Razkošje s košarnicami
Cinije so podobno kot dalije doma v Mehiki in tamkajšnjem sosedstvu, zato jim nič ne zamerimo, da jih moramo spomladi vsako leto znova vzgajati iz semena. Lepe so na vrtu in kot rezano cvetje v vazi.
Lahko so plevel ali solatnica, barvito žareče vrtne lepotice, trajne ali enoletne rastline, bodeče ali delikatesno užitne – to so predstavnice iz družine nebinovk in reda košarnic. Pa še kakšno zdravilno zelišče se najde vmes in vsaj ena pomembna industrijska oljnica. Izredno številna je ta družina, pri katerih je košek vedno sestavljen iz veliko cvetov, pogosto so eni jezičasti in drugi cevasti, običajno pa celotnemu socvetju rečemo kar cvet. Vrt je za vse premajhen in naš prostor omejen, zato se pomudimo le pri nekaterih med njimi.
Rastlinska družina ima lepo slovensko ime nebinovke, kar nekako povežemo z nebom. To pa spet izvira iz strokovnega imena Asteraceae, kjer pač aster po latinsko pomeni zvezda. Ob tem vrtnarji vsak dan preizkušamo resničnost tistega pregovora, ki pravi, da se po trnju pride do zvezd – izvirno: per aspera ad astra. Prav gotovo je v gojenje in spoznavanje vsega, kar spravimo v družino nebinovk, vredno vložiti nekaj truda, saj so nekatere vsakdanje koristne in druge neprekosljivo lepe. Ker so njihova socvetja sestavljena, so jim nekoč rekli Compositae, kar je še vedno uporabljano in veljavno ime. Od vseh drugih rastlin jih je lahko razlikovati predvsem zaradi njihove cvetne zgradbe. Družina šteje kar okrog 1500 rodov, ti pa imajo vsaj 23.000 vrst. Zato ni presenetljivo, da jih kar precej srečamo v svojem okolju, tako v naravi kot v gojenih nasadih. Res pa je, da so nekatere nadležne, odvečne in kot pritepenke med domačim rastlinjem celo nasilne. Seznam rodov se po abecedi začenja z rmanom (Achilaea) in končuje s cinijo (Zinnia). Veliko jih sicer poznamo, a morda nanje nismo niti pozorni.
To so svetovljanke
Gazanije so skupaj z nekaterimi drugimi enoletnicami iz družine nebinovk skoraj nepogrešljive pri sezonskih poletnih zasaditvah. Pri nas jih gojimo kot enoletnice, cvetijo pa vse poletje.
Družina je razširjena v vseh podnebnih pasovih po vsem svetu, največja pa je njihova zastopanost v rastlinstvu Sredozemlja, Srednje Amerike in Mehike ter Južne Afrike. Njihov cvet je vedno sestavljenka, lahko bi rekli, da je kompozicija, in nekoč so družino po pravici imenovali Compositae. Njihova semena so zelo številčna in pogosto opremljena s koristnimi pritiklinami za širjenje in ohranjanje vrste. Dozorele regratove lučke s »padalastimi« kodeljicami so najlepši primer skrbi za obilno potomstvo, kar sicer za vrtnarje v tem primeru ni nikakršna blagodat. Nekaj je tudi takšnih, ki se s semenskimi kaveljčki oprimejo živali ali človeka, da jih nosi naokrog. V divjini naše vegetacije sta takšna navadni mrkač (Bidens tripartita, sorodnik okrasnega dvozoba iz balkonskih zasaditev) ter repinec, ki ga odnesemo kar s celo semensko glavico. Večina nebinovk je žužkocvetk, ambrozija in pelin pa svoja pelodna zrnca prepustita zračnim sapicam. Za vse nebinovke je značilno, da hranilnih zalog pod zemljo ne kopičijo v obliki sladkorja ali škroba, temveč kot inulin, ki je zelo pomemben v prehrani diabetikov.
