LITERARNE STRANI JULIJ 2016

Prosti čas | jul. '16

Fina gospa

Stana nekaj brklja okrog pralnega stroja. Kot da bi se kaj spoznala na to! Da je nekaj narobe s centrifugo, pravi. Misli, da je mojster za vse, če je treba tudi za dušo, ne samo za centrifugo in odtoke. Ja, ženska ima energijo, ni kaj. Sem ji, recimo, lepo razložil, da lahko cunje operem v koritu pred hišo in se njej res ni treba ukvarjati s centrifugo. Razložim ji že lahko, razložim, dopovedati pa ji ne morem. Ona kar vztraja pri treba je.

Če bi bilo samo zaradi pralnega stroja, bi še šlo. Toda ona kar vidi probleme, in to predvsem tam, kjer jih ni. Ustvari jih iz nič. Zaradi ene navadne kuhinjske stene je zadnjič naredila celo disertacijo. Da jo je treba pobeliti, je začela. Ne samo pobeliti, ji je šinilo v glavo, preden mi je sploh uspelo ugovarjati zaradi beljenja. Najprej bi jo morali zakitati, pa s tisto vlago v kotu je treba nekaj narediti, si je kar izmišljevala. Ali veste, da ta ženska sploh ne posluša? Mislim, kadar ji ugovarjaš. Tako se je nekega dne na vratih pojavil električar, čeprav sem ji kakih desetkrat rekel, da ga ne potrebujem. Da lahko kuham tudi na štedilniku na drva. Saj se je tako delalo od vekomaj. Potem so prišli tisti nesrečni štedilniki na gumbe, zdaj jih imajo menda že kar na dotik. Dobro, jaz ga imam na gumbe, ker ga je pred leti kupila mama, jo je pač pičila nekakšna modna muha. Odkar ni več mame, štedilnik počiva v kotu kot kakšen eksponat. Še opazil nisem, da gumbi ne ubogajo več, Stana pa tako in tako vse izvoha.

Včasih jo čisto zanese. No, ne samo včasih, nosi jo pravzaprav vseskozi, zadnjič pa se ji je prav utrgalo. Kaj mi ni ta zgaga kar tako, ne da bi me kaj vprašala, naprtila neko, kako naj rečem, ne ravno navadno ženščino, a ne, ne, je bila prav fina gospa, dama. Da je od socialne, je rekla, čeprav ni čisto nič kazalo na to. Mislim na revščino in podobne stvari. Vsa zlikana in polikana, pobarvana in prebarvana od vek do nohtov na nogah. Dišala pa je kot šopek vijolic. Obstala je med vrati, kakor da ne bi vedela, kaj bi. Jaz sem seveda vedel še manj. Povabiti jo naprej in tvegati, da vonj dima prežene duh po vijolicah, da se njena vsesplošna urejenost zlije s kaosom v moji kuhinji? Ali jo morda usmeriti kar nazaj na balkon s pogledom na gore, na svež zrak?

»Gospa,« se mi je zatresel glas, »kar naprej ... no, hočem reči, kar zunaj bi sedli.«

Taka je kot Stana. Sploh ne posluša. Ona je namreč kar stala tam. Nepremično. Samo z očmi je risala nevidno krožno pot po kuhinji. Ko se ji je končno ustavil pogled na meni, se je le obrnila. Sprva sem mislil, da samo zato, da bi globoko vdihnila, toda ko je zajela dovolj svežega zraka, se je usedla na klopco in prekrižala noge kot v kakem filmu. 

»Boste kavo?«

»Ne, hvala, sem jo že.«

»Morda čaj?«

»Čaj ... Veste, čaja pa ne pijem.«

»Morda kozarec vode?«

»Ne, hvala, ni se treba truditi.«

Ste videli? Zanjo je napor že, če je treba napolniti kozarec z vodo. Ne, ni vredno besed.

