Male radosti in večja doživetja v galeriji

Zgodbe | jul. '16

Ko so leta 1896 odprli Narodni dom, je bila to velika senzacija v Ljubljani. Stavba je prva imela elektriko in v čast otvoritve so kar dva dni noč in dan gorele vse luči, tako da je bila videti kot bleščeč lampijon. Ko pa so na začetku letošnjega leta predali obiskovalcem v veselje in užitek prenovljeno Narodno galerijo, so slovesnosti trajale tri dni, obiskalo jo je čez 50.000 ljudi, vstopnino pa so jim podarili. Zdaj so prvič enotno povezani vsi trije stavbni deli galerije – najstarejši in popolnoma prenovljen Narodni dom, Ravnikarjevo Novo krilo iz leta 1993 in Steklena vhodna avla biroja Sadar+Vuga arhitekti iz leta 2001. Na ogled je nova stalna zbirka, ki so jo številčno povečali za več kakor tretjino del, tako da je v njej okrog 600 razstavnih predmetov. Poleg tega je in bo v njej več zanimivih razstav.

 Kako se znajti v novih ogromnih prostorih, kaj je nujno treba videti, zakaj je lahko poletni dan v Narodni galeriji še posebej lep? O vsem tem je povedala veliko zanimivega direktorica Narodne galerije dr. Barbara Jaki: »Poletni obisk je poseben, ker so dnevi dolgi, naravna svetloba pa je najlepša za umetnine. Imamo lepo stalno zbirko, imeli bomo privlačne programe, odprta je nova razstava Figura in ornament, ki predstavlja dela baročnega slikarja Johannesa Komersteinerja in njegov krog.« Kipar, ki je prišel k nam s Tirolskega, je živel in delal tudi v Ljubljani, kjer se je poročil, še dlje pa v Zagrebu, od koder so prišli prelepi razstavni predmeti, ki bodo na ogled vse poletje.

Kako se znajdejo med 600 razstavnimi predmeti?

»Med razstavnimi predmeti se mora najprej vsak kustos brezhibno znajti kadar koli. Obiskovalcem smo pa prilagodili programe tako, da smo pripravili vodstva po segmentih in obdobjih stalne zbirke. Če želijo obiskovalci kaj izvedeti, se lahko odločijo za te vrste vodenja ali pa se preprosto sprehajajo in uživajo v tistem delu galerije, ki jim je najljubši.« Še vedno je po anketah, ki jih je Narodna galerija naredila med obiskovalci, najbolj priljubljena slika Ivane Kobilce Poletje, zato je včasih pred njo tudi vrsta, tako kot je v Louvru pred Mono Lizo. »Za določen čas smo pridobili še eno sliko Ivane Kobilce iz Budimpešte, ki je vzbudila veliko pozornost med obiskovalci na otvoritvi prenovljene galerije, tudi pred njo je bila dolga vrsta gledalcev. Če bo ostala pri nas, pa še ne vemo. Potrudili se bomo, izid tega truda pa je zelo neodločen. Ne vemo, kako bodo v tem primeru ravnali kolegi v budimpeškem muzeju, ampak če ne gre drugače, se bomo pogovarjali o tem, da nam jo bodo posodili za dalj časa. Kljub temu pa ne bilo čisto nič narobe, če slika visi v budimpeškem muzeju in je tam na ogled, samo da ni v depoju. Potem bi našo avtorico prepoznalo še več ljudi.«

Kaj moramo videti v galeriji, tudi če imamo manj časa, vprašam direktorico. »Moja ljubezen tiči v baroku pa tudi v 19. stoletju. To so vse teme, s katerimi sem se kot umetnostna zgodovinarka bolj poglobljeno ukvarjala. Imam svoje ljubezni v tej zbirki, to sta Jožef Tominc in Jurij Šubic. Če pa se odmaknem od svojega osebnega sveta, bi vsakemu svetovala ogled srednjeveške zbirke, ker so dela v tem oddelku Narodne galerije – v nekdanji telovadnici, ki ji zdaj rečemo Sokolska dvorana – izjemne kakovosti v širšem merilu, ker so taka dela danes zelo redka, zato pa toliko dragocenejša za ogled.«

Novi pogledi na restavriranje umetnin

Veliko del so za odprtje novih prostorov Narodne galerije restavrirali in žarijo v svoji novi lepoti. Vendar se restavratorsko-konservatorska doktrina skozi zgodovino zelo spreminja. Trenutno velja, da na sliki ali kipu opravijo čim manj posegov, da pravzaprav bolj ohranjajo stanje umetnine, kot pa dejansko popravljajo. »Mi smo naredili predvsem to, da smo umetnine temeljito očistili prahu, ki se nalaga skozi določena obdobja, lak potemni, in take stvari je z neinvazivnimi metodami mogoče lepo urediti. Prav na Kobilčinem Poletju zdaj poteka tak postopek. Eno izmed njenih slik, ki je naslovljena Parižanka oziroma tudi Ženska z boo, smo površinsko očistili pred odprtjem nove stalne zbirke in je pred nami zažarela v popolnoma drugačnih barvah, dosti svetlejša, barve so hladnejše, kar je značilno za obdobje, ko je ta slika nastala. Pričakujemo, da bo drugačno podobo dobila tudi njena slika Poletje. Skratka restavratorski posegi so kar najmanj obsežni v nasprotju s tem, kar so počeli še pred dvajsetimi leti, doslikavanja skorajda ni, le drobne retuše, kaj več pa ne, predvsem tudi ni več tako pogosto 'podlepljanje' platna oziroma 'dubliranje', kot smo temu rekli. Ta postopek se uporablja res v izjemnih primerih, takrat ko je treba rešiti umetnino, ki je v zelo slabem stanju,« pojasnjuje dr. Barbara Jaki. 

