Z gobarji o dobri beri in pravi meri

Prosti čas | jul. '16

Spomladi, ko se otopli in je dovolj vlage, poženejo tudi gobe. Takrat oživijo tudi gobarji, tako nabiralci kot tudi ljubitelji, ki gobji svet raziskujejo in skrbijo za njegovo varovanje. Najdemo jih v gobarskih društvih, po vsej Sloveniji jih je kar 27. Obiskali smo novomeško društvo, ki sicer ni najstarejše, letos praznuje že 38 let delovanja, spada pa med najdejavnejše pri nas, še posebej na področju popisovanja gob.

Gobarjenje je pri nas priljubljen konjiček, po nekaterih podatkih povprečen slovenski gobar nabere 5 do 15 kilogramov gob na leto. Začetki raziskovanja gob pri nas segajo v 16. stoletje, vendar je vse do 19. stoletja bolj malo zapisov v slovenskem jeziku. Prvo knjigo o gobah v slovenščini je leta 1923 napisal Ante Beg, učitelj in publicist, toda prva gobarska sekcija je bila ustanovljena šele leta 1961 v Ljubljani, potem so sledile še drugje po Sloveniji. Leta 1976 je bila ustanovljena Zveza gobarskih družin Slovenije, predhodnica današnje Mikološke zveze Slovenije. V prvih letih so imela gobarska društva nalogo popularizirati gobe in varovanje pred zastrupitvami, danes pa je glavna naloga strokovno proučevanje našega gobjega bogastva in njegovo varovanje. V zadnjih petdesetih letih so gobarski navdušenci že zelo izpopolnili seznam gliv v Sloveniji, leta 2013 je bilo na tem seznamu že 3008 različnih vrst gob. Vsako leto na območju Slovenije na novo odkrijejo najmanj 10 vrst. Pomemben prispevek k izdelavi seznama gob na Slovenskem je med drugimi prispeval tudi član novomeškega gobarskega društva dr. Alojz Boh, ki je v društvu in Mikološki zvezi Slovenije že od samega začetka in ima tudi najvišji naziv – determinator mentor.

Gobarski kodeks

Mikološka zveza Slovenije, ki združuje gobarska društva iz vse Slovenije, je leta 2007 sprejela gobarski kodeks, ki določa pravila tako glede nabiranja gob za hrano kot tudi za proučevanje. Med drugim pravi, naj ne povzročamo nepotrebne škode na rastišču, ne poškodujemo rastlin in ne premikamo lesnih ostankov po gozdu, glive poskušamo določiti že na rastišču in jih po nepotrebnem ne trgamo, še posebej previdno pa gobarimo v starih gozdovih in drugih redkih habitatih. Jože Kočjaž, predsednik novomeškega gobarskega društva, in Mitja Novak, oba sta determinatorja svetovalca, opozarjata še na nekaj pomembnih pravil, ki si jih velja še posebej zapomniti, če smo občasni gobarji:

• Ko gobo najdemo, se najprej prepričamo, ali je prava. Biti mora dobro razvita, pri mladih in poškodovanih gobah nas lahko videz zapelje in jo zamenjamo z drugo. Zavedati se moramo, da so številne gobe strupene.
• Ne nabiramo gob, ki so redke ali zavarovane, nabiramo le najpogostejše in najbolj množične. Na nekaterih območjih je nabiranje gob za hrano prepovedano, zato se prej prepričajmo.
• Izogibati se moramo podarjenih gob, še posebej, če jih ne poznamo. Prav tako se moramo izogibati nabiranju in uživanju gob, ki smo jih določili le s pomočjo knjig. Determinacijo lahko zaupamo le izkušenemu gobarju, uživamo pa le tiste gobe, ki jih poznamo.
• Prebavne težave imamo lahko tudi zaradi prevelike količine zaužitih gob. Uporabljajmo jih kot začimbe. V prevelikih količinah namreč delujejo odvajalno.

