Nekdaj mirna cesta je postala glavna povezava med kolodvorom in južnim delom mesta

Zgodbe | jul. '16

ODSTRTE PODOBE – LJUBLJANA (Resljeva cesta)

Že kmalu potem, ko je bila leta 1849 zgrajena ljubljanska glavna železniška postaja, so se pojavili predlogi, da bi jo bilo treba čim prej prek Mesarskega oziroma sedanjega Zmajskega mostu prometno povezati s tržnim prostorom pod grajskim hribom. Toda minilo je kar triintrideset let, da se je leta 1882 Kranjska stavbna družba naposled lotila gradnje nove Resljeve ceste in jo naslednje leto tudi končala. Martina Lipnik, upokojena univ. dipl. inž. arh., opozori, da se na objavljenih razgledniških fotografijah, ki sta bili narejeni kakih dvajset let pozneje, lepo vidi, kako so tedaj poskrbeli tudi za ozelenitev nove prometnice. »Še več: regulacijski načrt Ljubljane iz leta 1896 je zahteval, da mora občinski svet pri obravnavi prošenj za zidavo na tem območju varovati tudi vrtove.«

Glavni razlog, da se je začetek gradnje te ceste tako zavlekel, so bila dolgotrajna pogajanja mestne občine z mesarjem Janezom Urbasom za odkup njegove enonadstropne hiše, v kateri je delovala tudi gostilna »Pri Irgelcu« in je zapirala dostop na Mesarski most s severa. Pred njo se je izoblikoval manjši trg, s katerega je proti vzhodu in zahodu tekla Sv. Petra cesta, današnja Trubarjeva cesta. Leta 1876 so ta trg nameravali poimenovati po leta 1864 umrlem prvem slovenskem županu Ljubljane Mihaelu Ambrožu, kar pa je nemška večina v občinskem svetu preprečila in predlagala, naj nosi ime gozdarja in izumitelja ladijskega vijaka Josefa Ressla. Izrazito slovensko usmerjenega pravnika in politika Ambroža so za župana izvolili že leta 1850, a ga cesar ni potrdil, zato je bil več let le podžupan, od leta 1861 pa naposled tudi župan. Ljubljanskim Nemcem je šel v nos predvsem zaradi odločnega zavzemanja za občinsko samoupravo ter uvajanja slovenščine v šole in urade. Leta 1898 so malo nižje na desnem bregu Ljubljanice po njem poimenovali trg med spodnjimi in zgornjimi Poljanami. 

Najprivlačnejši predel Ljubljane

Po osmih letih so se naposled le dogovorili o pogojih prodaje, hišo podrli in naprej čez travnike in polja potegnili cestno povezavo z južnim kolodvorom. S tem sta bila leta 1883 ukinjena Resljev trg med mostom in Sv. Petra cesto ter Fabriška ulica, kakor se je dotlej imenoval zgornji del ceste. V bližini železniške postaje so namreč že leta 1861 zgradili mestno plinarno in nekaj stanovanjskih zgradb. Kot navaja zgodovinar dr. Marjan Drnovšek, pa so večino hiš na Resljevi cesti zgradili šele po potresu leta 1895 in med obema vojnama. »Zaradi lepo urejene ceste, drevja ob njej in mestnih vil z vrtovi so to območje uvrščali med najprivlačnejše predele mesta. V njenem spodnjem delu, tik pred mostom, je delovala Levstikova lekarna Apotheke zu Mariahilf (Lekarna pri Mariji pomagaj), ena od šestih ljubljanskih lekarn na prelomu stoletja, ki je Ljubljančane zalagala z zdravili, mineralnimi vodami, ribjim oljem, železnim in malaga vinom idr.« V prostorih nekdanje lekarne je zdaj trgovina s tekstilnimi izdelki iz druge roke, na zgornji strani hiše (Resljeva 1) pa je pekarna Delfina.         

Seveda pa je človek, po katerem je ta cesta dobila ime, pomemben tudi za Slovence, saj je po besedah raziskovalca zgodovine naše znanosti in tehnike Sandija Sitarja ladijski vijak, največji Resslov izum, od začetnih zamisli do praktične uporabnosti večidel nastal na slovenskih tleh ter ga je tu kot vodno gonilo preskušal na Krki, Ljubljanici in Mirni. Na Češkem rojeni izumitelj je namreč od leta 1816 do 1820 kot gozdar delal v Pleterjah pod Gorjanci in Ljubljani ter se tudi kasneje, ko je služboval v Trstu, Motovunu in Benetkah, pogosto vračal v naše kraje, saj je bila njegova druga žena Terezija Kastelic doma iz Višnje Gore. Premeril je Krakovski gozd, izdelal načrt za gozdne ceste v Trnovskem gozdu in karto gozda Panovec nad Novo Gorico. Pokopan je na ljubljanskem Navju. Včasih mirna Resljeva cesta je z leti postajala vse prometnejša, z odprtjem predora pod Gradom leta 1959 pa je postala sploh glavna cestna povezava med železniško postajo s Poljanami in južnim delom Ljubljane na drugi strani Ljubljanskega gradu ter naprej proti Dolenjski.