»Keksov ali česa podobnega pa nimam. Nisem za sladko.«

»Samo pogovorila bi se rada z vami.«

Vljudno in prijazno mi je zastavljala vprašanja. Začetek ni bil slab, kazalo je, da bo čisto navaden pogovor. Padala so taka vsakdanja in splošna vprašanja, kot si jih med sabo zastavljajo prijatelji: kako ste kaj, ali vam je dolgčas in take navadne stvari. Glede kosila je tako ali tako vedela, da mi ga nosijo na dom, saj je bila vendar s socialne. Potem so prišla malo bolj sitna vprašanja, mislim o stvareh, o katerih se ni vredno pogovarjati, kot tisto, kako imate urejeno v banki.

»Kaj pa je treba urejati v banki? Denar dvigneš, pa je.«

»Pa računi, kako jih plačujete?«

»Plačujem? Ja, saj kar v banki trgajo. Včasih pride kakšen opomin. To potem uredi Stana.«

»Kako?« je hotela vedeti.

»Ja, v banko gre, mar ne.«

Da zna gospa s socialne biti nadležna, je dokazala, ko je hotela vedeti, koliko denarja imam v banki. »Ja, od pokojnine malo. Koliko lahko ostane od 350 evrov?«

»Prihranki od prej?«

»Ne, dajte no, prihranil nisem nikoli nič.«

Toda vse to še ni bilo nič proti tistemu, kar je sledilo. Kakšen uvod je naredila za tisto vprašanje, se ne morem spomniti, mi je šok izbrisal spomin, to pa le vem, da je jasno in glasno vprašala:

»Kaj se vam ne zdi, da bi bilo dobro, če bi šli v dom upokojencev?«

Kako sem bil vesel, da je nisem povabil v hišo. Tako mi je ni bilo treba poditi ven. Pustil sem jo samo na balkonu brez kave, čaja in keksov. Še celo brez vode. Vrata pa sem zaloputnil s tako silo, da ji je moralo biti jasno, da to ni bilo namesto pozdrava, no vsaj ne prijaznega.

Tako se Stana še naprej trudi z mojim pralnim strojem, stenami in štedilnikom, jaz pa, hvala bogu, »živejem po pameti zdravi, za muhe mi ljudske ni mar,« kot je pametno zapisal že Gregorčič.

Pridi za menoj …

Anka in Lavra sta prijateljici, končali sta drugi letnik zdravstvene šole. Njuna značaja sta kot noč in dan. Menda ju prav to tako povezuje. Anka je bolj umirjena, prisrčna, pogovor zna speljati v pravo smer. Knjige so svet zanjo. Lavra pa je polna smeha, glasnih besed, razigranosti v očeh. Anka je navezana na dom, čeprav se o njem včasih zgane neprijetna misel.

Pred dnevi jo obišče Lavra. Zamišljena je, otožna, še pozdrav je žalosten.

»Kdo pa ti je ukradel smeh?« se začudi Anka.

»Takoj ti bo jasno. Moja teta ima devet otrok. Pred dnevi sem vprašala Marinko, eno izmed sestričen, katera je najlepša slovenska beseda. Odgovor je bil … DRUŽINA. Zaprlo mi je sapo.« Marinka pa je vsa razgreta razložila: »Da, družina. Vsak rojstni dan praznujemo skupaj. To je prava veselica. Pesem, smeh, poljubi, objemi. Daril ni treba. To je darilo, da smo skupaj.« Lavra utihne, na debelo požre slino: »Zajokala sem, pa skoraj ne znam jokati. To je družina, da so skupaj. Pri nas so ti trenutki redki. Ko se oče vrne z vožnje v petek ali soboto, ima napet obraz, glas pa nabrušen. Po navadi pozabi še na pozdrav. Zanima ga, kaj bo za večerjo, obe mu streževa. Potem je na vrsti kopalnica. Kmalu se zavali na posteljo. Kot klada, me spreleti. S hripavim glasom zakliče: »Mama, pridi kmalu za menoj! Zjutraj pripoveduje o težavah na poti. Teh pogovorov imam čez glavo. Saj nikoli ne pride praznih rok. Raje bi videla, da bi me stisnil k sebi tako kot včasih.« Utihne, rada bi priklicala tiste čase. Nenadoma se pa tudi Anka strese od razburjenja: »Veš, tudi moj ati se je spremenil. Kot bi nekaj vstajalo v njem. Sam smeh ga je. Kar naprej brunda melodije. Na mladih pušča oči. Oblači se v svetle barve.« Lavra pa takoj predrzno začenja: »Njegova druga puberteta. Čuti, da je mladost v zatonu. Nekatere to močno prizadene.«

Kot bi urejali misli. Lavra predrzno začenja: »V sebi imam posebno željo. Velikansko! Rada bi doživela nekaj posebnega. Pravo orgijo!« Začne poskakovati po kuhinji.

