Kaj lahko naredimo, če nam uhaja urin

Dobro počutje | jul. '16

Tinkara Srnovšnik, dr. med., spec. ginekologije in porodništva

Z nehotenim uhajanjem urina (urinsko inkontinenco) se po nekaterih ocenah spopada skoraj polovica starejših žensk, ugotavlja ginekologinja Tinkara Srnovršnik, dr. med., iz Zdravstvenega doma Sežana. Vsem svetuje, da se o tem čim prej pogovorijo s svojim zdravnikom. »Veliko pacientk, ki dosledno sledijo napotkom, se po nekaj mesecih na pregled vrne veliko bolj zadovoljnih.« Opaža pa, da je to še vedno precej tabutema, o kateri ženske spregovorijo šele, ko težave napredujejo ali če jih o njih med pregledom neposredno vpraša. »Dobro bi bilo, če bi spregovorile takoj, ko se pojavijo, da lahko že na začetku ukrepamo.«

Kot razlaga Tinkara Srnovršnik, dr. med., se z urinsko inkontinenco občasno spopade okoli 20 do 30 odstotkov mladih žensk, pogosto že po porodu. Pri njih gre običajno za stresno inkontinenco, ki pomeni uhajanje urina, kadar je povečan pritisk v trebušni votlini (npr. ob kašljanju, kihanju, smejanju, hoji, skakanju …), in je posledica oslabele mišice zapiralke sečnice in oslabelih mišic medeničnega dna. Dejavnike tveganja predstavljajo debelost, kronični kašelj, starost (hormonske spremembe po menopavzi, predvsem upad količine estrogena v telesu), število in vrsta porodov (vaginalni porod in morebitne obporodne poškodbe mehkih tkiv), dolgotrajno težje fizično delo (na delovnem mestu) in podobno.

Z leti se povečuje tudi pogostost tako imenovane urgentne urinske inkontinence. »Zanjo je značilno, da ženske pogosto sili na vodo, gredo večkrat po malem in v skrajnem primeru, če ne pridejo pravočasno do stranišča, jim urin lahko tudi uide. Pogosto je pridruženo tudi nočno uriniranje, ki lahko precej poslabša kakovost spanca ženske. Pri tej vrsti inkontinence gre za čezmerno aktivnost mišic sečnega mehurja, kjer v večini primerov ne odkrijemo vzroka, lahko pa je posledica pretiranega uživanja alkohola, kave in/ali pravih čajev, pridruženih bolezni (nekatera mišična obolenja, bolezni živčnega sistema) ali jemanja določenih zdravil (diuretiki – zdravila za odvajanje vode, antipsihotiki, pomirjevala, nevroleptiki).« Če ne ukrepamo, težave običajno v obeh primerih napredujejo. »Dostikrat gresta stresna in urgentna inkontinenca z roko v roki in potem govorimo o mešani urinski inkontinenci,« še opozarja ginekologinja. »Takrat je za ustrezno ukrepanje pomembno, da najprej poskusimo odpraviti tisto komponento urinske inkontinence, ki je za žensko bolj moteča in jo bolj ovira pri vsakodnevnih aktivnostih in socialnem življenju.«

Krepitev mišic medeničnega dna

Pri obvladovanju stresne inkontinence lahko pomagajo vaje za krepitev mišic medeničnega dna, kot so keglove vaje. Mišice medeničnega dna potekajo spredaj od sramnice do trtice zadaj. »Najpomembnejše je, da ženska pri izvajanju vaj krči prave mišice in da jih krči pravilno. Stisk mišic medeničnega dna si je najlažje predstavljati kot stisk mišic takrat, ko poskušamo zavestno prekiniti curek urina in istočasno zaustaviti uhajanje vetrov iz črevesja.« A kot še poudarja, naj to navodilo služi le za lažjo predstavo, katero skupino mišic je treba pri vajah aktivirati, saj so napake pri izvajanju pogoste. Prihaja na primer do nepotrebnega stiskanja trebušnih in/ali stegenskih mišic, zajemanja sape in podobno. »Vaj ne smete delati med uriniranjem, saj lahko prekinjanje curka urina vodi do zastajanja urina v mehurju in posledično vnetij.«

Zaželeno je, da posamezen stisk mišic medeničnega dna traja od 6 do 8 sekund, čemur sledi enako dolg premor. V eni seriji stiske ponovimo od 8- do 12-krat in na dan izvedemo od tri do pet serij oziroma vsaj 30 stiskov, ki naj trajajo nekaj sekund. Intenzivnost stiskov sčasoma povečamo. Pri izvajanju vaj sta pomembna doslednost in potrpljenje, saj se izboljšanje ob pravilni vadbi opazi šele v treh do petih mesecih. Če nismo prepričani, kako vaje pravilno izvajati, lahko za pomoč prosimo ginekologa. »Ginekolog med ginekološkim pregledom preveri, ali ženska stiska prave mišice in ali je stisk ustrezno močan.«

