Odprt arhiv za vse obiskovalce

Kako so včasih živeli

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Druženje | jul. '16

Na Ljudski univerzi Jesenice že deset let v obliki študijskih krožkov poteka izjemno uspešen projekt Ohranjanje kulturne dediščine. Letos je ta skupina celo prejela priznanje Andragoškega centra Slovenije za posebne dosežke v izobraževanju odraslih.

Gre za zbiranje tako imenovane nematerialne dediščine oziroma za zapisovanje spominov. Ko je pred desetimi leti izšla prva knjižica, so jo ljudje odlično sprejeli in kar sami so prihajali k njim, ker so želeli povedati svoje spomine. Tako so projekt nadaljevali in se tematsko selili vsako leto v drug predel Jesenic (Jeseniške rovte, vasi pod Golico, Murava, Hrušica, Blejska Dobrava, Lipce, Javornik in Koroška Bela, Javorniški Rovt …). Ko so tako obdelali lokalna območja, so se odločili, da bodo v nadaljevanju raziskovali po posameznih temah. Lani je izšla knjižica Kako so na železarskih Jesenicah včasih živeli, letos pa imajo v načrtu področje šolstva, nekoč v prihodnosti pa tudi to, kako so se otroci igrali včasih.

Polona Knific

Mentorica krožka mag. Polona Knific pove, da so zadovoljni z načinom dela, za katerega so se odločili – zapisovanje spominov. »Zelo veliko je podobnih strokovnih tem, v Gornjesavskem muzeju Jesenice na primer zelo veliko raziskujejo to področje in zbirajo gradivo. Dodana vrednost našega dela pa je v tem, da gre za poglede posameznikov, osebni vidik in spomine na življenje nekoč.« Krožek obiskujeta tudi dve etnologinji – Nataša Kokošinek je zaposlena v knjižnici, Zdenka Torkar Tahir v muzeju in obe delujeta kot strokovni mentorici. Gradiva je iz leta v leto več, tako da ga v knjižico lahko uvrstijo le na račun manjšega števila fotografij – po svoje tudi škoda, vendar drugače ne gre.

Zelo pomembno se Poloni Knific zdi tudi to, da so se ljudje z delom v krožku močneje in povsem na nov način spoznali in povezali. Med njimi se je razvila solidarnost, začeli so si pomagati tudi v vsakdanjem življenju. Poseben je tudi po tem, da je vanj vključeno precejšnje število moških. »Moške je sicer zelo težko privabiti v izobraževanje, v tem krožku pa ni bilo težav. Še zlasti lansko leto, ko smo obravnavali železarsko tematiko. Večinoma pa se v krožek vključujejo upokojenci, tudi tisti, ki živijo v domu za ostarele ali so negibni. Marsikateri nimajo lastnega prevoza in jim nadvse ustreza, da se dobivamo na njihovem lokalnem območju.«

Drugačni časi, druge vrednote

Pet članov je v krožku od vsega začetka, veliko jih sodeluje že več let. V vseh letih se je zvrstilo več kot dvesto udeležencev. »Na zaključno prireditev vsakič pridejo vsi. In vsi sodelujejo pri širjenju knjižice, za katero vlada veliko zanimanje tudi med izseljenci, saj je zanje takšen dokument časa še posebno dragocen. Knjižice izidejo v nakladi 1000 izvodov, najdete pa jih lahko tudi na spletnem portalu Kamra. Vedno so vsi izvodi razgrabljeni.«

Zabavno je biti s člani. »Najdeta se gospod v osemdesetih letih in drugi v svojih šestdesetih. Pa prvi pravi drugemu: »Bodi tiho, ti si še tako mlad, nič ne veš, kako je bilo včasih!« Člani krožka se vsako leto sestanejo približno desetkrat, vmes pa obiskujejo ljudi in doma zapisujejo, kar so izvedeli. Zelo veliko je družinskih zgodb, opisujejo življenje babic in dedkov, med njimi se najdejo tudi zanimive ljubezenske zgodbe. »Spominjam se zgodbe, ki jo je pripovedovala ena izmed udeleženk. Pokazala je na stavbo, v katero je nekoč hodila v vrtec, in povedala, kako zaljubljena je bila takrat v svojega malega soseda. Ves čas sta hodila skupaj in se držala za roke. Ljubezen je gorela do njunega 17. leta, potem pa sta se njuni poti razšli. Vsak zase sta živela in videla se nista 60 let. Potem sta se po naključju ponovno srečala in zdaj živita skupaj.«

