospodarsko središče. Najsodobnejši je predel District 1. Tu so tako najdražji hoteli kot tudi mnogo cenejše popotniško središče v okolici ulice Pham Ngu Lao. Z malo truda je ta del mesta mogoče spoznavati kar peš. Za nekaj dongov (1 evro je vreden kar 30.000 vietnamskih dongov) se lahko vozite z mestnim avtobusom, a tudi prevoz s taksijem ni drag. Še najdražja izkušnja je lahko vožnja z motoristi ali vozniki triciklov – rikšarji, s katerimi se je treba za ceno prevoza dogovoriti vnaprej. Pa še v tem primeru ni zanesljivo, da ne bo prišlo do nesporazuma in prerekanja ob plačilu storitve.

Razgibavanje v parkih

Presenetila me je čistoča, ki je v azijskem mestu nisem pričakoval. In urejenost parkov, ki so polni zelenja in telovadnih naprav. Na teh stari in mladi telovadijo že navsezgodaj, preden pritisne tropska vročina. Ponudba gostinskih lokalov ne zaostaja za zahodnoevropsko, seveda z vietnamskim šarmom. Žal tudi cene v najdražjih niso dosti nižje. Tako sem za kavo v ugledni restavraciji, ki je v 50. nadstropju, odštel dobrih 6 evrov. A mi ni bilo žal, saj bi za vstopnino na nadstropje nižje ležečo razgledno ploščad odštel ravno toliko. Enkratnih razgledov na mesto sem bil deležen v najbolj znani moderni stavbi finančnega centra Bitexco, ki je trenutno druga najvišja v Vietnamu. Nebotičnik ima 68 nadstropij in je visok 262 metrov, zato služi kot izvrstna orientacijska točka. V bližini je vredna ogleda še mestna opera in vladna zgradba renesančnega videza, ena najzanimivejših v mestu. Čeprav je ni dovoljeno obiskati, je pred njo vedno polno turistov. Tudi zato, ker se želijo slikati s kipom Ho Ši Minha, najpomembnejšega vietnamskega komunističnega vodje.

V mestnem središču je vredno obiskati veliko pokrito tržnico. Na njej je mogoče najti prav vse – od eksotičnega sadja do oblačil in športne opreme. Proizvodnja v Vietnamu očitno ne pozna recesije. Domačini šivajo različne izdelke za mnoga svetovno znana podjetja. Njihovi izdelki, ki so seveda ponaredki, so tu bistveno cenejši kot v Evropi.

V okolici tržnice se vrstijo široke avenije, zgledno urejeni mestni parki, pod visokimi poslovnimi zgradbami pa se sem in tja postavljajo stare kolonialne zgradbe iz časov francoske okupacije. Med raziskovanjem mesta mi je največ preglavic delalo prečkanje širokih avenij. Pešcem namreč ne ustavi nihče! Kolikor toliko varno prečkanje omogočajo le redki semaforji, drugje pa se je treba mimo švigajočih vozil prebijati, kot veš in znaš. Najbolje v družbi domačinov, ki počasi, a varno prečkajo tudi najširše prometnice, po katerih šviga na tisoče avtomobilov in še več motoristov.

Sajgon premore kar nekaj muzejev (vstopnine znašajo le kak evro ali dva), a najbolj mi je ostal v spominu Vojni muzej – War remnants museum. Dolgoletne državljanske vojne pač ni mogoče spregledati in muzej kljub (upravičeni) nastrojenosti proti Američanom ponuja najboljši pogled v mračno obdobje po 2. svetovni vojni. Okoli sodobne zgradbe so razstavljeni tanki, topovi in letala. Največji vtis pa so name naredile fotografije, ki tudi brez branja komentarjev zgovorno pričajo o vojnih grozotah.

