Milijoni tragičnih usod
Sogovornike smo spraševali, ali si lahko predstavljajo, da bi bili begunci.
Žana Kapetanović, novinarka: »Bila sem begunka! Maja 1992 sem z dvema majhnima otrokoma tik pred zaprtjem obroča okoli Sarajeva zapustila dom, ki so ga potem razrušili in požgali. Nikoli več se nisem vrnila. Izkušnja begunstva človeka zaznamuje za vse življenje. Če ga novo okolje sprejme, če najde delo, lahko zgradi novo življenje. Če ga pustimo izoliranega v begunskem centru, je bolje, da ga sploh ne sprejmemo. Imela sem srečo, da so me kolegice in kolegi novinarji sprejeli in mi dali priložnost, da delam in sem si lahko ustvarila dom.«
Zmago Jerše, upokojen geolog: »Žalostna in kruta je usoda ljudi, ki izgubijo vse in zapustijo domovino, da bi ohranili življenje. Ne verjamem, da se lahko njihove duševne rane še kdaj zacelijo. Begunska kriza je zaradi zgodovinskih nesoglasij med narodi in verami težko rešljiva, če ne nerešljiva. V reševanje bi se morale vključiti vse vodilne države sveta, in to brez razmišljanja o prevladi in izgubi dobička od prodaje orožja in naravnih bogastev.«
Tanja Hočevar, diplomirana sociologinja: »Med osamosvojitveno vojno za Slovenijo smo bili zaradi premikov jugoslovanske vojske prebivalci naselij ob avtocesti prisiljeni zapustiti svoje domove. V trenutku si bil v vrtincu odločitev. Kam iti? Kaj vzeti s seboj? Kako poskrbeti za bolne in onemogle stare starše? Stiske so bile velike, pa nismo šli daleč, le do sorodnikov in le za nekaj dni. Ko doživiš izkušnjo begunstva, čeprav neprimerljivo s sedanjo begunsko dramo, globoko sočustvuješ z vsemi, ki jih doleti taka usoda.«
Maja Somer, upokojena medicinska sestra: »Zelo bi bila prizadeta, če bi se znašla v vlogi begunke. Zapustiti svoj dom, svoje najbližje je nekaj najhujšega, kar se lahko pripeti človeku. Gotovo bi hotela priti nekam, kjer bi se počutila varno in bi mi ponudili osnovne pogoje za preživetje. Med ljudi, ki bi prisluhnili moji zgodbi. Žal prizori otrok brez staršev, družin z majhnimi otroki, bolnikov v nemogočih razmerah kažejo ravno nasprotno. Zato mislim, da bi prej umrla od strahu, kot se podala na tako negotovo pot.«
Ljudmila Tratnik, upokojena komercialistka: »Vem, kako grozljiv je občutek, ko izgubiš vse, saj sem sama to doživela. Vso mojo družino so leta 1943, ko sem imela štiri leta, izgnali v Italijo. Mama je na poti do taborišča rodila mojo mlajšo sestro. Bilo je zelo hudo. Ko smo se ob koncu vojne vrnili domov, smo našli opustošeno domačijo, hišo brez oken in vrat, le gole stene. Oče se je vrnil šele pol leta kasneje. Uboga mama je po vasi prosila za krompir, da smo lahko vsaj nekaj pojedli.«
Maruška Soklič Klasinc, upokojena pravnica: »Ko sem bila stara štiri mesece, to je bilo leta 1941, je bila naša družina izseljena. V Srbiji smo preživeli vsa štiri leta vojne. To je bil čas strahu, lakote, pomanjkanja. Čeprav sem bila malčica, me je zaznamovalo in vplivalo na moj razvoj. Današnje begunstvo ni problem Evrope, temveč tistih, ki so povzročili vojno in nemire na Bližnjem vzhodu. Seveda smo dolžni pomagati, kolikor je le mogoče. Ločiti pa je treba med begunci, ki bežijo pred vojno, in ekonomskimi migranti.«
Tereza Novak, izvršna direktorica Slovenske filantropije: »Ob tragedijah po svetu, ki so razlog za veliko število beguncev, si zlahka predstavljam, da se to lahko zgodi komur koli. Tudi meni in moji družini. V tako razslojenem svetu, kjer ima večino bogastva majhen odstotek ljudi in se revščina poglablja, je brez radikalnih sprememb svetovne ureditve nemogoče pričakovati, da ljudje ne bi bežali iz nevzdržnih razmer. Vendar imamo moč, da se zoperstavimo nepravični porazdelitvi dobrin. Začeti pa moramo doma, ker so med nami ljudje, ki komaj preživijo.«
Gorazd Kosmač, novinar MMC RTV Slovenija: »Vsak se lahko znajde v begunskih čevljih in postane nedolžna žrtev gospodarjev vojne, ki netijo spopade in hlastajo za svetovnimi surovinami. Zagotovo je zelo neprijetna in neželena izkušnja, ki je ne privoščimo nikomur, a je žal vsakodnevna resničnost milijonov ljudi, ki morajo na vrat na nos zapustiti svoje domove in se podati v negotov beg, da bi si rešili le gola življenja. Kako ustaviti vojne, nesmiselno umiranje nedolžnih ljudi in begunske valove, pa je že drugo vprašanje.«