»Ljuba duša! Kako ti pride na pamet ta beseda? Divje veseljačenje. Ples. Golota. Pretiravaš,« jo zavrne Anka. »Pomisli! Vsaka žival se veseli svojega brloga. Tudi jaz imam v srcu to naše stanovanje. Starša me imata rada. Res pa je, da smo bolj malo skupaj.« Lavra spet zakašlja: »Po ves teden sem sama. Mami je v trgovini. Potem pa še njeno risanje, pripravlja razstavo. Teta mi pogosto pravi, da je družina ključ do sreče. Tega ključa menda ne bom nikoli imela. Rada bi se iztrgala iz te sivine.« 

Nenadoma se tudi v Anki zgane spomin, kako se je ati Rajko igral z njo. Kot z lutkico. Teh igric ni več. Nenadoma pa vstopi Rajko. Svež, nasmejan, v svetli poletni obleki. Posebno prikupen je njegov obraz. Lavra ga gleda, kot bi nekaj prhnilo vanjo.

»O, zdravo, mladost! Najbrž sem vaju zmotil pri zanimivih temah. Moja sodelavka je bila danes vsa na trnih. Njena hčerka vajinih let ponoči uhaja skozi okno. Meni je mama pogosto govorila, kjer jaha mladost, drži vajeti norost.« Dekleti se nasmihata. Rajko veselo brunda. Sede poleg Lavre. Pogleduje jo, kar srka razvnetost z njenega obraza. Razigrano spravi iz sebe: »Mama mi je vedno rekla, da je mladost napaka, a se z vsakim dnem popravlja.« Lavra obvisi na njem, dolgo ga že pozna, vedno je tako odprt, pri svojem očetu tega ne doživi. Rajko se stisne k Lavri. Nenadoma se dekle razposajeno zasmeje: »Ati Rajko, na tvoji glavi je nekaj novega. Siv las!« Še bolj se nagne k njemu.

Vstopi Ankina mama. Skoraj začudeno spravi iz sebe: »Kaj pa vidva? Si Anko zamenjal za Lavro?« Rajko za hip obstane: »Anka je še vedno moj sonček.« Lavra se brž pohvali: »Na njegovi glavi sem našla začetek staranja. Siv las!« Pogovor za hip obstane, pogledujejo drug drugega. Lavra hitro vstane, kar nekam napihnjeno vrže iz sebe: »Pri vas je tako prijetno. Doma pa životarjenje. Moj oče je pozabil, da smo družina.« Brez pozdrava se pobere iz hiše.

Mami Jana resno pripomni: »Saj so res bolj malo skupaj. Mami je po ves dan v trgovini, zdaj pa ji vzame čas še razstava; dobro riše. Lavra pa ne ve, kaj bi s časom. Poišče si naj kakšno delo!« Anka takoj pripomni: »Naj pa bere, saj že imamo seznam knjig za tretji letnik.«

Med kosilom ni pravega razpoloženja. Rajko se vljudno nasmiha, Jana pogleduje v časopis, Anka pa trdo vrže iz sebe: »Tudi pri nas ni nič bolje. Zame nimata nikoli časa za pogovor. Kaj imam od vaju? Sestanke, pevske vaje, delo za šolo, tvoje učne listke …« Besede trdo udarijo.

