Želimlje – kjer je nastal Finžgarjev roman
Eno od treh Finžgarjevih obeležij
Kar težko sem si predstavljal, da je bila dokaj redko naseljena dolina, skozi katero danes vijuga ozka asfaltirana cesta, vse do leta 1877 glavna povezava med Ljubljano, Turjakom in Kočevjem. Edino večje naselje v dolini je bilo tako kot danes Želimlje. Domačinom je poleg kmetovanja zaslužek dajalo furmanstvo, saj so se morali prevozniki nekje okrepčati in s konji spočiti.
Dolina tektonskega izvora leži v južnem delu ljubljanske kotline. V dobi mostiščarjev je njen spodnji del pokrivalo jezero. Od tod tudi najverjetnejša domneva za izvor imena, saj staroslovanska beseda »želin« pomeni naplavino, naplavljeno ravnico. To ime se prvič pojavi okoli leta 1300 v zvezi z dajatvami, ki so bile zapisane v urbarjih, sčasoma pa je dobilo današnjo obliko.
Sredi kraja se cesta razcepi, a najvišje zgradbe ni težko najti. To je cerkev sv. Vida iz leta 1886. V njeni bližini, kjer je danes pokopališče, je stala manjša predhodnica, iz katere verjetno izvirajo kipi v stranskih oltarjih. Okolica cerkve predstavlja nekakšno jedro naselja, saj tu najdemo najpomembnejše zgradbe: poleg cerkve še gasilski dom, bife, osnovno šolo in gimnazijo. Izobraževanje ima v Želimljem dolgo tradicijo, saj je bila prva šola ustanovljena že leta 1851. Pouk je potekal v župnišču. Na začetku preteklega stoletja je tu službovanje nastopil Fran Saleški Finžgar. Bil je glavni pobudnik za gradnjo šole in ob otvoritvi leta 1903 je bila to edina šola na območju današnje občine Škofljica. Pri gradnji so uporabili tudi kamenje porušene stare cerkve. V šoli, ki je pred leti dobila prizidek s kuhinjo in jedilnico ter preurejeno zunanje igrišče, delujeta kombinirana oddelka, v katerih je zadnja leta okoli 15 učencev. Mnogi krajani so zaposleni v Ljubljani. Žal avtobusne povezave niso najboljše, zato si večina ne zna predstavljati življenja brez avtomobila v lepi dolini.
Pod vaško lipo ...
Poleg šole duh preteklosti odseva tudi župnišče, v katerem je od leta 1902 do leta 1908 deloval Fran Saleški Finžgar. Z njegovim prihodom se je kraj razvil v bogato kulturno središče in so ga obiskovale mnoge znane osebnosti. Finžgar je ustanovil kulturno-izobraževalno društvo Luč. V tem času je tudi veliko ustvarjal in menda je rad pisal pod lipo pred župniščem. Prav tam so oživeli liki zgodovinskega romana Pod svobodnim soncem. Na Finžgarjevo dejavnost opozarja spominska plošča na župnišču, v manjšem križišču pred šolo stoji pisateljev bronasti doprsni kip, pred gimnazijo pa je postavljen lesen kip, ki ponazarja Finžgarjev roman.
Leta 1991 so srednjo versko šolo, ki so jo v letu 1967/1968 ustanovili salezijanci, reorganizirali v prvo zasebno gimnazijo v Sloveniji. Tudi Blaž Adamič, predsednik kulturno-umetniškega društva Svobodno sonce, je končal gimnazijo Želimlje. »Nekoč smo bili mladi bolj aktivni pri organiziranju kulturnih dogodkov,« pove. »Zdaj se ne dogaja prav veliko, a še vedno se najdeta čas in volja za organizacijo kakšne igre, koncerta, ustvarjalnih delavnic ... Pravzaprav so še najbolj aktivni gasilci, saj imajo med seboj predstavnike iz skoraj vsake hiše. Tudi nekaj veteranov, starejših od 63 let.«
Blaž je po gimnaziji študiral arhitekturo, zato ima do urbanizacije kraja poseben odnos. Opozori me, da krajevno skupnost sestavlja več zaselkov, ki so večinoma nastali v stranskih grapah in se ponašajo z zanimivimi imeni: Rogovila, Kopija, Cente, Trnje ... Najstarejša zgradba je zasebni gradič Namršelj. Enonadstropna graščina s poznogotskimi elementi iz 17. stoletja stoji na osameli izpostavljeni vzpetini. Delno obnovljen dvorec spominja na bogato kmečko hišo, njegovi lastniki pa so bili grofi Turjaški. Na drugi strani kraja in doline ob glavni cesti stoji Juvančeva domačija, zgrajena okoli leta 1803. Nekdanja furmanska gostilna ter gospodarsko poslopje s kaščo sta bila po sklepu občinskega sveta razglašena za kulturni spomenik lokalnega pomena, saj sta ena redkih še ohranjenih poznobaročnih zgradb v občini. Celoten objekt krasijo obokani stropi. Klet je bila namenjena za shranjevanje živil in vinskih sodov, kašča v nadstropju za žito, suhe mesnine, bivalna soba pa je bila dolgo časa preužitkarski dom. Hiša še ni v celoti obnovljena, njene prostore pa nameravajo koristiti za kulturnopromocijske pa tudi gospodarsko-izobraževalne dejavnosti. Sosednja Peršičeva hiša je iz istega obdobja.
Svarunova pot vabi
Juvančeva domačija čaka na boljše čase.
Vso dolino zaznamuje potok Želimeljščica, ki izvira v bližini gradu Turjak. Struga potoka je naravno ohranjena do vstopa na barjansko ravnico, severno od Iga se izliva v reko Iščico. Dolina je pretežno močvirna, le vršaji na levi strani so sušni in primerni za kmetovanje. Nekoč je bilo pomembno tudi ribogojstvo. Pri zaselku Poljane so leta 1908 uredili sodobno ribogojnico, ki jo je vodil Ivan Franke. Začetnik umetnega ribogojstva pri nas je bil tudi cenjeni slikar, konservator in publicist. Med drugim je avtor osnutka Ribiškega zakona za Kranjsko, ki je bil sprejet leta 1888.
Lepote Želimeljske doline ter njeno naravno, kulturno in zgodovinsko dediščino lahko spoznavate na krožni Svarunovi poti. S Škofljice vodi skozi kraje, ki jih je Finžgar vključil v roman Pod svobodnim soncem. Prek gričevnate pokrajine se povzpne do Vrha nad Želimljami, potem se spusti v Želimlje in vrne na Škofljico po dolini Želimeljščice. Za 23 kilometrov dolgo pot, ki je označena z informativnimi panoji na najpomembnejših točkah, boste potrebovali približno šest ur hoje, saj ni preveč zahtevna.