S spalnikom na pot

Potovanje po Vietnamu je kljub velikim razdaljam enostavno in poceni, zlasti z avtobusom. K sreči na dolgih razdaljah vozijo sodobni avtobusi, v katere namesto sedežev namestijo nekakšne zasilne postelje. V njih je mogoče še kar udobno spati, a samo, če niste veliki! Res pa na postelji ni mogoče najbolj udobno sedeti in ni veliko prostora za osebno prtljago. So pa čisti, saj se je treba pred vstopom v avtobus sezuti. Udobnejšo možnost na večjih razdaljah ponuja železnica. A žal cena vozovnice za vožnjo s spalnikom ni dosti nižja, kot bi plačali za letalski polet. Najdaljša železniška proga je dolga 1726 km in povezuje Sajgon ter Hanoj. Pot lahko traja tudi več kot trideset ur. Najcenejša je vožnja v vagonih z lesenimi sedeži. Naslednji razred predstavljajo vagoni z oblazinjenimi sedeži, dolgo pot pa je najlažje prestati v spalnih kupejih. Lokomotive in vagoni niso ravno najnovejši, kar skupaj s staro infrastrukturo pomeni počasno potovanje. Če nimate s sabo hrane, je mogoče obroke sproti naročiti na vlaku. Dodatno možnost predstavljajo številni prodajalci, ki na železniških postajah potnikom ponujajo različne jedi, prigrizke in pijače kar skozi okno.

Proga poteka med hribi, gozdovi in riževimi polji, dobra tretjina pa nedaleč stran od obale. Graditi so jo začeli že Francozi davnega leta 1880. Dokončali so jo šele pol stoletja kasneje. Postala je ena najpomembnejših prog v Indokitajski in je povezovala tudi Kitajsko. Med dolgoletno državljansko vojno je bila uničena, a so jo že leta 1976 ponovno usposobili. Proga je speljana čez 1334 mostov in skozi 27 predorov, ob njej je postavljenih kar 191 železniških postaj, a veliko jih danes ne obratuje več.

Juha pho in druge skušnjave

V Vietnamu ne morete biti lačni, saj je hrana poceni in na voljo dobesedno na vsakem koraku. Poleg številnih restavracij mnogi domačini prodajajo jedi kar na pločnikih, kjer ob gorilnikih postavijo majhne mize in stole. Podobna ponudba je tudi na številnih tržnicah. Na eni izmed njih sem prvič pokusil tradicionalno juho pho. Ni mi bilo žal, saj sem jo takoj vzljubil in ji ostal zvest do zadnjih dni potepanja po Vietnamu. Juho z rezanci iz riževe moke postrežejo s piščančjim ali govejim mesom in zelenjavo ter dišavnicami. Zadnje ponudijo sveže v veliki posodi in jih lahko dodajate juhi po svojem okusu. Običajno je na voljo več vrst mete, kreša, kalčki in še kaj. Juho si lahko privoščite že za zajtrk, postrežejo jo povsod. Po vzoru verig s hitro prehrano obstajajo celo restavracije, v katerih strežejo samo različne vrste značilnih vietnamskih juh.

Tudi druga hrana me je navdušila, saj jedi niso močno začinjene. Še največ okusa jim daje značilna ribja omaka (nuoc mam), ki spominja na sojino. A jo pripravljajo iz fermentiranih rib. Ker se stara tudi več mesecev, ima zelo močan vonj in značilen okus, ki se ga je preprosto treba navaditi. Riž je zelo pogosto na mizi in je osnova za pripravo številnih jedi. Tudi za pripravo testa iz riževe moke in za rižev papir. Zadnjega uporabljajo za izdelovanje pomladanskih zavitkov. Zelenjavo, med katero uvrščajo tudi bambusove vršičke, limonsko travo in bananine cvetove, običajno uživajo le na hitro kuhano nad soparo. Pri kuhanju uporabljajo številne dišavnice in začimbe, med katerimi so posebno priljubljeni kurkuma, janež in cimetova skorja. Za praženje in cvrtje najpogosteje uporabljajo sezamovo olje. Pomembna sestavina jedi so tudi različne vrste gob in sojin sir. Za pijačo skoraj ob vseh priložnostih ponudijo vroč ali ohlajen zeleni čaj. Priljubljena je tudi kava, mogoče je izbirati med številnimi domačimi vrstami. Vietnam je namreč eden večjih izvoznikov kave. Postrežejo pa jo na nenavaden način: v kovinsko posodo s cedilom stresejo sveže mleto kavo in jo prelijejo z vrelo vodo. Kava iz posode počasi kaplja v kozarec in v nekaj minutah je pripravljena ... Privoščite si lahko tudi odlično lokalno pivo in celo vietnamsko vino. Zadnjega pridelujejo šele nekaj več kot desetletje, večinoma v okolici hribovskega mesta Dalat.

Besedilo in fotografije: Igor Fabjan