Ime imajo po soncu
Sončnice najzanesljiveje opazimo, ko se njihovi zajetni koški poleti obračajo za soncem in je polje kot pozlačeno. To so najpogosteje sorte sončnic (Helianthus annuus), ki imajo na steblu le eno socvetje. Za okrasno rabo so na voljo prav tako enoletne sorte, ki imajo sicer manjša socvetja, vendar se rastlina zaraste v več vej s po enim koškom. Cvetličarji jih pogosto uporabljajo, posebno uporabne za aranžiranje pa so tiste sorte, ki nimajo (pogosto motečega) cvetnega prahu. Za vrtni okras so zanimive tudi takšne v kombinaciji rumenih in rjavkastih odtenkov ter tiste s polnjenimi »cvetovi«. Za nekatere so trajne sončnice, kakršna je vrbovolistna Helianthus salicifolius, zanimivejše zaradi postave in listja kot zaradi cvetja.
Veliko jih je užitnih
Ameriški slamnik je obenem zdravilna in okrasna rastlina. Obstaja kar nekaj sort s cvetnimi koški od bele, rožnate do oranžne barve. Nekatere imajo enojno, druge polnjeno cvetje, sorte pa množimo le z deljenjem.
Sončnici soroden topinambur (Helianthus tuberosus) gotovo ni okrasna košarnica, zato pa je za nekatere kuhinjska delikatesa. Obstaja več sort, a gomolji večine so nekoliko grčasti in nepravilnih oblik. To ni nobena ovira za spretne gospodinje in gospodinjce, ki pripravljajo obroke za diabetično omizje. V gomoljih namreč ni škroba, temveč inulin, ki ga bolniki zlahka prenašajo. Enako kemično sestavo imajo tudi skoraj delikatesno užitne korenike črnega korena ali španskega gadnjaka (Scorzonera hispanica), ki ga običajno gojimo dvoletno. Rodovno ime te rastline v italijanščini spominja na kačo, kar naj bi izviralo še iz srednjega veka, ko so z rastlino zdravili pike strupenjač. Prava poslastica so še nedozorela socvetja artičok, ki so lahko obenem tudi zelo dekorativne vrtne rastline. To so trajnice velikih in slikovito narezanih listov, razcveteli koški so enkratni v cvetličnih izdelkih, srečamo pa jih tudi v kategoriji suhega cvetja. Vse vrste solate in radiča z endivijo in regratom vred so seveda tudi košarnice. Pri radiču in regratu je korenike z vsebnostjo inulina mogoče predelati v cikorijo, v kavni nadomestek. S tako okusnimi podzemnimi zalogami predstavnikov košarnic se kar nepovabljen seveda rad posladka tudi voluhar.
Kozja brada in rožnati gadnjak
Travniška kozja brada (Tragopogon pratensis) je lahko lepa tudi na primernem koščku vrta, kjer zjutraj razpre velike rumene koške. Zaradi vijoličasto rožnatih cvetov je še zanimivejša porovolistna kozja brada (Tragopogon porrifolius). Prva vrsta je pogojno trajnica, druga pa je izrazita dvoletnica. Rožnati gadnjak (Scorzonera rosea) je v primerjavi s svojim sorodstvom nižje rasti in po videzu prav privlačna, a v naravi razmeroma redka cvetlica, ki bi jo bilo morda vredno imeti tudi na okrasnem vrtu. Poznavalci pravijo, da ga je v naravi najlaže najti na svežih travnikih Cerkljanskega hribovja, ponekod nad dolino Soče in v Karavankah. Vse tri omenjene vrste zlahka razmnožujemo s semeni.
Dalije so kot kraljice
Skupaj z astrami ali nebinami so dalije med najlepšimi jesenskimi rožicami. Po udomačeni starovečnosti jim rečemo še regine ali georgine, kdo ve, po katerem Georgu ali Juriju. Torej jih že z enim od imen postavljamo v kraljevski stan in zares so prave kraljice med jesenskimi cvetnicami ter se prebijajo skozi vse krajše dni vse do mraza. V resnici pa se njihovi gomolji v tleh najbolj debelijo ob skrajšani dnevni svetlobi. Ponekod po svetu vrtnarji in ljubitelji pripravijo prave jesenske parade z dalijami, cvetlične karnevale in tekmovanja za najlepšo po okusu občinstva. Je pa s temi kraljičnami res nekaj več dela, saj pri nas niso trajnice, kar je razumljivo, če se spomnimo, da je njihova domovina Mehika. Prezimovanje gomoljev nekaj stopinj nad zmrziščem je gotovo vredno, a delitev gomoljev ni edini način razmnoževanja. Kdor je naklonjen vrtičkarskemu eksperimentiranju, naj se loti tudi setve. Dalijam se v jesenskem času pridružijo mnoge enoletne nebine, ki se v mnogih sortah praviloma postavljajo z večjimi koški, kot jih imajo trajne astre.
