Ohranil je vse, kar je našel
SPOZNAJMO NAŠO DEDIŠČINO
O vsakem predmetu zna kaj povedati
Laščan Valentin Deželak je vsestranski kulturni ustvarjalec, rodopisec, navdušen zbiratelj starin in poznavalec kulturne dediščine, najbrž mu je bila zbirateljska žilica položena že v zibelko. In po njegovi zaslugi se bo pred propadom ohranilo veliko predmetov in orodij, ki jih skrbno hrani v hiški, v kateri je uredil bogato narodoslovno zbirko kar štirih rodov svojih prednikov in jo poimenoval po sebi – Valentinova etnološka zbirka.
Ne le da ima do vsega, kar je staro, spoštljiv odnos, je tudi dejaven član Etno odbora Jureta Krašovca Možnar, kjer se že več kot tri desetletja ukvarjajo s prikazovanjem in ohranjanjem starih ljudskih šeg in običajev. Marsikdo pa ga pozna tudi kot »ofirovca«, ki s petjem razveseli kakšnega slavljenca ali slavljenko.
Valentin sredi svoje etnografske zbirke
Ko odklene težka bogato rezbarjena vrata hiške v Laški vasi na Vrhu nad Laškim, se pred nami odpre čisto nov svet. Marsikdo od mlajših najbrž ne pozna večine predmetov, ki so bili nekdaj tako rekoč pri vsaki hiši. Na nekaj kvadratnih metrih pa je zbran tudi delček zgodovine, ali če hočete, Deželakove rodbine. »Veste, mojega starega očeta Valentina je v 48. letu starosti zadela huda nesreča. Pri porodu mu je umrla žena, zato je s šestimi otroki ostal na kmetiji sam. Še enkrat se je poročil, za ženo pa vzel komaj 19-letno dekle, ki mu je nato povila še enajst otrok. Saj poznate tisti ljudski rek: star dec in mlada žena – sam' otroc',« pove Valentin in nekoliko otožneje doda, da je tolikšno število otrok grunt dobesedno pojedlo. »Stari oče si je začel denar izposojati, a ga ni mogel vrniti, in tako je grunt leta 1898 prišel na boben. Ko je nato na manjšem posestvu zagospodaril moj oče Franc, je bil v družini vedno prisoten strah, kaj, če se kaj takega zgodi tudi nam. Zato smo vedno hranili vsemogoče orodje in posodje, moji starši niso nikoli ničesar vrgli stran. To ljubezen do narodoslovne dediščine so privzgojili tudi meni, saj sem že kot mlad fant začel zbirati in ohranjati vse mogoče kmečke predmete, ki se jih je nabralo čez 150 kosov,« pripoveduje Valentin. Ko se je po zaposlitvi v laškem Timu upokojil, je imel več časa, da je zbirko uredil, in zdaj jo hodijo ogledovat tako šolarji kot veliko drugih, ki znajo spoštovati staro dediščino. »Nekdaj so bili tu, kjer imam zdaj vikend, sami vinogradi. A jih je trtna uš uničila,« pove, medtem ko si radovedno ogledujem razstavljene in skrbno označene predmete. V oči mi pade lesena omarica, ki jo Valentin v žargonu imenuje »špajs kasl«, v njej pa so nekdaj zaklepali hrano, tudi kruh, za katerega so morali otroci starše prositi z dvignjenimi rokami. Valentin pokaže tudi žrmlje, s katerimi si je včasih sam zmlel ajdo, nato pa mu je mama skuhala žgance. Poleg posodja pa hrani tudi veliko fotografij, starinskih ur, različno orodje in celo prve usnjene čevlje, ki jih je prislužil, ko je bil prvič v »taverhu«. Med ogledovanjem pa Valentin opozori, da je vse, kar vidim, ohranil ali našel sam in je last rodbine, nič pa ni kupil na bolšjih sejmih, kot to marsikdo počne. »Vse je pristno,« mi je zatrdi, na to pa je lahko upravičeno ponosen.
Valentin Deželak, Lahomno 32, 3270 Laško, tel. št.: 031 795 559, e-naslov: valentin.dezelak@gmail.com
