Vnučki so njena največja ljubezen

DOBRE STARE VIŽE

Stanke Kovačič zaradi njene čudovite glasbe ne poznajo le starejši, temveč tudi mlajši, ki jim je všeč domača glasba in slovenske popevke. S prvimi leti njenega nastopanja so povezane mnoge nepozabne skladbe: Hitro, hitro mine čas, Hvala ti, Mislim na dneve sreče, Prinesi mi rože, Na mojo pot ne trosi rož rdečih, Kitara, Rekel mi je, Žametno nebo in V daljni kraj, če zapišem samo nekaj naslovov. Kako pa se sama spominja tistih starih in za mnoge Slovence zagotovo lepih časov?

»Svojih prvih glasbenih začetkov se spominjam iz šole, baje pa sem bila še čisto majčkena, ko sem že pela. Na Radiu Celje pa sem kasneje naredila svoje prve posnetke, in to z ansamblom Filipa Lokovška iz Štor. Kasneje sem sodelovala s kvintetom Kamilo in z Dobrimi znanci. In ker sem si vedno želela potovati, sem odšla v širni svet, ko sem bila stara 18 let, a prišla le do Ljubljane. Tam sem spoznala Borisa Kovačiča, ki je iskal pevko in je preizkusil moj glas. Dejal je, da nimam kakšne močne 'štime'. A njegovi napevi so bili nekako drugačni, nežnejši, lirični, primerni za moj glas. Leta 1960 sva v Jugotonu naredila prve posnetke in tedaj je že imel tudi svoj ansambel. Dve leti kasneje sva se poročila, potem smo še nekaj snemali, malo 'vandrali', nato se nama je leta 1968 rodil sin Matej in leta 1974 še sin Simon … Takšna je bila moja pot,« z zasanjanim nasmeškom pove še danes priljubljena pevka.

»Dokler ni bilo otrok, smo kar dosti potovali, a niso bili otroci krivi, da nismo veliko nastopali po svetu. V ansamblu Borisa Kovačiča so bili glasbeniki, ki so bili hkrati zaposleni v filharmoniji in pri radiu, zato se niso odločili za poklicno glasbeno pot. So pa veliko snemali, tudi televizija nam je bila vedno zelo naklonjena, imeli smo okrog 40 oddaj, lepo so nas sprejeli,« pravi Stanka, ki je danes razpeta med Celjem, kjer živi njena mama, in Ljubljano, kjer so njeni vnuki, ter lepo vasico Gradenc v Suhi krajini, kjer ima hiško in vrt. Tja zelo rada zahaja.

Prinesi mi rože

Ali so bila že tedaj glasbena tekmovanja, festivali, kot so v različnih krajih danes? »Mi se teh tekmovanj nismo udeleževali, bili smo bolj studijski orkester. Na začetku glasbene poti smo potovali v skoraj vsako slovensko vas, da so nas ljudje spoznali, ker takrat še ni bilo veliko gramofonov, kaset in plošč. Potovali sicer nismo veliko, bila pa sem v Avstriji, Belorusiji, v ZDA in Kanadi in prav tam se mi je zgodilo, da me je bilo pošteno strah.« Zakaj? »Zaradi besedil, bala sem se, da se bom zmotila, kajti vsa dvorana je znala na pamet vse pesmi našega ansambla. A na koncu se je vse lepo izteklo, bilo je enkratno.«

Različne založbe so izdale veliko njenih plošč in kaset, dočakala pa je izid le ene same zgoščenke, na kateri je sicer kar 23 skladb, naslov pa je simboličen – Prinesi mi rože. Tak je tudi naslov njene največje uspešnice. »Rože imam zelo rada, veliko sem jih dobila in tudi podarila. Najlepše je videti travnik rož, a v zadnjem času, čim trava zraste deset, petnajst centimetrov, jo že gremo kosit. Pisan travnik vidiš le še na kakšnih gorskih planotah. Tako je bilo tudi pri nastanku te pesmi. Vračali smo se s Kofc nad Tržičem z Vitalom Ahačičem, ki je v ansamblu igral na harmoniko, zagledali smo cel travnik encijanov, to je bilo nekaj prečudovitega. Boris je takoj doma napisal skladbo, Gregor Strniša pa je, ko sta izbirala, katero cvetlico bi 'posadila' v pesem, dejal, naj bodo kar rože. Vse rože.« In ostale so v vazah ljubiteljev domače glasbe za vekomaj, cvetoče in dišeče.

V življenju vsakogar so lepi in manj lepi trenutki, kateri pa so vaši najlepši? »Čudovito je, ko dobiš otroke, med najlepše trenutke pa spadajo tudi tisti, ko dobiš vnučke. Vnukinji Tina in Urša sta Matejevi, stari 18 let, Simonova pa Blaž in Ana, stara sta 13 in 11 let. Tudi sama sem bila zelo ljubljen otrok svoje babice v Štorah, ki me je zelo veliko naučila, žal pa sem jo pri osmih letih izgubila. In vedno je bila v meni želja, da bi vsaj delček tega dala tudi svojim vnukom.«

Drago Vovk