Strahopetni razbijači
Za slovenske zmage
Mnogi nogometni navdušenci smo se veselili evropskega nogometnega prvenstva v Franciji, čeprav so bile nad njim zlovešče teroristične grožnje islamskih skrajnežev. V resnici je terorizem nevarnost, ki je do temeljev pretresla svet, in odgovorov, kako preprečiti to nevarnost, nimamo. Vsi, ki bi morali poskrbeti za varnost, so se namreč do zdaj bolj kot z vzroki ukvarjali z različnimi »tehničnimi« ali »tehnološkimi« ukrepi, ki naj bi preprečili dejanja skrajnežev. Toda kljub vsem naporom tudi najbolj usposobljeni ugotavljajo, da popolne varnosti ni mogoče zagotoviti. Tudi zaradi tega se je v zavest ljudi naselil strah. V resnici bi se morala mednarodna skupnost v veliko večji meri kot do zdaj obrniti k vzrokom, ki so privedli do razmer, ko je mednarodni terorizem neobvladljiva grožnja vsem. In pri tem ne moremo spregledati odgovornosti držav ali mednarodnih organizacij, ki so v preteklih desetletjih premišljeno spodbujale različne spopade, v katerih so videle možnost za uveljavljanje svojih koristi. Bližnji in Srednji vzhod ter sever afriške celine so le najbolj kričeči primeri, kam nas poriva lakomnost mednarodnega kapitala ter z njim povezana politika državnih vodstev.
Evropsko nogometno prvenstvo v Franciji pa je razgrnilo še eno bolečo plat našega sobivanja. Gre za to, da lahko peščica skrajnežev vrže senco na športni dogodek, ki se ga veseli ogromna večina športnih navdušencev in vseh tistih, ki vidijo v športu plemenito tekmovanje, v katerem naj zmaga tisti, ki je boljši. Vendar dogajajo se izgredi, ki z bistvom športa nimajo nobene povezave. Praviloma predstavljajo visoko varnostno tveganje skupin, ki so praviloma povezane s skrajno desničarsko ali nacionalistično ideologijo. Njim sploh ne gre za športni dogodek, tega izrabljajo le za predstavitev svojih skrajnih stališč. Pri tem jim – hote ali nehote – v veliki meri pomagajo tudi mediji, ki v bitki za naklado ali gledanost in poslušanost tem skrajnim skupinam namenjajo pozornost, kakršno si želijo. Zato se je treba ob poročanju o huliganskih izgredih »navijačev« vprašati tudi o odgovornosti medijev in novinarjev, ki o teh dogodkih samo »objektivno« poročajo, spregledajo pa vzroke za njih.
Med tistimi, ki so prednjačili v huliganskih izpadih v Franciji, so bile skupine iz Anglije, Rusije, Madžarske in … Hrvaške. Zlasti pri izpadih hrvaških navijačev je vredno opozoriti na dejstvo, da se ti pri svojem »navijanju« sklicujejo na izročilo ustaštva in da hrvaški državni in nogometni organi do zdaj niso zmogli odločnosti, ki jo od njih pričakujeta tako večina hrvaških državljanov kot tudi mednarodna javnost. Naravnost neverjetno je na primer, da hrvaška policija še zmeraj ne odkrije »avtorjev« na zelenico splitskega nogometnega igrišča vtisnjenega kljukastega križa ter da bi pravosodje temu poveličevanju najbolj temnega obdobja evropske (in tudi hrvaške) zgodovine izreklo ustrezno kazen. Seveda je delovanje hrvaških oblasti v prvi vrsti notranja zadeva sosednje države, vendar je skrb vzbujajoče, če v sosednji državi za velikega domoljuba razglašajo pevca Marka Perkovića Thompsona, ki odkrito poveličuje obdobje Pavelićeve NDH in poziva k priključitvi Hercegovine. Najbrž ne more biti le naključje, da so prav njegovi privrženci praviloma povzročitelji incidentov tudi na nogometnih igriščih.
Slabe izkušnje z navijaškimi huligani imamo tudi pri nas, še posebej ko gre za tekme med Mariborom in Olimpijo. Drži, da se policija na vsako srečanje med tema tekmecema temeljito pripravi, vendar bi bilo prav, če bi tudi vodstva klubov z večjo kritičnostjo spremljala dejanja »svojih« navijačev. Če bi se zgodilo, da bodo ti vodili športne klube, bo od športa ostalo bore malo. In tudi vodstvom ne bo ostalo kaj prida možnosti za odločanje. Bodisi na državni bodisi na klubski ravni.