Trening sečnega mehurja

Pri težavah zaradi nenehnega siljenja na vodo lahko pomagajo trening sečnega mehurja in določene spremembe življenjskega sloga. Za prevzgojo sečnega mehurja si lahko naredimo urnik obiskov na stranišču. Cilj je, da postopno podaljšujemo čas med enim in drugim mokrenjem. Če je bilo prej treba stranišče obiskati vsako uro, poskusimo ta čas podaljšati na uro in 15 minut. Ko tudi ob tem ni več težav z zadrževanjem urina, obdobje podaljšamo še za dodatnih 15 minut in tako naprej. Ob nenadni hudi potrebi po mokrenju si lahko pomagamo na različne načine. Dobro je, če prekinemo delo in obstanemo na mestu, lahko stopimo na prste, se usedemo na stol ali prek zvite brisače ali se naslonimo ob mizo in prekrižamo noge. Večkrat hitro in močno stisnemo medenične mišice. Večkrat globoko vdihnemo in sprostimo telo. Tako počakamo od 10 do 20 sekund, da premagamo najhujšo potrebo, in šele potem gremo počasi in mirno na stranišče (še vedno stiskamo mišice medeničnega dna).

Če imamo težave s prekomerno aktivnim sečnim mehurjem ponoči, je priporočljivo, da zvečer zmanjšamo količino zaužite tekočine, še svetuje ginekologinja. Nekatere vrste pijač in hrane so tudi manj priporočljive. »Kava, čaj, gazirane pijače in tudi gazirane pijače s kofeinom dražijo mehur.« Polno črevo lahko dodatno pritiska na mehur, zato je del ukrepov tudi skrb za redno prebavo in izogibanje zaprtju. Nasploh je priporočljivo poskrbeti za uravnoteženo prehrano in zadostno uživanje vlaknin. Kljub težavam moramo še vedno popiti zadosti tekočine (okoli dva litra na dan), sicer je urin bolj zgoščen in se težave še poslabšajo. Pomaga tudi, da vzdržujemo primerno telesno težo in se redno gibljemo. »Čezmerna teža je predvsem dejavnik tveganja za stresno inkontinenco, saj povečuje pritisk v trebušni votlini.«

Ne obupajmo prehitro

Pri vsem – tako pri krepitvi mišic medeničnega dna kot pri treningu sečnega mehurja – je potrebna vztrajnost. »Marsikatera ženska obupa po dveh tednih, ko še ne more biti učinka. Vztrajati moramo vsaj dva ali tri mesece, da se učinek dejansko pokaže,« poudarja sogovornica. Če do zdaj omenjeni ukrepi vendarle ne pomagajo, so na voljo še druge možnosti pomoči. »Kirurško zdravljenje je metoda izbora pri stresni inkontinenci. Pri urgentni inkontinenci obstaja možnost zdravljenja z zdravili, ki blažijo čezmerno aktiven sečni mehur, uspešni pa sta lahko tudi elektrostimulacija in zunajtelesna magnetna stimulacija.« Zdravila so učinkovita, dokler jih ženske jemljejo, zato se težave z uhajanjem vode ob prenehanju jemanja ponovijo. Tinkara Srnovršnik ugotavlja, da je včasih težava, ker ženske po 64. letu, ko jih pri koordinacijskem centru ZORA več aktivno ne vabijo na preglede, h ginekologu niti ne prihajajo več, razen če nimajo kakšnih hujših ginekoloških težav, in tako ni možnosti, da bi jih lahko povprašali o težavah z urinsko inkontinenco in dovolj zgodaj začeli izvajati konservativne ukrepe. Svetuje, da o svojih težavah spregovorijo z izbranim ginekologom ali osebnim zdravnikom, ki lahko v skrajnem primeru izda naročilnico za vpojne izdelke, ki ščitijo perilo, saj ti ne nazadnje lahko pomenijo tudi strošek, ki si ga marsikdo morda težko privošči. Z ustrezno zaščito imamo potem manj skrbi glede vnetij intimnih predelov (ker urin draži kožo) pa tudi glede vonja in strahu, da bi naše težave opazili drugi.

Besedilo in fotografija: Urša Blejc


Vaši komentarji


© 2019 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media