Današnja Resljeva cesta je urbanistično razdeljena na šest delov, objavljeni stari razglednici prikazujeta prva dva dela: od Zmajskega mosta in križišča s Petkovškovim nabrežjem do križišča s Trubarjevo cesto ter od križišča s Komenskega ulico do križišča s Trubarjevo cesto. Na obeh fotografijah vidimo, da so bili na območju med zgradbo, v kateri je bilo pred dobrimi sto leti moško in žensko učiteljišče (zdaj Gimnazija Ledina), in Sv. Petra cesto le vrtovi in pritlična obrtna delavnica. Ko so kasneje tu zgradili vrsto tri- in štirinadstropnih stanovanjskih hiš (Resljeva 4, 6, 8 in 10), je na vogalu s Trubarjevo cesto ostala urejena zelena vrtna površina ob današnji stavbi na Trubarjevi 37, ki jo je nato mestna občina preoblikovala v manjši žepni park in zanj tudi skrbela. Leta 2013 je zemljišče s parkom vred od denacionalizacijskih upravičencev kupilo podjetje Hiša invest, lani park porušilo in prostor zagradilo z gradbiščno ograjo, saj namerava tu postaviti večstanovanjski blok, stavbo na Trubarjevi 37 pa preurediti v hostel. Takšno početje v osrčju zelene prestolnice Evrope je naletelo na ostre odzive sosedov, drugih meščanov in strokovnjakov, med njimi tudi arhitektke Martine Lipnik.

Nedopustna odstranitev žepnega parka

»Narobe je že to, da je bil javni park, ki je po določilih zakona o graditvi objektov 'potencialno grajeno javno dobro' in zato izvzet iz pravnega prometa, leta 2006 prvotnim lastnikom vrnjen v naravi. Občina je z evidentiranjem in s statusom parka ravnala skrajno malomarno, saj ga ni vrisala ne v zemljiški ne v komunalni kataster pa tudi v zemljiško knjigo ga ni vpisala. To je na koncu pripeljalo do tega, da ga je upravna enota (država) kot 'nezazidano' stavbno zemljišče, pripadajoče stavbi na Resljevi 37, vrnila denacionalizacijskim upravičencem, ki so nato obe parceli, na katerih je bil park, prodali za novogradnjo, čeprav to zemljišče celo javne evidence (GURS – kataster zemljišč) obravnavajo kot 'pozidano', a brez stavbe na njem. Obenem je občina z nepremičnino s parkovno ureditvijo ravnala – kar je pravilno – kot z objektom nizke gradnje, saj je vseskozi skrbela zanjo: obrezovala drevje, sadila rože, napeljala ulično razsvetljavo, postavila betonska korita za rože in leseno pergolo. Potemtakem nikakor ni šlo za nezazidano, marveč za nedvomno že zazidano zemljišče, za enega od ljubljanskih žepnih parkov, ki jih je uredila v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, da bi z njihovim zelenjem malce razbremenila strnjeno pozidane dele mesta,« je prepričljiva naša sogovornica. In nadaljuje:

»S tega zornega kota je povsem nelegalna tudi sprememba občinskega prostorskega načrta leta 2010, ki je celotno območje tega parka spremenil v ponovno zazidljivo za drug namen, ne da bi uradno ukinil park. Prejšnji zazidalni načrt iz leta 1992 je namreč predvidel gradnjo le v zgornjem delu parka, medtem ko je za preostanek zemljišča predpisal z drevesi zasajeno in tlakovano piazzetto/trgec, ki bi ostal javna površina. Spremenjen občinski prostorski načrt precej ohlapno določa le, da se mora višina novega objekta ujemati z višino obstoječega uličnega venca stavb ob Resljevi in Trubarjevi cesti ter da mora biti v pritličju urejen javni prehod. Novi lastnik zemljišča ne bi smel avtomatično postati tudi lastnik objekta na njem – torej parka, saj njegove gradnje denacionalizacijski upravičenec ni financiral niti ga ni uradno lastninil. Ker gre za gradbeno-inženirski objekt, ga tudi ne bi smel porušiti brez gradbenega dovoljenja. Tak poseg je v okviru investicijskega vzdrževanja mogoč le v primeru, če se ne spreminjata namembnost in zunanji videz objekta, kar pa za odstranitev žepnega parka na Resljevi cesti nikakor ne velja.«

Boris Dolničar