Po zdravje v naravo, a po pameti

Prosti čas | jul. '16

Uporaba rastlin je stara kot človeštvo. Kljub naglemu in velikemu razvoju farmacevtske industrije uporabe naravnih zdravilnih rastlin niso zanemarili. V veliko primerih je naravno zdravilo vsaj toliko cenjeno kot sintetično. Vendar uporaba zdravilnih rastlin velikokrat ne more nadomestiti uporabe zdravil, zato je vedno potreben posvet z zdravnikom. 

Če se odločimo za nabiranje zdravilnih rastlin, moramo rastline poznati in vedeti, kateri del je zdravilen, kdaj in kje jih nabirati, kako jih sušiti in shranjevati ter kako jih pripraviti. Nabiralci zdravilnih zelišč morajo poznati šest zlatih pravil.

1. Nabirajmo samo v prosti naravi rastoče rastline. Vsaka rastlina ima svoje rastišče in samo tam je najbolj zdrava in zdravilna. Marsikatere lahko gojimo na vrtu, vendar to delo zahteva veliko skrbi, potrpljenja in izkušenj, da se vsaj malo približamo pogojem rastišča v naravi.
2. Varujmo naravo. Ne delajmo škode pri nabiranju in nikoli ne potrgajmo vseh zdravilnih rastlin. Pustimo jih, da ohranimo vrsto in rastišče. Ne nabirajmo zaščitenih rastlin, saj je v naravi nešteto drugih, ki jih lahko nadomestijo. Lepote cveta na travniku, ki ga ni več, pa ne more nadomestiti nihče.
3. Naučimo se rastline natančno spoznati. Pri nabiranju zdravilnih rastlin je veliko možnosti zamenjave s strupenimi rastlinami, zato moramo biti še posebej previdni. Naj nas ne bo sram vprašati nekoga izkušenejšega. Prav tako si lahko pomagamo s priročniki za nabiranje zdravilnih zelišč, ki vsebujejo kakovostne fotografije in opise rastlin.
4. Zdravilne rastline nabiramo praviloma samo za eno leto. Tudi najskrbneje nabrana, pripravljena in shranjena zdravilna zelišča sčasoma izgubijo zdravilnost. Narava nam vsako leto znova da sveža, zakaj bi jih torej kopičili za več let.
5. Bodimo previdni pri strupenih rastlinah. Ne nabirajmo strupenih rastlin, to prepustimo strokovnjakom.
6. Nobenega polovičarstva. Kdor nima potrpljenja za nabiranje, kdor rastlin dobro ne pozna ali jih suši in spravlja brez potrebnega potrpljenja in skrbnosti, naj raje prepusti to delo drugim in kupi potrebno drogo pri zeliščarju ali v lekarni. Zeliščarstvo ni stroka, ki jo obvladaš mimogrede in kar tako. Znanje in izkušnje nabiramo postopoma z redno, pozorno in zbrano hojo v naravo, iskanjem zelišč in njihovim proučevanjem.

Nabiranje po koledarju

Zdravilne rastline uspevajo na mnogih površinah, v strmem visokogorju, nižjih gozdovih, sončnih travnikih – povsod so. Vsaka rastlinska vrsta se je izoblikovala v skladu z okoljem, v katerem je rasla. Človek s svojimi posegi v naravo temeljito vpliva na prvobitno podobo rastlinskega sveta in tako tudi na rast zdravilnih rastlin. Nekatere zdravilne rastline so zato že ogrožene in z zakonom zaščitene (npr. arnika), zato teh ne bomo trgali, saj jih lahko učinkovito zamenja cela vrsta drugih rastlin, ki jih lahko naberemo. Ali pa jih gojimo na vrtu.

Za nabiranje izbiramo čista rastišča, ki so daleč stran od velikih mest, avtocest, industrijskih središč, živahnih prometnic, smetišč ali železniških prog. Tudi ob sprehajalnih poteh rastline niso čiste (pljunki, pasji iztrebki …). Prav tako se moramo izogibati zemljiščem, ki jih kmetje uporabljajo za intenzivno pridelavo. Travnik, ki je lepo pisan v vseh mogočih barvah, še ni bil pognojen z umetnimi gnojili. Kajti le-teh pisano travniško cvetje ne prenese in preprosto izgine. Ostanejo le rumeno cvetoče rastline – regrat, zlatice itd. Na takem travniku tudi teh ne nabiramo.