»Anka, to pa so hude besede! Vse imaš! Za koga pa delava? Res smo na tesnem s časom. Pa se bo kmalu vse uredilo.« Ostrina je v maminem glasu, obraz je razgret, ko vrže iz sebe: »Kakšna čudna zmešnjava besed! Pa smo kar naprej skupaj.« Po teh besedah se vzdušje skoraj malo ohladi. Prav v takih trenutkih pa večkrat privihra Rajkova babica; osemdeset jih nosi, a je polna življenja. Takoj jim pove nekaj krepkih: »Pri vas pa je kar zadušljivo. Pa saj je ves svet tak! Ponorel. Mladi svet je še dlje od boga. Hudič jih ima v oblasti. Saj ne vedo, kaj je ljubezen. Kako pa Lavra? Še kaj pride? Pri njih imajo cirkus. V očetovem avtu je žena Sonja našla vrečko čipkastih ženskih hlač. Pa še slika je bila vmes. Saj pravim, ogenj v strehi. Prejšnji teden se ob koncu sploh ni pripeljal domov,« zmajuje z glavo.

Lavrini obiski so redkejši. Ko pa že pride, na dolgo razlaga, da se je vpisala v plesni klub. »Brez tega znanja ni orgije, pa še vedno sanjam o njej, sprostiti moram svojo dušo in telo; če ne, me bo razneslo. Dekle prinaša s seboj nemir. Njen smeh je še bolj divjaški. Na črne lase si je dala narediti bele pramene. Na vsa usta se hvali, da je sprejela pri vedeževalki že prve vaje prerokovanja iz kavne usedline. Anki se to upira. Rajko pa je takoj za stvar, ko je kava kuhana. Lavra s skrivnostnim, spremenjenim glasom začenja: »Zanimiv primer. Nekaj bo hudo zamotanega, potem pa se bodo na široko odprle poti na vse strani. Sama svetloba!« Zvedavo mu vrta v oči. Potem pa se sunkovito zasmeje: »Nocoj smo popolnoma prosti. Mamici sta na sindikalnem izletu v Andori. Baje so tam zanimive prodajalne. Jutri se vrneta. Očeta ob koncu tedna ne bo. Povabim vaju na sladoled.« Zavrti se po kuhinji, poskakuje.

»Nič ne bo! Nocoj grem k babici na rožičevo potico!« se razveseli Anka.

»Mi imamo pa pevske vaje. Trije nastopi so pred nami, zavleklo se bo,« se nasmiha Rajko. Lavra se skloni k njemu, kot bi iskala sive lase. Skrivnostno šepne: »Pridi za menoj …« Anka se vrtinči po predsobi, le na pol sliši njen šepet, a takoj jo pahne v nekakšno čustveno zmedo, kot vroča nitka se razteguje po njej. Z nejevoljo se razidejo.

Babica takoj opazi Ankin stisnjeni obrazek. Zasmeje se: »Nekaj te bega! No, ja, tvoja leta pa prva ljubezen!«

»Ne, babica! Ati je čuden. V hipu se razburi, potlej pa je spet kot božji volek. Delo pa mu je večkrat nekako odveč.« Anka golta potico, v očeh ima solze.

»Ljuba duša! Tudi starši se starajo, nekaterim gre bolj na resno, drugim na otročje. Druga puberteta! Sinoči pa sem v knjigi Temni smeh prebrala čudovito misel … Življenje je neprenehna vojna. Dekletce, zdaj pa domov, pa v posteljo!« Anki pa se ves čas mota po glavi tisto zoprno šepetanje: »Pridi za menoj …« Pot jo zanese mimo Lavrinega bloka. A vsa se strese. Pred njim je očetov avto. Anko kar vrže do vrat, pozvoni, jih odrine, Lavri butne v obraz: »To je tvoje šepetajoče povabilo, vaja za tvojo orgijo …« Obrne se k očetu: »Ti pa domov! Če ne, bom poklicala policijo, zapeljuješ mladoletnico, to so tvoje pevske vaje.« Rajko je tako presenečen, da kar plane ven, Lavra pa prestrašeno krikne: »Ničesar ni bilo, le nekaj božanja, iskala sem sive lase.«

Anka zaloputne vrata. Ko pride domov, hiša v temi. Postelja nedotaknjena. Kopalnica prazna. Grabi jo skrb. Obsedi in čaka. Sredi noči pa ropot v kuhinji. Ati vstopi z obvezano glavo. Strah ji drhti v glasu: »Kakšen pa si? Kaj je bilo?« Ati komaj spravi iz sebe: »Treščil sem v ograjo na mostu, sesul šipo pri avtomobilu, imam razpraskan obraz, počeno ustnico. Mami ne omenjaj te nočne vožnje in Lavrine kuhinje! O tem nobene besede. Prijateljici sta, boš že uredila.«

»Veš, razdrto prijateljstvo se lahko zakrpa, ne more pa se zaceliti,« jezno vrže iz sebe.

