Mož z dvema domovinama 

Zgodbe | jul. '16

Leta 1966 je prek študentske izmenjave Edward Pałka kot odličen študent farmacije v Gdansku prvič prišel v Slovenijo. Še danes se nasmeje, ko se spomni, da je moral pred odhodom opraviti izpit iz ruščine. »Čemu je to služilo, še nisem ugotovil.« Se je pa pri nas zaljubil in se po diplomi in nazivu magister farmacije vrnil v Slovenijo.

Ker je bil edinec, staršem zagotovo ni bilo lahko, četudi je odšel v »boljši svet«. Zaposlil se je v podjetju Krka, in čeprav so šefovska mesta takrat zasedali predvsem gospodje v zrelih letih, je Edward že pri 33 letih vodil oddelek za predklinične raziskave. Svojih dejavnih let se spominja z radostjo, saj je imel pri delu »proste roke, odlično opremo in vso podporo«. Takrat se je Krka šele razvijala, pri tem je bil pomemben tudi Edwardov prispevek. Vedno je bil odprt za novosti, za odkrivanje drugačnih poti, iskanje boljših pristopov in nenehno izobraževanje. Čeprav je že na Poljskem dosegel naziv magister, je še enkrat po naših zakonih opravil magisterij, nato pa je na ljubljanski fakulteti za farmacijo še doktoriral. V primerjavi s kolegi s Poljskega je bil takrat tako v stroki kot zasebno njegov standard občutno višji, v zadnjem času pa teh razlik ni več.

Dve domovini

Hitro se je vključil v okolje, usvojil naš jezik in sprejel Slovenijo kot svojo drugo domovino. Poljska pa seveda ostaja z zlatimi črkami zapisana v njegovem srcu. »Rojen sem bil v Krakovu, Gdynio, ki leži blizu Gdanska, pa doživljam kot svoje mesto. Skupaj s Sopotom tvorijo ta tri mesta en organizem, ki se imenuje Trójmiasto (Trimestje).« Tja se vrača, čeprav bližnjih sorodnikov nima več.

Po njegovi zaslugi je Novo mesto pobrateno s poljskim mestom Torunj. »Po moji oceni je bil Torunj primernejši za pobratenje z Novim mestom kot Gdansk, od koder izhajam. Gdansk je velemesto ob severnem morju, morska mesta pa imajo drugačen značaj kot celinska mesta.« Še vedno ga Gdansk navdaja z občutkom širine, odprtosti, brezmejnosti. Rad se spomni študentskega življenja in tudi kopanja v morju, ki se je poleti segrelo skoraj do 20 stopinj. »Še vedno so mi ljubše nižje temperature. V Jadranskem morju z užitkom plavam tudi konec oktobra.«

Torunj, ki leži ob reki Visli, je od leta 1997 na popisu Unescove svetovne dediščine. To izjemno lepo univerzitetno mesto je bilo v svoji več kot 780-letni tradiciji vedno intelektualni, kulturni in tudi ekonomski center, pravi Edward Pałka. Doda, da imajo prebivalci Torunja (220 tisoč jih je) vzoren odnos do svojega mesta in da ob bogati zgodovini na inovativen način vnašajo moderne in pogumne arhitekturne novosti. »Povezave s Torunjem so lepo zaživele, potekajo izmenjave šol in fakultet, umetnikov, tudi na področju zdravstva se povezujemo … Skratka pobrateni nismo le na papirju in upam, da nam bo tako živahno sodelovanje uspelo še nadaljevati.« Lani ga je njegova prvotna domovina odlikovala z redom Bene Merito za zasluge pri promociji Poljske v tujini, je pa tudi nagrajenec Mestne občine Novo mesto.

Zdaj, ko je upokojen, se kljub številnim dejavnostim, ki se jim posveča, rad potrudi tudi za skupnost. »Toplo mi je pri srcu, ko zagledam grb Novega mesta, vzidan v stavbo mestne hiše v Torunju. Na Poljskem je patriotizem izrazitejši, ljudje radi prispevajo k skupnemu dobremu. V Sloveniji pa je z leti vse več individualizma, zapiranja v domove ali zidanice. Zato mesto ne živi tako dinamično, kot bi lahko,« opaža naš sogovornik. Meni tudi, da bi lahko največjo najdbo situl v Evropi na novomeški Kapiteljski njivi bolj poudarili tako na lokalni kot tudi državni ravni.

