Svoboda med nebom in zemljo
Janez Videtič ob motornem letalu, ki ga je sestavljal pet let.
Ali ste že kdaj slišali, da sedemdesetletniki delajo letala in da so v lepem vremenu vsak prosti trenutek visoko nad oblaki? Jaz sem, saj mi je upokojeni strojnik Janez Videtič iz Ljubljane rekel: »Če bo jutri lepo, pridite v Podpeč, pa boste videli, kako je videti moje novo ultra lahko motorno letalo, ki sem ga sam gradil zadnjih pet let.«
Ko pijeva kavo v kavarni blizu kraja, kjer ima shranjeno letalo in prikolico zanj, da ga lahko pripelje na vzletišče in nazaj, pravi, da ko je visoko v zraku »v sebi vriskam od sreče, saj ni pod menoj ena sama dolina, ampak so vsi hribi, vse doline in polja pa reke, jezera, gozdovi, vasi in mesta. Če sem dolgo v zraku, lahko v nekaj urah po dolgem in počez preletim vso Slovenijo. Zmeraj znova in znova jo občudujem. Tako je lepa, tako zelena ter tako zelo spokojna in mirna.«
Leteti je začel že daljnega leta 1962, ko je imel 15 let. »Tedaj starša nista bila najbolj zadovoljna, da me bolj zanima letanje po zraku kot pa pomoč pri gradnji hiše, ki sta jo zidala za Bežigradom v Ljubljani,« se spominja in mi zaupa, da je najstarejši od treh bratov. »Torej bi moral biti 'pametnejši'.« Pa ni bil. Vedno je šel po svoji poti. In ni mu žal. Za seboj ima že več kot 3500 ur letenja. Ne le z motornimi, pač pa tudi z jadralnimi letali.
Letalo, s katerim bo prvič poletel, je četrto, ki ga je naredil sam. Med gradnjo pa je skoraj vsak lep dan izkoristil za jadranje s svojim LAK-12. »Pravzaprav sem z njim prekrižaril pol Evrope.« Z jadralnim letalom je najdlje letel do Švice in nazaj. »V desetih urah sem naredil 900 kilometrov.« Nad oblaki je vedno sam s seboj. Včasih pa mu nekaj časa dela družbo kakšna visokogorska ptica. »Orli so zelo lepi in veliki in rad jih opazujem, oni pa mene.«
Sicer pa je športnik po duši. Leta 1972 je bil državni prvak v judu v lahki kategoriji. Istega leta je bil tudi v državni reprezentanci, ki je zastopala Jugoslavijo na olimpijskih igrah v Münchnu. »Pa tja žal nisem šel, ker sem si le malo pred odhodom poškodoval peto.«
Z ženo Andrejko Fatur Videtič, tudi vedno zelo zaposleno zdravnico v pokoju, imata dve odrasli hčeri, vnuka in jadrnico za pet ljudi. »Te nisem zgradil sam, ampak sva jo z ženo kupila,« se namuzne, saj domači niso hoteli nekaj let čakati, da bi bila končana, če bi se gradnje lotil sam. »Bi jo pa znal zgraditi,« pove naš sogovornik, ki tudi rad bere, od vse glasbe pa najraje posluša džez.
»Že od nekdaj nihče v naši družni ni maral počitnikovanja v hotelih. Uživali smo kot pomorščaki in raziskovali neznane otočke in zalive italijanske, hrvaške in črnogorske jadranske obale. Kadar nam je bilo kje všeč, smo se zasidrali in poskakali v vodo ter uživali v samoti in neokrnjeni naravi.«
Janez Videtič, ki je imel zadnja leta pred upokojitvijo vulkanizerstvo in ročno pralnico, je zelo poseben človek. Kar naprej nekaj tuhta in načrtuje. Pri delu je zelo temeljit in natančen. »Pri sestavljanju letala moraš imeti najprej dober načrt, ki se ga je treba natančno držati. Vsaka napaka pri gradnji se lahko tragično konča.«
Natančno delo
Letalo, ki ga je pravkar zgradil, je konstrukcija Micheala Colombana in je miniaturno. Čez krila meri šest metrov, dolgo je malo manj kot pet metrov, težko pa je okoli 120 kilogramov. »Ko se bo z menoj vred dvignil v zrak, bo imel pa kakšnih 80 kilogramov več.« Pobarval ga je rdeče, krila pa so bela, da je njegov »zračni konjiček« tudi lep na pogled. Trup s kabino, spiner, blatniki, rezervoar, krila in propeler so iz posebej obdelanega lesa. Od kakovosti materiala in natančnosti pri gradnji je odvisna varnost letala. Ker o letalih nimam pojma, mi razloži, da mora imeti vsako še tako majhno letalo variometer, ki kaže, koliko se letalo dvigne ali spusti v eni sekundi, pa brzinomer, višinomer ter še marsikaj. Potrebna je tudi radijska postaja, po kateri se pilot sporazumeva s kontrolo letenja in piloti drugih letal.
Vzletanje in pristajanje z malimi motornimi letali v Sloveniji je mogoče na skoraj dvajsetih letališčih in vzletiščih, pilot pa se lahko s svojim plovilom odpravi tudi zunaj meja Slovenije. Njegova vzletna in pristajalna steza je v Podpeči, kjer je amaterskim letalcem tamkajšnji in že pokojni kmet Srečko Pristavec dovolil uporabljati njegov travnik. »Ko sem ga prvič srečal, sem ga povabil v svoje motorno letalo. Pristala sva v Beli krajini, šla na pijačo in od tam sem ga dostavil nazaj. Bil je navdušen in žal mu je bilo, da je prestar, sicer bi šel morda delat še pilotski izpit. No, saj voziti ultra lahko motorno letalo in traktor ni takšna razlika,« konča Janez Videtič hudomušno, in ne vem, ali misli resno ali se šali.