»Prosim te, bodiva prijatelja tako kot prej. Mami bo to začutila, v njenih očeh ne bo več tako čudno praznega pogleda. Še v glasu bo več svežine.« Kako proseč glas ima Rajko. Anka mu zabrusi: »Ti se pa zavedaj, da se tvoja duša stara. Kača, ki jo ima vsak na dnu duše, se spreminja, tako pravi babica.«

»Anka, ta večer naj bo samo najin! Nikomur besedice! Prosim!«»Samo najin? Prav! Veš, družino bi rada. Pravijo, da je družina ključ do sreče. Družina brez ljubezni je kot drevo brez korenin. To mi polaga na srce tvoja mama.« Ati jo stisne k sebi. Močno se objameta, sta brez besed, oba pa imata v očeh vlago in divji utrip srca, kot bi si spletala ključ do sreče, do družine, kot bi ju povezovale drobne čvrste nitke, združene in prepletene v čudovit cvet, ki ne sme nikoli usahniti.

Kako so se včasih zabavali ob nedeljskih popoldnevih

»Moja mama Minka in sestra sta že kot deklici morali služit v premožnejšo družino. Tudi tam so imeli otroke, tri dečke in deklico, tako da so včasih izrabili dano možnost in se igrali v parih,« je pripovedovala gospa, ki biva v Domu starejših občanov Tisje.

»Zanimivo, čeprav je bilo to samo v igri, kajne,« sem rekla misleč, da so bili za ljubezenske igre še premajhni.

Pokimala je, rekla, seveda, in nadaljevala: »Takrat, pred več kot 70 leti, so bile nedelje res dan za počitek in druženje. Dopoldne je šla družina k maši, po kosilu, ko je bila kuhinja pospravljena, pa so si vzeli čas zase.«

»Otroci za igro, odrasli za obiske in druženja,« sem dodala jaz.

»Ker je bila družina dovolj premožna, so fantje imeli vsak svoje kolo. Moško, ki ima 'štango'.«

»Na kateri so vozili deklice. Imam prav?« sem jo prekinila.

 »Ne! Ko so se otroci zbrali na dvorišču, so si fantje izbrali tudi vsak svoje dekle. Potem se je igra začela: deček se je v krogu vozil mimo njih, ki so stali ob robu, ploskali, peli in navijali.«

»Je to bila tista igra?« mi ni šlo v glavo.

 »Da, to je bil prvi del igre, vse dokler se ni fant izmuznil s sedeža na 'štango'. Takrat se je njegovo dekle pripravilo in v pravem trenutku skočilo na sedež kolesa.«

Zdaj so se zenice v naših očeh razširile in morala sem vprašati: »Kako ste rekli?«

»Tako kot ste slišali. Dekle je navadno tekla vzporedno z njim in v pravem trenutku se je odrinila in skočila na sedež. Tako so pari tekmovali in šteli točke, kdo bo zmagal.«

»Ampak zdi se, da tak skok ni bil ravno lahek.«

Zasmejala se je, pokimala in rekla: »Res ne, zato ni čudno, da je včasih deklica podrla fanta in kolo, ali pa je bilo tako, kot se je zgodilo moji mami.«

Vse oči so bile uprte v gospo Landi, ki je smeje povedala ta pripetljaj: »Moja mama se je nekoč tako močno odrinila, da ni obsedela na sedežu kolesa, ampak je čezenj zgrmela v mejo s koprivami.«

»Je lahko sama zlezla ven?«

»Ponjo je moral fant, s katerim sta bila v paru.«

»Je bila kaj opečena?« sem vzkliknila.

»Pa še kako! Imela je kratko krilce. Si jo lahko predstavljate, kakšna je bila čez nekaj časa.«

»Najbrž vsa pikasta,« sem se zasmejala.