Delo z mladimi

Po upokojitvi je sprejel povabilo visoke zdravstvene šole, kjer svoje bogato farmacevtsko znanje predaja študentom. Študentom se trudi posredovati čim več znanja, kar nekateri mladi zelo cenijo, žal pa ne vsi. »Pri študentih spodbujam in cenim razmišljanje, osebni odnos do določenega vprašanja, do posamezne snovi … Pozitivna ocena na pisnem izpitu žal še ne pomeni, da je znanje usvojeno, saj se mladi odlično znajdejo s sodobnimi mediji, kar jim pomaga pri 'plonkanju'. Pri delu pa bodo potrebovali konkretno znanje, in to jim želim dati. K sreči se večina mojih študentov tega zaveda, zato sem vesel, ko srečam odgovornega študenta, ki se 'grebe' za znanje, ne le za oceno.«

Ko se pogovarjava o razlikah med našima državama, se seveda dotakneva tudi hrane: »V Sloveniji sem prvič jedel žgance in kar nekaj časa sem potreboval, da sem se jih navadil. Zelo pa mi je všeč matevž.« Tudi kisla repa je bila zanj novost. Je pa na Poljskem zelo priljubljeno kislo zelje – kot samostojna jed ali kot nadev za njihove značilne testenine, imenovane pierogi (podobni so žlinkrofom). Nadevajo jih z gobami, skuto, kislim zeljem, mesom ali sadjem. Na Poljskem jedo veliko salam in klobas, ne poznajo pa sušenega želodčka. Zanimive so tudi njihove posebne juhe – lahko so na osnovi fermentirane rdeče pese (juha se imenuje boršč), fermentirane moke (žurek) ali kumaric. Osnove za te juhe kar nekaj dni »zorijo« na toplem. Vino morajo Poljaki uvažati, saj trto gojijo le na ozkem območju. Edward pa, čeprav živi na Dolenjskem in imata z ženo vikend, ni vinogradnik. »Raje se posvečam zdravilnim zeliščem, s katerimi razveseljujem svoje prijatelje.«

Znamke razkrivajo zgodbe

Znamke zbira že od otroštva, in to zlasti take, ki so povezane s farmacijo ter Poljsko in Slovenijo. Zbira tudi žige, ovojnice, kar vse odpira veliko zgodb. »Včasih so pismo iz oddaljenejših krajev do železniške postaje pripeljali s kočijo; prvi žig pa je pismo lahko dobilo še kasneje na pošti; od kod je izhajalo, pa je treba še raziskati. Sprva so poštnino plačevali naslovniki, nato je bil strošek porazdeljen. Žigi in znamke veliko povedo, te zgodbe pa Edward Pałka na svojih razstavah tudi opiše. »Premalo je postreči le s podatkom, kdaj in kje je določena znamka nastala, saj nam lahko pove še veliko več.« Poudari, da imajo Poljaki, ki jih je 37 milijonov, zelo skrben odnos do svojega jezika, saj so sprejeli tudi zakon o varovanju poljščine; med drugim morajo javni uslužbenci govoriti čisti knjižni jezik, ne pa narečnega. Tako kot je dr. Pałka skrben do svojega maternega jezika, pa je skrben tudi do slovenščine.

Svojo domovino predstavlja tudi na filatelističnih razstavah, povezanih s Poljsko ali znamenitimi Poljaki. Že leta jih pripravlja tako, da to ni le pregled znamk in žigov, ampak vpogled v zgodovino, dogodke, zgodbe … Razstava znamk, povezanih z Marie Skłodowsko Curie, je bila prava življenjepisna knjiga o tej znameniti ženski, ki je tretja najpogosteje upodobljena ženska na znamkah – pred njo sta le dve kraljici. Prava učna ura je bila razstava ob Chopinovem jubileju in tudi razstava znamk o Koperniku. Manj pa je bilo gradiva s filatelističnega področja o Henryku Sienkiewiczu, ki je leta 1905 dobil Nobelovo nagrado za književnost. Njegova znamenita dela so Z ognjem in mečem, Potop in Mali vitez, zgodovinski roman Quo vadis? Večino znamk o Sienkiewiczu je seveda izdala Poljska, le nekaj malega znamk s podobami nobelovcev pa so izdale druge države. Zato je imel toliko več dela, da je prišel do pomembnih razstavnih predmetov in da je tudi tega izjemnega pisatelja predstavil široko in poglobljeno. Razstava je v novomeški študijski knjižnici Mirana Jarca. 

Edward Pałka zna navdušiti, saj da veliko sebe v vse, kar počne. Zrasel je z lepim vedenjem, čeprav njihova meščanska družina ni bila bogata ali »elitna«, so pa negovali vljudnost in spoštljivost. Edward izraža spoštovanje do žensk tako kot večina Poljakov – poljubi jim roko. Poljaki so »gospodje«, in tega naše ženske (in moški) ne znajo vedno sprejeti.

Lidija Jež, fotografiji: L. J. in osebni arhiv