Pleveli so seveda zraven
Glede na številčnost rodov si v družini košarnic skoraj ne moremo predstavljati, da nam narava ne bi postregla tudi z nekaj nadležnimi predstavnicami. Ali je lahko na njivi in vrtu kaj bolj osovraženega, kot je rogovilček ali tomažin (Galinsoga parviflora), ki je seveda spet košarnica in se je k nam zalezla iz Novega sveta? Prav nobena tolažba nam ni, da je to le enoletnica, ko pa se tako neznansko rada zaseje, brž ko jo pustimo cveteti. Podobna zgaga je navadni grint (Senecio), ki je teoretično enoletnica, z zelenečimi in skoraj neprestano cvetočimi in semenečimi grmički pa zapleveli nasade od pomladi do pomladi. Po pravici osovražena je ambrozija, spet ena iz obravnavane družine, saj je po tvorbi alergenega peloda in pridelavi semen enako neustavljiva, kot je skromna z vsakršnim obdelanim ali zapuščenim rastiščem.
Nekatere so zdravilne
Artičoke s svojo grenčico so že med njimi in koristne sestavine dodajajo tudi alkoholnim pijačam. Podobno obdelajo tudi pelin, ki je v zdravilstvu koristen za kar nekaj težav. Vsekakor te grenčice ugodno delujejo na prebavo. Sesekljani listi navadnega rmana tudi prijetno pogrenijo, a kljub temu jih primešamo jajčni jedi, priljubljeni primorski frtalji. Praktični perutninarji z mladimi rmanovimi listi krmijo purane, dokler so še nebogljeni piščančki. Vrtnarji pa že navadni rman (Achilaea millefolium) posebno v sortah z barvitejšim cvetjem cenijo kot vrtno trajnico in tudi kot rezano cvetje. Še bolj je cenjen pehtranov rman (Achillea ptarmica) v svoji polnjenocvetni obliki in podobno tudi postavni rumenocvetni rman iz precej suhih azijskih dežel, Achillea filipendulina. Odrezana cvetna stebla rmanov lahko tudi uspešno sušimo. Arnika (Arnica montana) sicer ni vrtna rastlina, ker v naravi raste le na suhih zakisanih tleh, je pa zanesljivo zdravilna. Mnogo preprosteje si je na vrtu postreči s kamilico, ki je tudi preizkušeno zdravilna in ne sme manjkati v domači zalogi čajev. Ameriški slamniki pa z lepim številom vrtnih različkov združujejo lepoto in uporabo v zdravilstvu.
O suhih rožah
Za zimske šopke si lahko posušimo cvetje mnogih vrst in rodov, a slamnata roža ali smilj (Xerochrysum bracteatum) je med najbolj znanimi. Sušenje se najbolje obnese, če porežemo odrasle, a še zaprte cvetove.
Najbolj priljubljena suha ali slamnata roža je še vedno znana kot Helichrysum bracteatum, čeprav so vrsto že pred 25 leti preimenovali v Xerochrysum bracteatum. Po domače jo nekateri imenujejo tudi neven ali smilj. To je enoletnica s koškastimi socvetji, pri katerih so slamnato suhi ovršni listi v več barvah. Iz prvotno divje avstralske doseljenke so namreč vzgojili več sort. Ko želimo imeti trajne suhe šopke, moramo odrezati še neodprta socvetja, ker se pozneje dodatno razprejo. Za suhe aranžmaje pa nekateri uporabijo tudi bodičasto dvoletnico, ki jo poznamo kot bodečo nežo (Carlina acaulis), sicer pa ji je ljudska govorica nadela še nekaj povednih imen: brezstebelna kompava, konjska potica, vragova šalata, vražja roža. Na vrtovih jo ponekod gojijo prav zaradi sušenja cvetov ali pa rastline ponujajo posajene v posodah. Pri nas v naravi ni ogrožena, ponekod v Evropi pa je v divjini ni dovoljeno nabirati. Kdor bi hotel poskusiti, si bodečo nežo lahko vzgoji iz nabranega semena, le to naj pazi, da mu ga veter prej ne raznese. Ker je to hladnokalivka, sejemo obvezno jeseni, presajati pa je mogoče le mlade rastlinice.