»Ja, vsa pikasta in mehurjasta. Fant, ki je imel kratke hlače, pa je bil prav tak.«

»So se jima smejali?«

»Pa še kako! Takrat, naslednji dan in še dolgo potem, ko se sploh niso vozili več. Če je le kdo omenil koprive, so prasnili v smeh.«

 »To me veseli, saj je smeh pol zdravja. Za dušo in telo. Dandanes ga manjka v šoli, doma, med igro, med mladimi in starimi,« sem potrdila znano trditev.

Fotografija

Tukaj je. Vedela sem, da mora biti nekje tukaj, ker sem jo pred dnevi vzela iz albuma in vtaknila v torbico. Avtomobilski ključi morajo biti tudi nekje tukaj. Jih že imam.

Preden grem, zaprem še vsa okna in dvakrat preverim, ali sem zaklenila. Končno sedem v avto. Dan je lep in vožnja prijetna. Malo me grize, da nisem tega storila že prej, takrat ko sta bila še oba. Ko sta mi ničkolikokrat opisovala kraj, kjer sta se spoznala, poročila in kjer sem bila tudi jaz z njima, sicer še varno spravljena v mami, sta zadnja leta na koncu vedno dodala, enkrat bi še morala tja. Obljubila sem jima, da ju bom peljala, da si bomo privoščili lep izlet, ko bo ugodno vreme in bom imela čas. Ker sem bila ves čas sredi nečesa in ker niti pomislila nisem, da bosta tako hitro odšla za vedno, obljube nisem uresničila. Ampak danes se peljem tja. In vidva z mano, tukaj v torbici. 

Po dobri uri vožnje ustavim pred veliko zgradbo. Iz torbice potegnem fotografijo, da se prepričam. Ja, prava bo, si rečem in zlezem iz avta. S pogledom zaokrožim po okolici. Nekaj novih hiš je na blagi vzpetini levo in desno od stavbe z napisom Z  D UGA, ki ne kaže znakov življenja. Zadruga, ki je nekoč bila tukaj, je nekje izgubila črki A in R, stavba pa veličino s fotografije.

Do vhodnih vrat vodijo široke okrušene in s plevelom prerasle stopnice. Pokukam za grmičevje in koprive na desni. Tukaj je še eno stopnišče. Veliko širše. Tisto, ki ga iščem. Stopnice vodijo do terase in vrat na zadnji strani stavbe.

Spet pogledam fotografijo. Fotografiranci so razporejeni po stopnicah. Točno po teh, po katerih se vzpenjam. Fanta v prvi vrsti čepita in držita napis VELETRGOVINA S. U. Za njima sedita gospa in gospod, za stoloma stoji v sredini mladenka, nato pa so po stopnicah razporejeni vsi drugi. Sami moški. Pražnje oblečeni, nasmejani, nekateri s klobuki, drugi brez. Preštevam vrste na fotografiji, stopnice in se spustim do prve.

Če sta bila tukaj spredaj stola, potem si ti stala tukaj zadaj med obema.

»Ali koga iščete?« slišim.

Zdrznem se. Starka se opira na palico in mežika vame izpod bakreno rdečih las, ki se nikakor ne ujemajo z njeno držo in z gubami prepredenim obrazom. Nohti na rokah žarijo rdeče kot njeni lasje. Tudi tanke ustnice so na debelo namazane z živo rdečo.

»Ali koga iščete?« malce osorno ponovi.

»Oprostite, nisem vas slišala priti. Ne, nikogar ne iščem,« odgovorim, čeprav bi lahko rekla, da iščem svoj začetek. Ampak to nikogar ne zanima.

»Kaj je to? Pokažite,« reče in s svojimi koščenimi prsti seže po fotografiji, ki jo še vedno držim v roki.

Ker je takoj ne izpustim, nervozno pocuka in mi jo skoraj izpuli. Čisto pred nosom jo podrži, mežika skozi očala, potem me sovražno pogleda.

»Kje ste jo dobili?« vpraša. »Ne poznam vas. Kdo vam jo je dal? To smo mi nedolgo tega posneti pred našo trgovino. Midva in vsi najini zaposleni,« pravi in z dolgim nohtom potuje po fotografiji.