Kje rastejo zdravilne rastline? Obdržijo se in rastejo le tam, kjer so izpolnjeni pogoji za njihov razvoj in rast. S poznavanjem teh lastnosti si pomagamo pri iskanju in nabiranju. Nekaj značilnih predstavnikov glede na vrsto rastišča:

• apna v zemlji ne prenesejo kostanj, jesensko vresje, borovnica, srčna moč, arnika, sladka koreninica, lisičnjak itd.,
• po suhih travnikih rastejo rman, zajčja deteljica, šentjanževka, gladež, trpotec, materina dušica, košeničica, kompava, dolgodlakava škržolica, navadni bedrenec, črna meta, dobra misel, grebenuša, prava lakota itd.,
• na vlažnih travnikih najdemo jesenski podlesek, kukavice, baldrijan, smetliko, sračico, polaj, grenkuljico, gosjo travo, krvenko, gabez, lapuh itd.,
• po njivah rastejo plavica, njivska mačeha, pirnica, poljski mak, gabez, rosnica, njivska preslica, njivski slak, kurja črešnjica itd.,
• v gozdu najdemo prvenec, sladko koreninico, borovnico, čemaž, bodiko, bor, glistovnico, hrast, jesen, kranjsko buniko, lisičnjak itd.,
• ob robu gozdov in po posekah so jetrnik, gozdna jagoda, pljučnica, malina, robida, lučnik, dobra misel, breza, trobentice, bljušč, krhlikovec, leska, češmin, glog itd.,
• po vlažnih gozdovih in ob vodah z globokim humusom sta divja buča, črni topol,
• ob vodi rastejo kolmež, grenka deteljica, baldrijan, vodna meta, krvenka, milnica, lapuh, božja milost, kreša itd.,
• po gorah rastejo encijan, planinski mah, planinski pelin, plahtica, preobjeda, arnika itd.,
• ob morju in v primorskih krajih najdemo lovor, oljko, rožmarin, sivko, ožepek, badelj, laški smilj, lobodiko, komarček, sladki koren itd.,
• ob hišah najdemo koprive, bezeg, pelin, krvavi mleček, repinec, potrošnik itd.,
• na suhem terenu brin, glog, trnjolico, češmin, šipek itd.,
• v nižinah in na bolj vlažni zemlji ajbiš,
• gojene zdravilne rastline so artičoka, ognjič, kamilica, žafranika, ricinus, koruza, hmelj, lan, divji kostanj, česen, čebula, buča, ajda, luštrek, majaron, netresk, ogrščica, oljka, oreh, oves, pelin, peteršilj, slez, vinska rutica.

Pomembno je, da ne poberemo vseh rastlin oziroma jih na revnem rastišču sploh ne nabiramo.

Kdaj nabiramo? Rastline nabiramo vse leto glede na uporabnost zdravilnega dela rastline. Pri tem se držimo koledarja nabiranja zdravilnih rastlin. Vendar časov nabiranja ne smemo jemati preveč strogo, saj so odvisni od vremenskih razmer. Upoštevati je treba dolžino letnih časov, temperature, vlažnost in lego rastišča.

Nikoli ne nabiramo mokrih rastlin, tudi zjutraj ne, ko so še mokre od rose. Najboljši čas za nabiranje je dopoldne, ko se rosa posuši in še ni premočne sončne pripeke. Tudi v večernih urah zdravilnih rastlin ne nabiramo, ker je takrat njihova zdravilna moč manjša. Močno dišeče rastline, ki vsebujejo obilico eteričnih olj, nabiramo vedno v vročem in suhem dnevu pred poldnevom, ker imajo tedaj največ eteričnih olj. Po daljšem deževju počakamo nekaj lepih sončnih dni in se šele nato odpravimo na nabiranje. Prav tako ne nabiramo ob meglenih dnevih. Vedno nabiramo samo krepke in popolnoma zdrave rastline. Poškodovanih in obolelih rastlin ne nabiramo.