Polona Knific je domačinka, a je povsem drugače začela gledati na Jesenice, odkar vodi študijski krožek. »Začutila sem, da so nekoč imeli druge vrednote, kot jih imamo danes. Bolj solidarni so bili, podpirali so se, cenili so delo in med generacijami je vladalo spoštovanje. Tega spoštovanja med ljudmi danes ni več toliko.«

Pavel Smolej

Kot pove eden izmed članov krožka Pavel Smolej, je tretje življenjsko obdobje tisti čas, ko se je treba na tak ali drugačen način povezovati z drugimi ljudmi. »Zase lahko rečem, da sem premalo spraševal svoje starše, kako je bilo prej, zdaj jih ne morem več. Vendar ko si mlajši, te preteklost ne zanima toliko, to pride z leti,« se nasmeje. Sodeloval je pri krožku na Koroški Beli in Slovenskem Javorniku. »Prav se mi zdi, da vsakokrat sodelujejo ljudje, ki na tistem območju živijo, in smiselno je, da je vključenih čim več različnih ljudi.« Z ljudsko univerzo sodeluje tudi kot predavatelj prek društva upokojencev. »Zanima me zgodovina življenja na našem lokalnem območju in všeč mi je, da delamo v skupini, saj tako zelo hitro pridemo do informacij z najrazličnejših področij. Na Javorniku se je razvijalo železarstvo, rudniki so bili v Javorniškem Rovtu, otroštvo sem preživel tu, zato bi bilo prav nenavadno, da me to ne bi zanimalo in pritegnilo. Delo v krožku mi je bilo izjemno všeč, želel pa bi si, da bi bilo še več osebnih spominov, ki bi zaokrožili nekdanjo zgodbo nekega kraja. A vsi ljudje se niti ne želijo izpostavljati. Spet drugi se spominjajo veliko stvari. V jeseniški občini imamo zelo bogato dediščino, in prav je, da ta spomin obudimo.«

Tistega časa ne bi menjala!

Marija Smukavc

Marija Skumavc je članica študijskega krožka od lanskega leta. »Zame je bilo sodelovanje velik izziv. Skupaj s sestro sva uživali v druženju in spominjanju. Iz srečanja v srečanje smo se bolj odpirali drug drugemu in več smo izvedeli. Še bom sodelovala, saj bi rada izrabila ta čas, ko še lahko – dokler mi služijo noge in zdravje, bom zraven.«

Čutila je potrebo, da pove svoje spomine na otroštvo. Življenje njene družine je zaznamovalo delo v železarni, saj so bili vsi razen mame tam zaposleni, Marija na različnih delovnih mestih v proizvodnji in v kantinah. »Živeti in delati s takimi ljudmi, kot so bili moji sodelavci, mi je bilo vedno v veselje. Domov sem prihajala dobre volje in kljub poškodbam sem veselo hodila na takšno ali drugačno dnino. Delala sem v treh izmenah, v dveh ali štiri plus ena. Vendar tega časa ne bi zamenjala za nič na svetu.« V kantini je stregla vsem zaposlenim: delavcem, čistilkam in gospodom. »Delavci so potrebovali najbolj obilno malico, neka gospa iz pisarne pa je vedno prišla za malico kupit tri dekagrame salame, dve rezini sirčka, kos kruha in jogurt. Delavci ali čistilke pa so jedli večinoma tople obroke, kupovali so pijačo in cigarete. Ponujali smo na primer krompirjevo solato ali pa fižolovo solato s polovico kranjske klobase in dvema kosoma kruha. Stregli pa smo tudi golaž, makaronovo meso, polnjeno papriko, sladko zelje, zrezke v omaki in makarone, sarmo, pasulj s polovico klobase, segedin golaž, safalado, vampe. Prodajali smo kokto, radensko, jupi, schweppes, malinovec.« Spomine na delo v železarni z veseljem posluša tudi njena hčerka Urška, ki ugotavlja, da so bili tisti časi brez sebičnosti in z veliko razumevanja.

Maja Korošak


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media