Do Dunaja ni daleč ...

Prosti čas | jul. '16

Da, res je, tudi v Sloveniji imamo Dunaj, le da ima samo osemintrideset prebivalcev. Pot me je vodila do Krškega, kjer sem v starem delu mesta komaj našel odcep ozke ceste, ki se v nekaj zavojih hitro povzpne. V poznem popoldnevu me je popeljala na s soncem obsijane griče z vinogradi. Zvrstila so se naselja z zanimivimi imeni: Cesta, Gora in na koncu še ... Dunaj!

Kakega pol kilometra dolga vas premore le trinajst hiš, ki so razmetane po dveh strmih bregovih. Zadnji se ponašajo s slikovito lego na robu gričevnate planote, s katere se tu in tam odpira razgled na dolino Save, ki se vije daleč spodaj. Hiše zaradi okoliških vinogradov še najbolj spominjajo na zidanice. Raztresena vas nima jedra, trgovine niti gostilne, še cerkve ne. No, cerkev sem na svoje presenečenje našel, pravzaprav kar dve! Več kot meter visoki maketi vzbujata pozornost na vrtu sosednjih hiš. »Obe imata tudi delujočo uro na zvoniku. Tako kot vse, ki sem jih naredil,« mi pove Adolf Gomilšek - Dolfi, avtor neobičajnih umetnin. Izdelovanje cerkvic iz zidakov, betona in drugih gradbenih materialov je bilo njegov konjiček in kar nekaj jih je naredil kot zanimivo unikatno darilo ob posebnih priložnostih za prijatelje, znance in sorodnike. Zadnje čase pa jih zaradi zdravstvenih težav ne izdeluje več.

 Spomini na brodništvo

Na Dunaju premorejo le miniaturne cerkvice.

Adolf je res pravi Dunajčan, saj je bil tu rojen pred oseminsedemdesetimi leti. Izučil se je za električarja, a je kar šest let delal na brodu – splavu, ki je dolga desetletja pri Brestanici nadomeščal most čez Savo. Vse od leta 1955 je skrbel za brod, pritrjen na jeklenico, ki je napeta čez reko. Za premikanje tako poskrbi rečni tok, brodnik pa ga mora usmerjati z dolgim veslom, da varno pluje z enega na drugi breg.

»Težko delo je bilo to!« se Adolf spominja davnih časov. »Še posebno pozimi in v deževnih dneh. Vožnja je sicer trajala slabe tri minute, a v slabih vremenskih pogojih lahko tudi petkrat toliko! Delovni dan pa je bil zelo dolg. Začenjal sem že ob 4.30 zjutraj, brod pa je obmiroval šele pozno zvečer, ob 22.30. Z njim smo lahko prepeljali do dve toni tovora, seveda tudi avtomobile. V nekaj letih se je zvrstilo veliko neobičajnih dogodkov. Med drugim sta z broda skočila tudi dva samomorilca. Enemu je žal uspel skok v smrt, drugi pa je k sreči izplaval iz mrzle reke.«

Adolf je na delo v dolino sprva vsak dan hodil peš, kasneje pa si je kupil moped, ki mu je sledil prvi avto – fičko. Delal je tudi v kovinarstvu, nazadnje pa se je invalidsko upokojil. Pred več kot tridesetimi leti se mu je v takrat zakotnih hribih pridružila žena Marjana. Prišla je iz Celja in kar nekaj časa je potrebovala, da se je navadila na samotno vaško življenje. A kot pravi, se danes nikakor ne bi več hotela vrniti nazaj v mesto.

Adolf je med drugim že več kot šestdeset let ribič, skoraj tako dolgo tudi gasilec, od leta 1988 pa je član Društva upokojencev Krško. Skupaj z ženo skrbita za lično urejeno okolico hiše, kjer obiskovalce pri majhnem ribniku pozdravijo vrtni palčki. Ob cesti pa cela vrsta oleandrov, ki vzcvetijo pozno spomladi.

Tod so bili vedno revni, pretežno viničarski kraji. Najbolje uspevata cviček in modra frankinja, domačini pa so na svoj pridelek upravičeno ponosni. Za preživetje je bila nekoč pomembna tudi živinoreja in Adolf se še dobro spomni, kako so pasli krave po travnatih pobočjih. Danes v vasi ni več kaj dosti živali. Razen mačk in psov. Dunaj spada v Krajevno skupnost Gora, ki vključuje enajst vasi, v katerih živi okoli štiristo petdeset prebivalcev. Med njimi je kar precej mladih. Ceste so sicer ovinkaste in ozke, a po njih ni daleč do večjih krajev, kot so Krško, Senovo, Brežice ali celo Novo mesto, kamor se jih veliko vsakodnevno vozi v službo ali šolo. Pravih kmetov je ostalo le še za vzorec.

Zdravilni vrtinci

Ena izmed energetskih točk

Najstarejša hiša na Dunaju naj bi štela okoli štiristo let. Lastniki ne živijo več v njej, saj so si zraven naredili novo hišo. Mimo domačije pa po gozdnem slemenu vodi pot do vedno bolj znanih energetskih točk. Pred leti sta jih izmerila Bernardka Zorko in Zlatko Križan ter s kamni, simboli in količki označila sedem energetskih vrtincev. Zadrževanje ob njih pomaga k boljšemu zdravju in pri odpravljanju različnih težav. Marsikdo, ki jih obišče, pravi, da mu je po obisku zares bolje. A potrebna je previdnost: obisk je priporočljiv enkrat tedensko, zadrževanje na posameznem vrtincu pa pet do deset minut. Če ste v dvomih, za smer obiska in navodila povprašajte domačine. Z veseljem vam bodo pomagali.

Za močna energetska polja so verjetno vedeli že v davnih časih. Arheološke najdbe kažejo na to, da so tod živeli Kelti. Tudi Rimljani so našli pot vrh razglednih gričev. Z njih so v primeru nevarnosti opozarjali s kurjenjem kresov, ki so se vrstili vse do tedanje Celeje. Območje energetskih vrtincev vrh 386 metrov visokega hriba je naravno zavarovano s treh strani in takšne kraje so od prazgodovine naprej uporabljali za utrjene naselbine – gradišča. Za Kelte pa je znano, da so se radi naseljevali na pozitivnih energetskih točkah.

Domačini ne vedo ravno, od kod je prišlo častitljivo ime Dunaj. A nanj so kar ponosni, čeprav nimajo cesarja. Ime naj bi bilo keltskega izvora, saj keltska beseda dun pomeni zemlja. »In to še zdaleč ni edini Dunaj v Sloveniji, znanih je vsaj pet,« mi ob slovesu povedo domačini, s katerimi smo poklepetali kar na cesti. 

Besedilo in fotografije: Igor Fabjan 


Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media