Zapomnimo si, da nabiramo korenine in druge podzemne dele skoraj izključno spomladi pred cvetenjem ali po cvetenju jeseni. Cela zelišča nabiramo na začetku cvetenja. Cvetove nabiramo vedno samo na začetku in sredi cvetenja, torej ne takrat, ko že na pol odcvetijo. Tudi preostali deli odcvetele rastline niso več uporabni za zdravila. Cvetove sivke nabiramo v popkih, cvetove črnega trna in gloga, ko se odprejo prvi cvetovi v socvetju.

Liste nabiramo popolnoma razvite, le pri brezi dajemo prednost mladim listom. Plodove nabiramo zrele, plodove črnega trna in bele omele šele po slani.

Pri nabiranju si lahko pomagamo s setvenim priročnikom Marie Thun, ki upošteva lunine ritme in loke. Luna tako kot na vrtnine vpliva tudi na zdravilne rastline. Pri nabiranju upoštevamo razvrstitev po posameznih delih rastline. In sicer nabiramo:

• ob dnevih za korenino – korenine, gomolje, korenike, čebulice (vse podzemne dele) za zdravilne namene,
• ob dnevih za plod – rastline za čaje, plodove za zdravilne namene,
• ob dnevih za cvet – cvetove za zdravilne namene, na ta dan nabiramo tudi liste rastlin z veliko količino eteričnih olj (meta, melisa).

Pri nabiranju zdravilnih zelišč upoštevamo tudi neprimerne dneve, saj je takrat v rastlinah veliko manj zdravilnih učinkovin. Upoštevamo tudi lunine loke nad horizontom. Ob nižajočem se loku nabiramo podzemne dele, ob dvigajočem se loku pa nadzemne dele. Vedeti moramo, da dopoldne zemlja izdihuje, popoldne pa vdihuje. Sile se zjutraj usmerjajo iz zemlje v zgornje dele rastline, popoldne in zvečer pa v spodnje dele rastline in težijo v zemljo.

Po zelišča le s košaro

Zdravilne rastline vedno nabiramo v zračne in trdne posode. Primerne so različne košare, za manjše količine tudi papirnate ali bombažne vrečke. Plastične in polivinilaste vrečke niso primerne. Nabiramo samo tiste rastlinske dele, ki jih potrebujemo. Pri tem ravnamo previdno, da ne poškodujemo cele rastline. Nabiramo samo zdrave in nepoškodovane rastline. Pri nabiranju rastlinskih korenin pazimo, da ne izkopljemo vseh na istem kraju in jih tako iztrebimo. Prav tako pustimo tudi nekaj cvetov, da se zasejejo za naslednje leto. Naberemo samo toliko rastlin, kolikor jih potrebujemo.

Pri nabiranju cvetov in zelišč uporabljamo nožič ali škarje. V eno posodo vedno nabiramo samo eno vrsto zdravilne rastline. Če nabiramo več vrst, vzamemo več posod. Nabranih rastlin ne tlačimo v posode, ker jih ob tem poškodujemo in tako zmanjšamo zdravilnost.

Rastline nabiramo glede na njihove zdravilne dele. Če nabiramo celo zel, je ne pulimo s korenino, temveč jo odtrgamo ali odrežemo približno 15 cm nad zemljo. Pri rastlinah, ki imajo spodnje dele olesenele, porežemo le mehke dele vejic.

Lubje nabiramo spomladi, ko so rastline muževne. Takrat lubje najlaže odstranimo z vej in dobimo tudi najboljšo drogo. Pri tem ne smemo nikoli poškodovati debel in glavnih vej. Lubje in lesnate dele rastlin nabiramo vedno na majhnih vejah, ki jih z gladkim rezom odrežemo od glavnih vej.

Pri nabiranju plodov še posebej pazimo pri rastlinah, ki dozorevajo neenakomerno, npr. kumina, janež itd., kjer porežemo posamezne kobule z zrelim semenom.

Jožica Bajc Pivec, fotografija: Jožica Dorniž