»Kdo vam jo je dal?« zasrepi vame. »Poklicala bom moža. Kaj iščete tukaj? Takoj se umaknite! To je privatna lastnina. In fotografija, res ne vem, komu ste jo sunili,« se vedno bolj razburja.

»Gospa, pomirite se. Poglejte, to je moja mama, tukaj stoji ata, jaz pa sem …«

»Ne bo držalo. To je naša blagajničarka, ki nikakor ne more biti vaša mama. Saj ste njenih let,« me premeri.

»On, on pa je naš trgovski potnik. Odličen trgovec. Veste, zagledan je vanjo,« postane nenadoma zaupna. »Škoda, da ona tega ne vidi in se druži s tem fičfiričem,« doda ter z nohtom popraska po nekom v zadnji vrsti. »Falot, da mu ni para. Le kaj vidi na njem?« vzdihne in začne tlačiti fotografijo za razvlečeno jopico.

»Gospa, poskušam. Vrnite mi, prosim, fotografijo.«

»Kaj hočete? Kakšno fotografijo? Oh, oprostite, kaj je vaša?«

»Moja. Mi jo vrnete?«

»Seveda, seveda, oprostite. Ste jo prišli obiskat? Kar pojdite k njej. Tja čez v najino hišo,« pokaže s palico nekam v prazno. »Ona ima sobo tam. Moški uslužbenci pa tukaj nad trgovino. Še dobro, da so jo rešili. Tudi otroka. In on bo dober oče. Rad jo ima. Resnično rad. Ne pa tisti … Ni bila prva, ki jo je izkoristil.«

»Koga naj obiščem, gospa? Tukaj nikogar ne poznam. In otrok. Za čigavega otroka gre, gospa?« vprašam in spravljam fotografijo v torbico.

Ker mi nihče ne odgovori, pogledam proti starki. Ni je. Izginila je tako, kot je prišla. Stečem po stopnicah na teraso, čez teraso do zadnjih vrat, ki polomljena visijo s tečajev, se zazrem v vzpetino in že hočem zakričati gospa, pa ni nikjer žive duše. Le nekaj rdečih rož se tam daleč ziblje v visoki travi.

Rože življenja

Občudujem rože cvetoče,

zdijo se mi neminljive.

Utrgam tisto,

katere omamni vonj

me vso prevzame.

Zame je edina,

ki na polju življenja

čaka name.

Sčasoma tudi njej

ugaša čar bleščeči,

ovene, se posuši,

a njeno seme

življenje drugi obudi.

Tudi najlepši roži

usoda

večnosti ne podeli.

 Narcise

Rumeno se odevajo.

Pocukajo me za rokav – 

dober dan!

O, saj vas poznam,

moje

davne znanke!

Šepnejo –

polepšaj se, okiti,

odišavi pričesko.

Bodi opazna, sij

s soncem v očeh,

z nebeško modrino.

Bodi najlepša

med narcisami!

Čas je tudi zate,

deklica.

Tenko poslušam,

vstajam

v rosi svežine,

narcise, narcise!

Če bi

Če bi vedela,

da zadnjič mi stiskaš roko,

bi pogledala te v oči in rekla,

da mi je hudo.

Če bi vedela,

da vrata za sabo za zmeraj zapiraš,

da se zadnjič še name oziraš,

bi stisnila te v objem

in ti povedala, da ne vem,

kako naj skozi življenje brez tebe grem.

Če bi vedela,

da se prav nič ne da spremeniti,

bi te še zadnjič poljubila v slovo.

in ti zaželela,

da naj v življenju ti bo lepo.

Elizabetinih 66

Za tvojo šestinšestdeseto pomlad

ti povem le, da te imam vse bolj rad.

Ob tebi prepolno sem zaživel,

ob tebi sem življenje ljubiti začel …

Zato želim ti še mnogo veselih let,

želim, da tudi ti začutiš spet,

da življenje ni le ena prazna stvar,

da se ne naveličaš ga nikdar.

Da z jutrom vsakim boš znova začutila,

da v nekaj novega si se ti zbudila.

Da vsa tvoja bit niso le bolečine,

da nemara na koncu niso le skomine,

da niso se v nič iztekla leta,

da srce tvoje si lahko še kaj lepega obeta …

Lena Prin