Zemlja in glina, ena sama lepota

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Zgodbe | jul. '16

SPOZNAJMO  JIH

Ivan Skubin in Silva Sivec

Jeseni smo obirali oljke pri Ivanu Skubinu in Ivi Sivec na terasah pod njuno briško hišo. Nad nami sta nas nemo opazovala čuvarja. On v beli, ona v šamotni glini. Po urah dela, ko smo imeli roke že dobro naoljene, smo na trati jedli. Iva je prinesla velikansko skledo pisane solate, ki jo je krasilo ognjičevo cvetje. Pa tudi pod njim so se našla presenečenja, rastline, ki jih še nisem jedla surovih. Presenetljiva solata, zato je vse drugo, kar je bilo zraven, šlo v pozabo. Iva je veganka. Ivan pa »samo« vegetarijanec. Ampak to sta postala, še preden sta v zrelih letih postala neločljiv par. Poznajo ju od severa Nemčije do Španije, da ne omenjam Dalmacije, Italije in seveda slovenskega zaledja. Najbolj zaradi keramike, vedno nagrajenega olivnega olja in estetike …

Pri Ivi in Ivanu je vse, česar se dotakne oko, podrejeno lepoti. Lahko je navadna murva, ki je obrezana tako, da meče senco daleč okrog sebe, lahko je divja trta, ki se v pisanih pramenih spušča z briškega »ghanjka« – balkona v prvem nadstropju – prav do zemlje in tako meče naravno senco v prostore hiše, lahko so kamni, ki so na vrtu postavljeni tako, da ti osladijo misli, lahko sta udobna naslanjača, postavljena drug ob drugem, pred odprtimi balkonskimi vrati, da lahko gledaš dol po bregu na furlansko ravnino, na bujno zelenje in jesensko zlatenje pod seboj.

Ivin je vrt, ne največji, za dva. Nekaj jagod, nekaj kopriv, nekaj ognjiča, vmes kakšna blitva, solata, vidim tudi čebulne tulce, ki se prebijajo med drugo zelenjavo in plevelom. Ves tisti plevel je užiten, nekaj ga je bilo tudi v solati.

Ivan ima druge zemeljske zadolžitve. Krompir, košnjo, traktor, prevoz v torkljo. Olje je bilo tudi lani nagrajeno. Nekaj oliv je Ivan v slanici tri mesece namakal, potem pa na koprskem koncu dal zmleti v kašo, ki ji je dodal nekatere dišave in malo ostre paprike. Za pašto in namaz.

Ivan Skubin in Iva Sivec se držita bolj zase, celo domačini v Brdih o njiju ne vedo prav veliko. Iva Sivec je bila učiteljica, ena najboljših, povedo njeni učenci. Imela je občutek za mladega človeka, ni jih malo, ki jih je usmerila, vsi so uspešni. Tako je vedno, če delo ni služba, ampak strast. Potem je zanjo prišel trenutek, ko je začutila, da mora nekam naprej. Pustila je učiteljevanje in iskala, še sama ni vedela, kaj. Dokler ni našla. Ivana.

Kmet postal umetnik

»Ko sem ga zagledala, je bilo, kot da ga poznam tisoč let. In ko sem prišla v njegovo hišo, sem vedela o njej vse,« reče in ji kar malo zmanjka besed. Iva je zdaj lektorica, tudi piše v Briški časnik, zaradi tega jo najdeš povsod, kjer se kaj pomembnega dogaja, računalnik je njeno osnovno orodje. Zdi se, da imata vse, razen televizorja.

Ivan je bil prej »samo« kmet, so mi povedali, preden sem šla k njima obirat oljke. Zdaj je sicer še vedno kmet, ampak je prestopil med umetnike. Je eden najbolj znanih keramikov, glina je njegova strast, tako kot so prej bile knjige, ko je še živel sam. »Komaj sem čakal, da se delo zunaj konča. Bral sem vse. Pisal in objavljal. Imel sem naročene revije Obzorja, Sodobnost, Problemi, Mostovi, Prostor in čas ...«

Srečanje z Ivo je marsikaj spremenilo. Vinograde je prodal, ker se delo s trto ni več izplačalo. Na terasah sta zasadila oljke. Iva je v hišo prinesla glino in prvo peč. Želela je ustvarjati, vendar se je obrnilo drugače. »Nekega poletja sva šla na Nadižo, vzela sem s seboj kepo gline, da bi iz nje kaj naredila. Ivan je od strani gledal. Potem je odščipnil košček gline in mi čez minuto ali dve vrnil konjička.« Vstane in s police vzame najdragocenejši spomin, prvi izdelek danes evropsko priznanega keramika Ivana Skubina. Njegov dar, ki ga Iva spodbuja in ceni, njegova ustvarjalna strast, posledično pa učenje, seminarji, delavnice, vlaganje v znanje in peči, vse to lahko vidiš v prodajni galeriji, ki jo nadgrajuje spletna stran (www.ivanskubin.si). Njegovi izdelki krasijo evropske muzeje, domačo občino, domove in vrtove ljubiteljev umetnosti, županov, celo koroški glavar je njun prijatelj in zbiralec.

Ljudje potrebujemo lepoto. In marsikdo pride ponjo na Breg pri Golem Brdu pri Dobrovem, kjer sta doma Iva in Ivan.

Lada Zei, fotografija: Damijan Simčič


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media