Od babičine lajne do maršalovega motorja
SPOZNAJMO NAŠO DEDIŠČINO
Milan Hafnar z ženo Marijo
Nekateri muzej Milana Hafnarja imenujejo kar muzej motorjev, saj je v njegovi zbirki posebno mesto namenjeno prav tem starodobnikom, okoli 100 jih ima, med njimi je kakih 70 Tomosovih motorjev, in je največja tovrstna zbirka v Sloveniji. V muzeju je več kot 900 različnih razstavnih predmetov neprecenljive vrednosti. Neprecenljive tudi zato, ker je v teh predmetih skrita energija, prosti čas vse družine, ne nazadnje tudi družinski denar. Vsak predmet je restavriran in skrbno popisan, vsak je na svojem posebnem mestu in očiščen ter bleščeč v svoji posebni lepoti. Pa še vedno so veseli vsakega podarjenega predmeta.
Milan pravi, da je mala lajna, ki mu jo je podarila njegova babica, prvi predmet obsežne zbirke. Imela ga je srčno rada in vsakokrat, ko je kot otrok prišel k njej na obisk, mu je v kotu »navila« Sveto noč. Ko je nekoliko odrasel, jo je dobil v last. Prava zbirateljska strast pa se je prebudila kasneje, konec šestdesetih let, ko se jima je z ženo rodil sin s posebnimi potrebami. Veliko sta se mu posvečala, in zbiranje predmetov ter njihovo restavriranje sta zapolnjevali dolge noči brez spanca.
Milan Hafnar je po poklicu kovinar, pozneje se je usposobil za inštruktorja v varstveno-delovnem centru in se zaposlil kot vodja VDC Želva v Ljubljani, ki ga je tudi pomagal ustanoviti. Je tudi predsednik nadzornega odbora Slovenske veteranske avto-moto zveze in tam dela kot komisar za ocenjevanje starodobnikov in za dodeljevanje certifikatov oziroma naziva starodobnik. Usposobljen je tudi za mednarodnega ocenjevalca.
Da, njegova strast so motorji in posebno ponosen je na »maršalovega«, to je motor s prikolico, last komandanta iz Titovega spremstva. Prvotno ga je kupil tovarnar Furlan iz Škofljice. Prodal pa ga je, ko se je njegova hči možila s sinom nekdanjega sovjetskega zunanjega ministra in pozneje predsednika Gruzije Edvarda Ševardnadzeja. Tako so namesto družinskega avta pri Hafnarjevih dobili motor, s katerim je pogosto vsa družina odpotovala na različna srečanja starodobnikov. Vsak motor, kot tudi večino drugih predmetov, restavrira sam. Za obnovitev motorja je potrebno od 350 do 400 ur dela, pri čemer potrebuje tri enake motorje, da lahko sestavi enega. Prav vsi so še vozni. Hrani tudi enega prvih priljubljenih dvokolesnikov – kolo poni, ki pa se je imenoval tomos mini. Poleg njega pa tudi kolo iz tridesetih let, ki ima še lesena kolesa.
Kaj še lahko občudujemo?
"Maršalov" motor
Različne vrste ur, tako stenske kot žepne, bodo zagotovo pritegnile naš pogled. Enako stare tehtnice. Zanimiva je zbirka likalnikov, ki so jih označevali po teži (s številkami od 1 do 12) in uporabljali v bogatejših mestnih družinah. Edino še v Narodnem muzeju v Ljubljani jih imajo vseh dvanajst. Predstavi posebno svetilo trskač, ta so bila na naših tleh v uporabi še pred oljenkami in svečami, uporabljati so jih začeli okoli leta 1500. Med svetilkami so še petrolejke, svečniki, karbidovke in ladijska svetilka, podaril mu jo je sorodnik iz Škofje Loke, ki je sodeloval v bojih za Boko Kotorsko in si je svetilko vzel za spomin. Tu so še kositrna posoda, sablje, bodala, bajoneti ter možnarji. Zadnji so dveh vrst – prvi so namenjeni streljanju, drugi pa za drobljenje oziroma tlačenje začimb.
Hrani 250 let staro čevljarsko orodje in stol. Tu so tudi telefoni in radijski aparati. Enega izmed njih so imeli pri Milanu doma, takrat je bil to edini radio na vasi in vsi vaščani so hodili poslušat četrtkov večer. V muzeju se lahko čudimo tudi priboru za pisanje s peresi, eno pero je orlovo, drugo pa nojevo. V zbirki se najde nekaj šivalnih strojev, prav posebni so tisti, ki jih je naredila tovarna Singer za nemško mornarico. Najdemo še ključavnice, ključe, slike in nekaj nabožnih predmetov. Dva mitraljeza, leščerbe in netopirke, to so petrolejke, ki so jih v prvi svetovni vojni uporabljali v rovih, ker so porabljale najmanj kisika. Oko se nam ustavi tudi na zbirki kolovratov iz različnih obdobij in krajev. Med glineno posodo je zelo zanimiv glinen zvon. Uporabljali so ga kartuzijanci iz Žičke kartuzije za shranjevanje hrane, ko so odšli na delo na polja. Zvon so čez noč potopili v potok, da se je prepojil z vodo. Zjutraj so z njim prekrili hrano. Ko je pihal veter, je zaradi izhlapevanja vode ohlajal posodo. Skozi posebno luknjico na vrhu zvona pa je veter ustvarjal zvok, ki je odganjal mrčes.
Milan Hafnar, Stražišče pri Kranju, tel. št.: 041 576 096