Umetnin ni mogoče kupiti, še manj pa »odnesti« domov. »Ne bo jih mogoče odnesti,« zatrjuje direktorica. »Z varovanjem imamo veliko dela. Zelo se trudimo, da umetnine niso izpostavljene kaki nevarnosti, kraji, storimo vse, kar je v naši moči, da umetnine zelo zavarujemo.«

Še bolj jih pesti nakup novih del, »ker je denarja vedno premalo. Predvsem zato, ker so umetnine, ki naj bi jih imela nacionalna galerija, vedno visoko ocenjene. Za letos imamo na voljo nekaj več kot 80.000 evrov in samo s tem denarjem lahko razpolagamo. Bolj kot višina sredstev pa je problematičen način, kako moramo ravnati s sredstvi, ki jih pridobimo v letnem proračunu na osnovi letnega načrta. Vse odkupe za prihodnje leto moramo načrtovati že oktobra in lahko smo samo veseli, če lastniki počakajo na realizacijo v naslednjem letu. Težava nastane pri tistih umetninah, ki se naknadno pojavijo, saj se prodajalcu pogosto mudi s prodajo.«

Bi lahko kupili ponaredek namesto originala, me zanima. Filmi prikazujejo nešteto zgodb o ponarejevalcih umetnin. Bi lahko tudi Narodna galerija nasedla in odkupila ponaredek, smo vprašali direktorico. »Da, to se dogaja celo najboljšim, in lahko se zgodi tudi nam. Za zdaj, v teh zadnjih desetih letih, te napake še nismo naredili, ni pa nikoli izključena. Dobri ponarejevalci so res zelo dobri, tako da se taka napaka lahko zgodi.«

Stalna razstava del Zorana Mušiča 

To je nova in pomembna pridobitev za Narodno galerijo. Velikodušno jo je omogočila družina umetnikovega brata Ljubana, njegove žene Milade in hčerke Vande Mušič kot donacijo ali posojo nacionalni galeriji. Zoran Mušič, ki se je rodil leta 1909 v Bukovici in umrl leta 2005 v Benetkah, je prvi slovenski modernistični umetnik, ki se je uveljavil na Zahodu. Kot slikarski, grafični in risarski mojster je večino življenja preživel med Benetkami in Parizom. Slikal je predvsem krajine, tihožitja, (avto)portrete, svetovno prepoznavnost je dosegel s ciklom Nismo poslednji, v katerem je prek lastne izkušnje podoživel prizore iz koncentracijskega taborišča Dachau. »Te donacije smo izjemno veseli, ker je prva, celovita stalna postavitev Mušičevega dela. Na gradu Dobrovo so razstavljene njegove grafike, pri nas pa poleg grafik tudi risbe, slike, zastopana so vsa obdobja, pridobili smo celo tapiserijo, ki jo je delal za italijansko ladjo. Mušič je v Evropi dobro poznan, in to ne samo med poznavalci, zato smo prepričani, da bo razstava zanimala tudi številne tuje obiskovalce, kajti število le-teh skokovito narašča. Računamo na dober obisk.«

Dr. Barbara Jaki pravi, da je uresničila svoje sanje. Tudi ko je bila otrok, je ni nikoli zanimal kak drug poklic kot poklic umetnostne zgodovinarke. Ni hotela biti npr. slovenska Frida Khalo ali drugačna umetnica. »Ne, to pa res nikoli. Niti nimam talenta. Spominjam se dogodka, ki je zaznamoval moje življenje. Z očetom sva odšla na razstavo kmetijskih pridelkov, ki je bila v takratni kmetijski šoli na gradu Grm, zdaj pa je tam sedež Zavoda za spomeniško varstvo. Sadje in zelenjava me nista preveč zanimala, oče me je hotel potolažiti in mi je rekel, da mi bo pokazal nekaj lepega. To je bila dvorana gradu, ki se mi je kot otroku zdela nekaj najlepšega, kar sem videla do takrat: dvorana, ki je imela popolnoma štukiran strop, po stropu so plesali 'puti' (angelčki, op. avt.) in raznovrstno sadje, sami lepi okraski, med njimi pa lepe slike, ki jih je okvirjala štukatura. Očarala me je, in to dvorano sem obdelala v svoji diplomski nalogi.« Potem je diplomirala, doktorirala, postala kustosinja, direktorica … »Kot zanimivost lahko povem, da zaposleni v Narodni galeriji skoraj nikoli ne rečemo, da gremo v službo, ampak rečemo, da gremo v galerijo. Mislim, da je delovno mesto v taki ustanovi že kar sanjsko delovno mesto.« Rada obiskuje galerije in muzeje, posebej rada ima londonsko narodno galerijo, Prado v Madridu pa dolgo vrsto odličnih galerij in muzejev, med katerimi je tudi kakšen manjši muzej, ker je za vsakega muzejskega človeka dobro urejen muzej lepo doživetje. 

Neva Brun, fotografije: © Narodna galerija, Ljubljana