Nevarne zamenjave gob

Ljudje zamenjajo gobe v dobri veri, da uživajo prave. Najhujše je, če zamenjamo zeleno mušnico z zeleno golobico, koničasto mušnico s kukmakom ali rdečo mušnico s karžljem. Še zanimivost – grive ali parkeljči so močno odvajalni, v prevelikih količinah pa so odvajalne vse gobe. Prav tako imamo lahko težave, če se preveč najemo marel ali dežnikov. Med najboljše gobe pa spadajo jurčki, lisičke, turki, golobice, dežniki in smrčki.

Tudi na področju gobarske kulture nas čaka še precej dela, da bomo primerljivi npr. s Skandinavci. Pri njih je nabiranja gob za uživanje vse manj, bolj jih raziskujejo iz vedoželjnosti, jih fotografirajo in potem pustijo pri miru. »Čeprav imamo zakon, ki dovoljuje, da lahko posameznik na dan nabere le do dva kilograma gob na dan, se dogaja, da veliko ljudi iz gozda odnese v veliko večjih količinah in tako siromašijo okolje, v katerem živijo,« pravi Mitja Novak. Toda odnos do ljudi in narave se začne v družini, potem nadaljuje v šoli in na koncu v družbi.

Slovenija je zelo bogata z gobami, med najbogatejše regije spadajo Goričko v Prekmurju, Suha krajina na Dolenjskem in Bela krajina – zaradi kraško-ilovnatih tal in sorazmerno toplega podnebja, obstajajo pa tudi ogrožene vrste gob. Na seznamu zaščitenih gob imamo redke gobe, ki pa niso nujno vse užitne, med njimi sta kot najbolj priljubljeni tudi karželj ali knežja mušnica ter vušec oziroma hrastova razvejanka.

Druži jih narava

Novomeškemu gobarskemu društvu, ki šteje okrog 110 članov, se jih je največ pridružilo zaradi druženja, gibanja v naravi in zaradi želje po spoznavanju gobjega sveta. Veliko jih je k njim prišlo po preboleli bolezni, ko so se odločili spremeniti način življenja. Članstvo v društvu je res starejše, več kot polovica je žensk, vendar s spletno stranjo in pojavljanjem na družabnem omrežju pritegnejo tudi mlajše. V času gobarske sezone, ki traja nekje od maja do novembra, imajo redne ponedeljkove gobarske večere, kjer njihovi določevalci (determinatorji) določijo vrsto in užitnost oz. strupenost nabranih gob. Trikrat na leto imajo tudi skupinsko nabiranje gob, kjer jih prav tako determinirajo, njihov član Branko Došler pa podatke o gobah vestno vnaša v sistem Boletus Informaticus, ki ga je Mikološka zveza Slovenije razvila z Gozdarskim inštitutom Slovenije. Nabiranje zaključijo z zakusko in druženjem.

Veliko sodelujejo tudi z drugimi društvi, z gobarskimi, kjer se preizkusijo tudi v kuhanju gobjih jedi, in predvsem z društvi upokojencev. Prvi konec tedna v oktobru vsako leto pripravijo osrednjo gobarsko razstavo v Gostišču na novomeškem Glavnem trgu, ob povabilu pa tudi v trgovskih centrih ali šolah. Predsednik Jože Kočjaž se še pohvali, da je njihovo društvo prvo med gobarskimi društvi v Sloveniji, ki ima društveni prapor, na njem pa imajo zapisan njihov pozdrav: Dobra bera – prava mera. Predvsem zadnje pa bi si morali zapomniti občasni gobarji.

Gobarska oprema:

Škornji ali druga primerna obutev za gozdne terene, svetla oblačila (da lažje opazimo klopa), prepustna košara (plastična vrečka ni primerna), nož in palica. 

Jožica Dorniž, fotografije: Jožica Dorniž in arhiv Gobarskega društva Novo mesto